Jedro

Pritožniki neutemeljeno vztrajajo na stališču, da predkupna pravica družbenikov v primeru prodaje poslovnega deleža znotraj družbe obstoji že po samem zakonu. Prenos poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo ureja določba 481. člena ZGD-1. V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da se dolžno obvestilo iz petega odstavka 481. člena ZGD-1 nanaša na četrti odstavek istega člena in da v primeru, ko namerava družbenik prodati svoj poslovni delež drugemu družbeniku, po samem zakonu obvestilo o nameravani prodaji ni potrebno. Takšno stališče je bolj utemeljeno tudi po mnenju pravnih teoretikov, ki pri tem poudarjajo namen instituta predkupne pravice v družbi z omejeno odgovornostjo. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje zavzelo tudi pravilno stališče, da predkupna pravica za primer prenosa poslovnega deleža med družbeniki samimi v Družbeni pogodbi ni dogovorjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožečih strank (v nadaljevanju tožnikov) za razveljavitev Notarskega zapisa Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., opr. št. SV 653/2019, notarke A. A. z dne 8. 5. 2019 (v nadaljevanju Notarskega zapisa pogodbe z dne 8. 5. 2019), sklenjene med prvo do peto toženo stranko (v nadaljevanju toženci) in šestim tožencem ter zahtevke tožnikov, da se pod enakimi pogoji sklenejo pogodbe o prenosih poslovnih deležev v obliki notarskega zapisa prvega do petega toženca na tožnike in šestega toženca tako, da bodo slednji postali imetniki poslovnega deleža skupaj po nedoločenih deležih.

2. Zoper sprejeto odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujejo tožniki in sodišču druge stopnje predlagajo, da izpodbijano sodbo „razveljavi“ in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnikom pa prizna priglašene pritožbene stroške. Uveljavljajo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih. V izreku sodbe ni odločitve o stroških postopka, v obrazložitvi pa sodišče navede, da bo o tem izdan poseben sklep. Odločitve tako ni mogoče preizkusiti. Nadalje tožniki grajajo zavrnitev dokaznega predloga, pomembnega za razlago spornih pogodbenih določil, t.j. odgovora na tožbo z dne 24. 12. 2018 v zadevi I Pg 496/2018, v katerem je tudi družba A. d.o.o. določilo 9. člena Pogodbe o ustanovitvi družbe A. d.o.o. z dne 9. 5. 2017 (v nadaljevanju Družbena pogodba) razlagala v smislu, da je dogovorjena predkupna pravica tudi pri prenosu poslovnih deležev med samimi družbeniki. Sodišču prve stopnje tožniki očitajo protispisnost, ker se ni opredelilo do dopisa B. B. z dne 23. 4. 2019, s katerim je slednji odgovoril na poziv z dne 8. 3. 2019 in sporočil, da uveljavlja predkupno pravico ter opozoril, da poziv ne vsebuje vseh obveznih sestavin. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do Notarskega zapisa pogodbe z dne 8. 5. 2019, ki vsebuje zapis, da je bila družbenikom poslana ponudba za odkup, pa družbeniki, razen šestega toženca, niso uveljavljali predkupne pravice. To kaže, da so se družbeniki zavedali, da obstaja predkupna pravica tudi pri prenosu deležev znotraj družbe in očitno je tako razumela tudi notarka. Tožniki nadalje vztrajajo na stališču, da zakonska predkupna pravica velja tudi v primeru prenosa poslovnega deleža med samimi družbeniki. To naj bi (tudi po mnenju Inštituta za ekonomsko in korporativno upravljanje Maribor) izhajalo iz gramatikalne in namenske razlage zakonskega določila 481. člena Zakon o gospodarski družbah (v nadaljevanju ZGD – 1) in iz dela sodne prakse. Prav tako vztrajajo, da je bila predkupna pravica za primer prenosa poslovnih deležev med družbeniki pogodbeno dogovorjena tudi z Družbeno pogodbo. Povezano branje 9. in 13. točke Družbene pogodbe pripelje do zaključka, da pogodba povsem jasno določa predkupno pravico (tudi) za tak primer. In takšen je bil tudi namen družbenikov. V zvezi s slednjim tožniki grajajo dokazne zaključke sodišča prve stopnje, pravilnost dokazne ocene izpovedb zaslišanih strank in njihovo verodostojnost, listinskih dokazov (dopis z dne 8. 3. 2019, odgovor B. B. z dne 23. 4. 2019, Notarski zapis pogodbe z dne 8. 5. 2019) in dokaznega pomena preteklih ravnanj družbenikov. To, da v preteklosti družbeniki obvestil o prenosih poslovnih deležev niso pošiljali (kar glede na izpovedbo tretje tožnice sploh ne drži), je kvečjemu kršitev pogodbe, nikakor pa to ne dokazuje, da obveznost ni obstajala. Tožniki tudi ne sledijo izpovedbam tožencev, da so obvestila o prenosu deležev pošiljali iz previdnosti in z namenom pridobivanja informacij o zainteresiranosti ostalih družbenikov za nakup. Zakaj so potem po ustnem obvestilu pošiljali še priporočene pisne pozive o izjasnitvi glede predkupne pravice in zakaj se je v njih pozivalo prav k izjasnitvi glede uveljavljanja predkupne pravice, če je bilo obvestilo le informativne narave? Prav tako je praktično neverjetno, da se je kar šest družbenikov dne 8. 3. 2019 spomnilo na morebiten obstoj predkupne pravice in so isti dan iz previdnosti poslali obvestilo in poziv na izjasnitev glede uveljavljanja predkupne pravice. Njihovo usklajeno delovanje po mnenju tožnikov izkazuje, da so vedeli, da predkupna pravica obstaja, pri čemer pa sedaj zaradi svojih parcialnih interesov obstoj le-te zanikajo.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo tožnikov kot neutemeljene zavračajo pritožbene navedbe in predlagajo zavrnitev pritožbe. Zahtevajo povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Opravljeni pritožbeni preizkus sprejete odločitve v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno uveljavljanih, niti kakšnih drugih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pravno relevantno dejansko stanje v zadevi je bilo natančno in celovito ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Izčrpni, jasni, pregledni in pravno argumentirani obrazložitvi sodišča prve stopnje s strani sodišča druge stopnje ni kaj dodati, zato jo v izogib ponavljanju v celoti povzema kot svojo. Glede posameznih, za izpodbijano odločitev pomembnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

