Jedro

Ni res, da je izpodbijana sodba neizvršljiva, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Po 1. točki drugega odstavka 68. člena ZZK namreč sodišče začne po uradni dolžnosti postopek na podlagi pravnomočne odločbe, s katero sodišče, državni ali drug organ odloča o pravicah na nepremičninah oziroma ugotavlja dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, kar velja tudi v obravnavani zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da 8,3 % nepremičnin, parc. 799/3, vI. št.... k.o. ..., ki so predmet zapuščinskega postopka po pokojnem I. P., pri Okrajnem sodišču v Domžalah pod opr. št. D 291/90, ne spada v zapuščino in se izloči v korist tožnice M. P.. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče njen zahtevek zavrnilo ter zavrnilo tudi njen zahtevek glede izstavitve zemljiškoknjižne listine. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrni ti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 45.455,00 SIT ter v primeru plačilne zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pri tožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77 ter sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožničinemu zahtevku, ali pa naj podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je njen solastni delež, ki naj se izloči iz zapuščine po pokojnem I. P., nedvomno bistveno večji od prisojenih 8,3 %. Dejstvo je, da je tožnica skupaj s svojim zakoncem zelo vzorno vzdrževala stanovanjski objekt, ki ga od smrti dalje sedaj praktično nihče ne vzdržuje. Vsekakor je treba šteti njeno tridesetletno vzdrževanje objekta za osnovo, ki pomeni večji delež tožnice na teh nepremičninah. Tožnica je hišo dogradila skupaj s svojim zakoncem in v vsem tem času ni bilo govora o tem, da bi jo zgradil skupaj s svojo prvo ženo. Toženkina mati je ob svojem odhodu povzročila večjo gmotno škodo, pri čemer ne gre za vzdrževalna dela, saj je bilo potrebno zamenjati tudi pod, okna in vrata, kar bi bilo treba upoštevati pri deležu na nepremičninah. Ne more biti tudi govora o zastaranju denarnega zahtevka, kot razlaga sodišče. V dograjevanje je zato potrebno šteti tudi dela, ki so bila potrebna in sredstva, za sanacijo stanja po tem, ko je toženkina mati uničila del prostorov v hiši. Glede na to, da je sodišče zavrnilo zahtevek za vpis lastništva z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine, pa takšne sodbe sodišče ne bi moglo vpisati oziroma realizirati v zemljiški knjigi. Toženko, je šteti za solastnico dela nepremičnin pokojnega očeta, saj je dejansko postala solastnica ob smrti prednika. Tako je po oceni tožnice sodba neizvršljiva, saj se v zapuščini ne bo odločalo o vpisu tistega deleža, ki pripada tožnici in ki ni zapustnikovo imetje.

V odgovoru na pritožbo toženka zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pri tožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odstavka 365. člena ZPP/77 po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevku tožeče stranke. Po določilu 219. člena ZPP/77 mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Upoštevaje nesporna dejstva ter dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da vrednost tožničinih vlaganj predstavIja 8,3 % vrednosti ceIotne sporne nepremičnine. Za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje vso oporo v izvedenih dokazih ter zlasti v izvedenskih poročilih izvedencev A. P. (list. št. 48 do 54) ter A. K. (list. št. 73 do 86), ki ga je sodišče tudi zaslišalo na glavni obravnavi dne 1.10.1997 (list. št. 98). Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Tožničine pritožbene trditve, da je njen solastni delež nedvomno bistveno večji od prisojenega, nimajo nobene opore v izvedenih dokazih ter zbranih podatkih v spisu. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo v vtoževani stvarnopravni delež tožnice škode, ki naj bi jo na hiši povzročila ob svojem odhodu toženkina mati ob incidentu z I. P., kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo. Sodišče druge stopnje tudi ne more pritrditi pritožbi, da je izpodbijana sodba neizvršljiva, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Po 1. točki drugega odstavka 68. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95) namreč sodišče začne po uradni dolžnosti postopek na podlagi pravnomočne odločbe, s katero sodišče, državni ali drug organ odloča o pravicah na nepremičninah oziroma ugotavlja dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo (24. člen ZZK), kar velja tudi v obravnavani zadevi.

Po določilu prvega odstavka 352. člena ZPP/77 sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze.

Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Tožeča stranka ni ravnala v skladu z navedenim zakonitim določilom. Zato je ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvomov o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 2. točke 353. člena ZPP potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu členov 154/1, 155 in 165/1 ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v njem tožena stranka navaja le že znana dejstva in okoliščine.