Jedro

Špediter ne odgovarja za nepravilnost ali pomanjkljivost listin, ki jih je sam izpolnil na podlagi netočnih podatkov, ki mu jih je posredoval naročitelj ali oseba, ki jo je ta za to pooblastil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 217,48 EUR s pripadki (I. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 54,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Prisojeni znesek predstavlja plačilo za opravljene storitve prevoza blaga, ki ga je tožnica opravila za toženko. Tekom dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožnica kot špediter za toženko kot naročitelja na podlagi pogodbe z dne 19. 12. 2017 (A17) opravila naročeno dostavo paketa; (2) da je tožnica paket prevzela pri poslovnem partnerju toženke na naslovu V., Nizozemska; (3) da sta se stranki dogovorili za uporabo Splošnih pogojev poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/09, v nadaljevanju: Splošni pogoji); (4) da je bila tožnici s tovornim listom AWB 01 naročena dostava paketa na naslov A. d. o. o., Ljubljana; (5) da je ob prevzemu paketa kurir tožnice po nareku pošiljatelja (pogodbenega partnerja toženke) spremenil naslov (dostave) tako, da je izpolnil nov tovorni list AWB 002, kjer je bil kot prejemnik pošiljke naveden B., Luksemburg; (6) da na prvotnem tovornem listu ta novi naslov ni bil naveden niti kot naslov za račun; (7) da je bil obračun posredovan toženki na njen prvotni naslov kot naročniku; (8) da je spremembo naslova prejemnika navedel pošiljatelj po pooblastilu toženke in med drugim (9) da je pošiljatelj deloval v imenu ali pooblastilu toženke. Na podlagi teh dejstev je upoštevajoč posamezna določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 23. člena Splošnih pogojev presodilo, da je bil pošiljatelj pooblaščen za izvedbo vseh dejanj, ki jih mora izvršiti špediter in pri katerih je potrebno določeno aktivno ravnanje naročitelja. Če pa pošiljatelj teh pooblastil ni imel, pa vse, kot je zapisalo, škodljive posledice, izvirajoče iz tega nosi naročitelj, torej toženka. Zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožba toženke in odgovor tožnice

3. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo (smiselno) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica zavzela stališče, da je bila pritožba, ki je bila vložena 3.6.2020, prepozno vložena. To pa ne drži, saj so po ukinitvi ukrepov zaradi koronavirusa roki začeli teči šele 1. 6. 2020. K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba ni utemeljena. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah za postopke v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

7. Pritožnica navaja, da je v svojih vlogah pojasnila, da je kurir tožnice nov tovorni list izpolnil tako, da je sam navedel novi naslov v Luksemburgu, namesto pravilnega v Ljubljani ter da je ta naslov prepisal s priloženega računa, ki je bil pripet na paketu. Trdi, da je med strankama sporno, kdo je izpolnil tovorni list oziroma kdo je podal podatke, na podlagi katerih je bil tovorni list izpolnjen ter da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da iz izpodbijane sodbe izhaja, da kurir tožnice tega ni mogel storiti, saj iz nobene liste ni mogel sklepati, da je prejemnikov naslov naslov v Luksemburgu.

8. S to pritožbeno navedbo pritožnica ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pač pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pritožbenega razloga pa pritožbeno sodišče, kot je pojasnjeno zgoraj, v tem postopku ne sme upoštevati.