6. Vsebino pravnega varstva, ki ga sodišče daje pravdnim strankam, in odločitve, ki jo stranke lahko pritožbeno izpodbijajo, opredeljuje izrek sodbe. Določilo četrtega odstavka 163. člena ZPP sodišču nalaga, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče tudi odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje o zahtevku strank za povrnitev stroškov postopka v izreku sodbe sploh ni odločilo. Le v obrazložitvi sodbe je zapisalo, da bo o pravdnih stroških izdalo poseben sklep. Tožniki neobstoječe odločitve ne morejo izpodbijati s pritožbo zoper sodbo. Če sodišče ne odloči o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, ki so bili predmet pravde, ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, torej za pritožbeno uveljavljano absolutno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe oziroma sklepa (325. člen ZPP).1

7. Če se sodišče do določenega dokaza ni opredelilo, pa bi se moralo2, ali je dokazu pripisalo napačno dokazno vrednost, ne gre za protispisnost3, kot jo uveljavljajo pritožniki, pač pa za kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma grajo sprejete dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja. Pravice tožnikov do izjave sodišče prve stopnje ni kršilo, saj se je do odgovora B. B. z dne 23. 4. 2019 opredelilo in ga dokazno ocenilo (tč. 32 obrazložitve sodbe). Pravilnost dokazne ocene je v sferi presoje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki sledi v nadaljevanju. Notarski zapis pogodbe z dne 8. 5. 2019 oziroma veljavnost le-tega je bila predmet presoje v okviru zahtevka za njegovo razveljavitev, pri razlagi spornega določila Družbene pogodbe in presoji obstoja pogodbeno dogovorjene predkupne pravice družbenikov pa sama vsebina Notarskega zapisa pogodbe z dne 8. 5. 2019 ni pravno pomembna, saj predkupne pravice sploh ne omenja4. Zato sodišče prve stopnje tudi s tem, ko se v tem kontekstu do tega listinskega dokaza ni opredelilo, pravice do izjave tožnikom ni kršilo.

