Jedro

Procesna določba iz 12. tč. 2 odst. 339. čl. ZPP sankcionira oz. preprečuje ponovno odločanje o istih zahtevkih med istima strankama. Tožbeni zahtevek pa je isti, kadar je temelj dveh zahtevkov isti in če je ista tudi njegova vsebina. Kadar si stojita nasproti sklepčna in nesklepčna tožba, zahtevek na podlagi nesklepčne tožbe pa je bil zavrnjen, ni mogoče govoriti o pravnomočno razsojeni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica skladišča v izmeri 15,20 m2 v projektu etažne delitve št. Dn. označen kot prostor štev. 9 in sestavni del pritličnega poslovnega prostora v izmeri 121,70 m2 stavbe S.91, ki je v načrtu etažne delitve označen z vijola polno linijo in stoji na parc.št. 7679/3 v podvložku 3562/1, vl.št. 3562 k.o. P. Toženi stranki je naložilo, da mora dovoliti etažno delitev poslovnega prostora in nato tožeči stranki izdati listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na navedenem prostoru ter solastnine na skupnih delih in napravah in stavbnem zemljišču, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Toženi stranki je naložilo še, da mora povrniti tožeči stranki 242.869,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2003 dalje.

Proti tej sodbi se pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov, po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej navaja, da je sodišče prekršilo Zakon o pravdnem postopku - ZPP, ko je v postopku o isti zadevi sodilo ponovno. Že v postopku pod Pg je tožnica v tožbi od toženke zahtevala, da se ugotovi, da je sporni prostor njena last in se to vpiše v zemljiško knjigo. Gre za isti prostor, ki se nahaja v pritličju zgradbe S. in tvori bivše skladišče za pijačo M. D.. Zmeraj je potrebno kot celoto in smiselno gledati, kakšen zahtevek je sodišče zavrnilo in to je pravnomočno. Prav tako je vseeno, zakaj je bil zavrnjen prvi zahtevek. Bil je zavrnjen. Sedaj se tu iztožuje vsebinsko isto, le zahtevek je zapisan z drugimi besedami. Gre za med strankama nesporno isti prostor. Uveljavljala se je pravica uporabe in razpolage in da ta tvori 1/30 zgradbe, sedaj se to isto opiše drugače, uveljavlja se lastnina in ta prostor tvori neko kvadraturo in ima oznako. Gre smiselno za enako vprašanje, kot če bi tožnik tožil na izročitev črnega klavirja, pa ne bi uspel, pa bi drugič tožil na izročitev klavirja Steinway (pa gre za isti klavir, le zapisano je drugače). Zmeraj je tožnica hotela postati lastnica tega prostora in prvič ji je bilo to zavrnjeno. Vedno je potrebno tudi gledati, kakšen zahtevek je sodišče zavrnilo in to je pravnomočno. Tako je pravnomočno zavrnjeno, da bi imela tožnica pravico uporabe in razpolage na skladišču v izmeri 15,20 m2 in tu sedaj je šlo sodišče mimo tega in odločilo popolnoma drugače, to je, da je to pravico imela. Pravnomočnost se razteza na izrek, se pa razteza na cel izrek in to kar je v izreku in je pravnomočno je zakon med strankama. Drugo sodišče brez obnove ne more ugotoviti ali presoditi drugače, tudi če meni, da ni prav. Tudi ni važno, zakaj revizijsko sodišče ni poseglo v ta del zavrnjenega zahtevka. Prav tako ni res, da bi tožnica ex lege pridobila kakšno lastninsko pravico, to pa zato, ker ni bila vpisana v zemljiški knjigi, zato te nepremičnine ni olastninila v postopku lastninskega preoblikovanja, tega ni mogla. To je olastninila toženka. Lastninjenje družbene lastnine je pomenilo izviren način pridobitve lastnine na tem, kar je nekoč bila družbena lastnina. Gre za uporabo materialnega prava, predpisi o lastninjenju so kogentni. Če