Jedro

Ker je tožeča stranka namesto toženca, kot zavarovalnica plačala obroke leasinga, je s tem pridobila pravico do regresa zoper toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 78/2022 z dne 24. 5. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″Tožena stranka A. A., je dolžna tožeči stranki B. d.d., v roku 8 dni poravnati znesek 257,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2022 do plačila, stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR in stroške pravdnega postopka v višini 18,00 EUR, v primeru zamude oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po poteku paricijskega roka.″ Sodišče prve stopnje je sprejelo predmetno odločitev na podlagi listinskih dokazov v spisu (list. št. A1 do A12). Ugotovilo je, da toženec tožbenih trditev tožeče stranke ni prerekal. Tožeča stranka pa je v tožbi pojasnila, da je izplačala kreditodajalcu C. d.o.o. dolg namesto toženca, s tem pa je vstopila v vse njegove pravice, na tožnico so prešle pravice zavarovanca, torej kreditodajalca do toženca, ki je odgovoren za nastalo škodo in sicer v višini izplačane zavarovalnine. Z izplačilom je tožnica pridobila regresno pravico do toženca. Z regresnim zahtevkom z dne 25. 9. 2022 je bil toženec obveščen, ob prehodu terjatve na tožnico. Odobren kredit s strani C. d.o.o. pa je bil odobren v znesku 1.213,00 EUR z dobo vračila 24 mesecev, z obroki po 54,86 EUR. Znesek za plačilo, skupaj z obrestmi in stroški je znašal 1.372,64 EUR. Prvi obrok in stroški v skupni višini 110,68 EUR so zapadli v plačilo 8. 11. 2019, nadaljnji obroki pa vsakega 18. dne v zaporednem mesecu. Toženec svojih obveznosti po kreditni pogodbi ni redno odplačeval in je prišel s svojimi plačili večkrat v zamudo, kar je tudi razvidno iz pregleda plačil terjatev. Toženec je prejel s strani kreditodajalca več opominov, vendar pa toženec svojih obveznosti ni poravnal niti v dodatnem roku. Kreditodajalec C. d.o.o. je v skladu z Splošnimi pogoji za hitre kredite, obravnavani kredit zavaroval pri tožnici, na podlagi zahtevka za izplačilo zavarovalnine pa je tožnica kreditodajalcu dne 23. 3. 2022 priznala in izplačala zavarovalnino v višini 250,77 EUR, ki predstavlja zapadli in neplačani del glavnice v višini 231,00 EUR in neodplačane pogodbene obvesti v višini 4,11 EUR in neporavnane stroške v opominu v višini 15,65 EUR, pri čemer je upoštevala že vsa delna plačila toženca. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bil toženec v tem pravdnem postopku povsem pasiven, zato je sodišče presojalo dokaze in štelo za dokazana dejstva na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Odločilo je še o plačilu izvršilnih in pravdnih stroškov, nastalih v tem postopku, vse na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo toženec. Pritožbo sicer naslavlja kot ugovor zoper sodbo, sodišče druge stopnje je v skladu z danim pravnim poukom, to vlogo obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo. Pritožbo vlaga v laični obliki brez navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi pa navaja, da to sodbo v celoti zavrača. Vse navedeno v sodbi izpodbija, saj se je zadeva že zaključila. Gre za navadno sprenevedanje upnika in vlaganje tožb na sodišču. Upnik ne more vlagati zahtev za nekaj, kar je že zaključeno in mu sodišče zvesto sledi in posluša. 3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar sta bili stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov, toženec v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma na 11. ter na 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V skladu s prvim odstavkom 454. člena ZPP sodišče, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Na enak način v skladu z drugim odstavkom istega zakonskega določila ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po pripravljalnih vlogah ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala.

7. Sodišče prve stopnje je predmetno odločitev sprejelo na podlagi listinskih dokazov, na podlagi katerih je ugotovilo takšno dejansko stanje, da je tožeča stranka z izplačilom terjatve do toženca podjetju C. d.o.o. Slovenija, pridobila regresno pravico do toženca. Z regresnim zahtevkom z dne 25. 10. 2022 je bil toženec obveščen in s tem o prehodu terjatve na tožnico. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je predmetna zadeva že zaključila, ker je tako tožeča stranka pridobila pravico terjati tisto, kar je namesto toženca plačala kreditojemalcu C. d.o.o., kateri je tožencu odobril kredit, katerega pa nato toženec ni plačeval in nikakor ne gre za sprenevedanje upnika in za neutemeljeno vlaganje tožbe na sodišče. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnica izplačala kreditodajalcu dolg namesto toženca, na podlagi cesije v skladu z 963. členom Obligacijskega zakonika, vstopila v vse njegove pravice. Na tožnico so prešle vse pravice zavarovanca, torej kreditodajalca do toženca in s plačilom tistega, kar bi moral plačati toženec je tožnica pridobila regresno pravico do toženca. Z regresnim zahtevkom z dne 25. 3. 2022, je bil toženec obveščen o prehodu terjatve iz C. d.o.o. na tožnico.

8. Nadalje pritožnik v pritožbi navaja, da upnik ne more vlagati zahtev za nekaj, kar je že zaključeno in da mu sodišče zvesto sledi in ga poskuša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec po prejemu vloge tožnice o dopolnitvi tožbe, ni vložil prav nobene vloge v tem pravdnem postopku in je sodišče ugotovilo, da je toženec dne 19. 9. 2019 s C. d.o.o. sklenil kreditno pogodbo HN 164287, s katero mu je C. d.o.o. odobril kredit v znesku 1.213,00 EUR za dobo vračila 24 mesecev, z obroki po 54,86 EUR. Prvi obrok in stroški v skupni višini 110,68 EUR so zapadli v plačilo 19. 11. 2019, nadaljnji obroki pa vsakega 8. dne v zaporednem mesecu. Iz teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec zahtevanih zneskov v tem postopku ni poravnal in zato ne more uspešno uveljavljati pritožbenih trditev, da je sodišče vodilo postopek za nekaj, kar je že zaključeno. Kaj naj bi bilo zaključeno in kdaj tožnik ni pojasnil tekom postopka na prvi stopnji in zato te pritožbene navedbe tudi predstavljajo pritožbeno novoto iz člena 337 ZPP, ki jo sodišče druge stopnje, ob obravnavanju pritožbe tožene stranke ne more upoštevati.

9. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožba toženca ni utemeljena in jo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi člena 353 ZPP zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je odločilo, da je toženec dolžan v roku 8 dni tožeči stranki poravnati znesek 257,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2022 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR in stroške pravdnega postopka v višini 18,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje pa ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.