8. Neutemeljeno pritožniki grajajo tudi zavrnitev dokaza - odgovora na tožbo z dne 24. 12. 2018 v zadevi I Pg 496/2018. Sodišče prve stopnje je dokaz zavrnilo kot prepozen v smislu določila 286. člena ZPP, saj je bil predložen šele v novem sojenju. Naredilo je presojo po četrtem odstavku 286. člena ZPP, ki izjemoma dopušča predlaganje dokaza tudi po prvem naroku za glavno obravnavo in zaključilo, da izjema ni podana, ker tožniki niso pojasnili, zakaj dokaza niso mogli predložiti na prvem naroku, dopustitev dokaza pa bi po oceni sodišča prve stopnje zavlekla reševanje spora, saj sta stranki želeli dodaten rok za izjasnitev, zadeva pa je bila zrela za razsojo. Teh zaključkov pritožba ne izpodbija. Ker je bil dokaz zavrnjen kot nepravočasen, o njegovi relevantnosti za presojo odločilnih dejstev ni potrebno razpravljati.

9. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zahtevek tožnikov za razveljavitev Notarskega zapisa pogodbe z dne 8. 5. 2019, sklenjene med prvim do petim tožencem in šestim tožencem, zavrnilo zaradi neobstoja predkupne pravice pri nakupu poslovnih deležev. Zaključilo je namreč, da predkupne pravice za primer, ko družbenik svoj delež prenaša na drugega družbenika te družbe zakon, ne določa. V konkretnem primeru pa je po oceni sodišča prve stopnje niso določili niti družbeniki družbe A. d.o.o. v Družbeni pogodbi.

10. Pritožniki neutemeljeno vztrajajo na stališču, da predkupna pravica družbenikov v primeru prodaje poslovnega deleža znotraj družbe obstoji že po samem zakonu. Prenos poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo ureja določba 481. člena ZGD-1. Četrti odstavek citiranega določila določa, da imajo družbeniki pod enakimi pogoji pri nakupu poslovnega deleža prednost pred drugimi osebami, če z družbeno pogodbo ni določeno drugače. Dalje je v petem odstavku 481. člena ZGD-1 določeno, da mora družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež, druge družbenike pisno obvestiti o nameravani prodaji ter jih pozvati, da mu morebitni kupec sporoči svojo pripravljenost za nakup v enem mesecu od prejema obvestila.

11. Pritožbeno ponujena gramatikalna razlaga določbe 481. člena ZGD-1, po kateri bi naj zaradi uporabe pojma „druge osebe“ in ne pojma „osebe, ki niso družbeniki“ zakonita predkupna pravica obstajala tudi v primeru prodaje poslovnega deleža drugemu družbeniku, sodišča druge stopnje ne prepriča. V sodni praksi5 je sprejeto enotno stališče, da se dolžno obvestilo iz petega odstavka 481. člena ZGD-1 nanaša na četrti odstavek istega člena in da v primeru, ko namerava družbenik prodati svoj poslovni delež drugemu družbeniku, po samem zakonu obvestilo o nameravani prodaji ni potrebno6. Takšno stališče je bolj utemeljeno tudi po mnenju pravnih teoretikov7, ki pri tem poudarjajo namen instituta predkupne pravice v družbi z omejeno odgovornostjo. Namen uvedbe predkupne pravice pri prenosu poslovnega deleža v d.o.o. je ohraniti obstoječo družbeniško strukturo, ne pa morebiti ohraniti sorazmerje lastniških razmerij med obstoječimi družbeniki. S prednostno pravico torej želi zakon zavarovati skupnost družbenikov pred vdorom nezaželenih tretjih oseb. Ta pri prenosu poslovnih deležev med obstoječimi družbeniki ni ogrožena. To sicer družbenikom ne zagotavlja enakopravnosti, vendar si jo lahko družbeniki zagotovijo sami s tem, da dolžnost obvestila o nameravani prodaji deleža drugemu družbeniku vnesejo v družbeno pogodbo. Tudi namenska razlaga zakonske določbe 481. člena ZGD-1 torej ne daje podlage za zaključek, da predkupna pravica družbenikov velja tudi v primeru prodaje poslovnega deleža drugemu družbeniku.

12. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje zavzelo tudi pravilno stališče, da predkupna pravica za primer prenosa poslovnega deleža med družbeniki samimi v Družbeni pogodbi ni dogovorjena. Sodišče prve stopnje je pri presoji njenega obstoja skladno z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cpg 104/2021 z dne 26. 8. 2021 pravilno ugotavljalo namen družbenikov ob sprejemanju Družbene pogodbe, o katerem je sklepalo na podlagi izpovedb pravdnih strank, prakso, vzpostavljeno med strankama (pretekla ravnanja družbenikov), in ocenilo tudi, kakšno dokazno vrednost v tem kontekstu ima poslano obvestilo o prodaji poslovnih deležev v družbi A. d.o.o. in poziv družbenikom k izjasnitvi o uveljavljanju predkupne pravice z dne 8. 3. 2019 ter v tej zvezi odgovor B. B. z dne 23. 4. 2019. 13. Da pretekla ravnanja družbenikov oziroma praksa prenosov deležev med družbeniki družbe A. d.o.o. niso bila takšna, da bi potrjevala stališče o dogovorjeni predkupni pravici, ki ga zagovarjajo pritožniki, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na podlagi izpovedb pravdnih strank. Da so se družbeniki v preteklosti o prenosih deležev med njimi samimi obveščali prav v smislu zagotavljanja dogovorjene predkupne pravice, iz izpovedb zaslišanih strank ne izhaja. Toženci so zanikali, da bi bili obveščeni o prenosih poslovnih deležev, ki so se v družbi predhodno že vršili s strani drugih družbenikov na šestega toženca in nenazadnje je tudi tretja tožnica potrdila, da o prodaji svojega poslovnega deleža šestemu tožencu ostalih družbenikov ni obvestila, pravni prednik prvega in drugega toženca, B. B. pa naj bi o prenosu svojega deleža obvestil le določene družbenike (izpovedba na spisovni list. št. 349 – 351).

14. Glede na ugotovljeno nekonsistentnost in selektivno pošiljanje ponudb za odkup deležev v preteklosti je verjeti toženim strankam, da so konkreten poziv z dne 8. 3. 2019 poslale iz previdnosti zaradi negotovosti glede samega obstoja predkupne pravice in z namenom pridobivanja informacij glede morebitnega interesa in cene za nakup poslovnega deleža s strani obstoječih družbenikov. Kar se tiče odgovora B. B. z dne 23. 4. 2019 pa sodišče druge stopnje meni, da glede na vsebino odgovora, ko je naslovnik nakup deležev pogojeval z vrnitvijo poslovnih deležev, prenesenih na šestega toženca, sodišče prve stopnje le-tega ni napačno dokazno ocenilo, ko je (v okviru celovite dokazne ocene) presodilo, da ne predstavlja uveljavljanja predkupne pravice in s tem potrditev njenega obstoja.

15. Po obrazloženem tako sodišče druge stopnje zaključuje, da je pritožbena graja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in razlage spornega pogodbenega določila 9. točke (v povezavi s 13. točko) Družbene pogodbe neutemeljena. Ker predkupna pravica pri prenosu poslovnih deležev med družbeniki družbe A. d.o.o. ni obstajala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za razveljavitev Notarskega zapisa pogodbe z dne 8. 5. 2019 zaradi kršitve predkupne pravice pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

16. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato krijejo sami svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako toženci sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim niso bistveno pripomogli k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato teh stroškov ni šteti kot potrebnih v smislu določila 155. člena ZPP.

1 Tako tudi VS RS sodba II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014, VSL sklep II Cp 1227/2022 z dne 11. 1. 2023, VSM sklep I Cp 415/2021 z dne 17. 8. 2021. 2 Sodišče se mora opredeliti do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno pomembne. 3 Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. 4 V točki „Prvič“ vsebuje le nesporno ugotovitev pogodbenih strank, da je bila vsem družbenikom poslana ponudba za odkup poslovnih deležev, ki pa je razen pridobitelj po tej pogodbi, ostali niso uveljavljali. 5 VSM sklep I Cpg 4/2021 z dne 9. 2. 2021, VSL sodba in sklep I Cpg 1153/2009 z dne 3. 3. 2010, VSL sklep I Cpg 660/2008 z dne 6. 8. 2008, VSL sodba in sklep I Cpg 385/2001 z dne 28. 3. 2021. 6 Pritožniki se le pavšalno sklicujejo na del sodne prakse, ki naj bi zastopal drugačno stališče. 7 Zabel, Bojan v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2014, s. 854-855.