9. V točki 2.4. pritožbe je navedeno, da je toženka v svojih vlogah predlagala vpogled v e-mail korespondence med pošiljateljem in toženo stranko, iz katere izhaja, da je pošiljatelj toženo stranko obvestil, da je izpolnjevanje novega tovornega lista izključno v sferi tožnice. V kateri vlogi je to predlagala, pa pritožnica ni navedla.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka vložila tri vloge in sicer ugovor 22. 11. 2018 na eni strani, prvo pripravljalno vlogo 26. 2. 2019 na petih straneh in drugo pripravljalno vlogo 31. 3. 2019 prav tako na petih straneh. V katerih vlogi je predlagala vpogled v e-mail korespondenco med pošiljateljem in toženko in kateri e-mail je imela v mislih, v pritožbi ni navedla. Pritožbeno sodišče pa tega samo ni moglo ugotoviti. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko zgoraj navedenih dokazov ni omenilo v izpodbijani sodbi, toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja zatrjevanih relevantnih okoliščin, vezanih na sporno dejstvo, s čimer naj bi toženki odvzela možnost učinkovitega izjavljanja pred sodiščem in tako kršilo pravico do kontradiktornega postopka oziroma pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Isto velja za pritožbeno navedbo, da toženka ne ve, ali so bile njene izjave in dokazi sploh upoštevani in zakaj jim sodišče ni naklonilo nobene teže. Glede na navedeno je tudi pritožbeni očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

11. Drži pritožbeno stališče, da mora biti paket pravilno pripravljen za prevzem. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve pojasnilo, da naročilo ni bilo pomanjkljivo v smislu 855. člena OZ, pač pa da je tožnica ravnala skladno z navodili pošiljatelja. Zato o odmiku od naročila naročnika ni bila dolžna obvestiti. V zvezi s tem pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, pa četudi OZ ni tisti zakon, za uporabo katerega sta se glede na to, da je šlo za mednarodni prevoz, dogovorili pravdni stranki. Iz 6.3 člena pogodbe izhaja, da je tožnica za mednarodni prevoz po cesti upravičena do omejitev in izključitev odgovornosti, ki jih določa Konvencija za mednarodni prevoz blaga (CMR).

12. Med strankama pa ni sporno, da sta se pravdni stranki dogovorili za uporabo Splošnih pogojev. V 23. členu teh pogojev je določeno, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, da za osebe, za katere je na podlagi določenih dejstev sklepati, da delujejo v imenu ali po pooblastilu naročitelja (npr. osebe, ki imajo v posest naročiteljev tovor) velja, da so pooblaščene za izvedbo vseh dejanj, ki jih mora izvršiti špediter in pri katerih je določeno aktivno ravnanje naročitelja, v kolikor so ta dejanja opravile (npr. podajanje izjav). Če take osebe tovrstnih pooblastil nimajo, vse škodljive posledice, izvirajoče iz tega, nosi izključno naročitelj (toženka). Po 30. členu Splošnih pogojev pa vse posledice zaradi nepravilnosti ali drugih pomanjkljivosti listin ali njihove neizročitve ali nepravočasne oziroma nepravilne izročitve špediterju prav tako trpi naročitelj (toženka). Špediter (toženca) prav tako ne odgovarja za nepravilnost ali pomanjkljivost listin, ki jih je sam izpolnil na podlagi netočnih podatkov, ki mu jih je posredoval naročitelj ali oseba, ki jo je ta za to pooblastil. 13. Kot je zgoraj pojasnjeno, je pritožbeno sodišče vezano na prvostopenjsko ugotovitev, da je kurir tožnice po navodilu pošiljatelja izpolnil novi tovorni list z drugim naslovom.

14. Upoštevajoč zgoraj povzeta določila Splošnih poslovnih pogojev in vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje, pa pritožnica z nobeno od navedb iz 3. točke pritožbe, npr. da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kako bi moral biti opremljen paket o oddaji, da ni upoštevalo, da je nov tovorni list izpolnil kurir tožnice, da je špediter strokovnjak za odpravo blaga, da paket ni vseboval prvotnega tovornega lista, da je špediter odgovoren za pravilno pakiranje, da mora naročitelja na pomanjkljivosti pri pakiranju opozoriti itd., ne more uspeti. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi morala tožnica toženko o čemerkoli, kar navaja v pritožbi, obveščati. Sicer pa iz trditvene podlage toženke ne izhaja, da ni zadovoljna z izbiro namembnega kraja, pač pa izključno s ceno storitve, povezane s spremembo kraja namembnosti pošiljke (I. točka ugovora toženke, I.4 in III.2 točka prve pripravljalne vloge ter IV.23 in IV.24 druge pripravljalne vloge z dne 21. 3. 2019).

15. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj niti v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.