bi, bi imela tožnica obligacijski zahtevek za neupravičeno obogatitev, ne pa lastninsko tožbo. Tu gre morda za problem navedb in novot. Toženka tega ni vzpostavila, ker je enostavno menila, da to ni potrebno. Gre pa tudi za vprašanje uporabe materialnega prava. Ni niti slučajno res, da je družbena lastnina postala enostavno privatna lastnina. Tu ni enačaja, to mora tožnica zatrditi in dokazati. Končno je protispisna ugotovitev sodišča, da sploh ne moti, da je površina v izreku sodbe zapisana napačno, ker je bila tožena napačno in je domnevno nesporno, da je drugačna. Tožnica je tožila, da je lastnica prostora v izmeri 15,40 m, sodišče je to dosodilo, istočasno pa pove, da ima ta prostor drugo izmero in da to ne moti. Ni jasno, ali bo sedaj tudi ta prostor potrebno deliti in oddeliti 3,10 m2, ker pač to ni dosojeno. Prostor št. 9 ni zemljiškoknjižni pojem, ne gre za katastrske podatke. To je potrebno šele ugotoviti in iz izreka se to ne da. Obstaja neskladnost med izrekom in obrazložitvijo. Sodba mora biti logična in konsistentna. Če bi sodišče mislilo, da m2 niso pomembni, bi jih izpustilo iz izreka in sodilo le o prostoru štev. 9. Če pa meni, da so pomembni, bi opozorilo stranko na neskladje in nato sodilo odvisno od tega, kaj stranka naredi. Če stranka postavi zahtevek, ki ni konsistenten z dejstvi in kljub opozorilu vztraja pri tem, se to pač procesno in materialno sankcionira. ZPP je jasen in strog. Tako je tožnica propadla v prvi pravdi. Končno je obrazložitev sodbe pomanjkljiva. Sodišče je preveč enostavno povzelo navedbe v revizijski odločbi, češ da so nesporne in da je nesporno, da je ta prostor naveden v citirani odločbi SO P. in da je s tem postal domnevna last tožnice, da ga je domnevno trajno uporabljala za opravljenje svoje dejavnosti itd. O vsem tem ni ne navedb, ne dokazov. Če se je o tem nekoč izreklo Vrhovno sodišče, ni obvezujoče, ker je to le razmišljanje v obrazložitvi, ki ne nosi nobenih posledic. O vrsti odločilnih dejstev ni ne navedb, ne dokazov, ki so nujni za sklenjeno sklepanje sodišča, tudi če bi sprejeli, da je to pravno pravilno. Za to pravdo res ni pomembno (odločilno) toda medtem je toženka prostor prodala in ga tudi izročila v posest novemu dobrovernemu kupcu. Ta se je sedaj hudo razburil, saj je medtem prišlo tudi do motenja njegove posesti, saj je tožnica, ki se za prostor že več let ni zanimala, po izidu sodbe obudila apetite in sedaj pretendira še na posest. Vsekakor se ji zdi, da je tu sodišče namesto da bi rešilo, ustvarilo celo vrsto novih pravd in problemov. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve in navaja, da je tožnica dejansko uspela z ugotovitvenim delom zahtevka (v prejšni pravdi), da je z odločbo z dne 27.11.1980 pridobila na podlagi določila 2. odst. 37. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ex lege pravico uporabe in razpolage na spornem prostoru, ni pa uspela z dajatvenim delom zahtevka, ker ni ponudila dejstev in dokazov, da ji pripada 1/30 parc.št. 1370/1 k.o. P., saj pri določitvi deleža površina ne zadošča. Ker je pravdo izgubila iz formalnih razlogov, je jasno povedala, da ne gre za res iudicato, ker je ex lege pridobila citirani prostor. V zvezi z navedbami pod tč.III pritožbe navaja, da gre za nova dejstva, ki niso dopustna, ne pa za zmotno uporabo materialnega prava. Z navedbami pod tč. IV pritožbe pa opozarja, da vtoževani prostor predstavlja v naravi prostor št. 9, kar je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, zato je tožnica popravila svoj zahtevek, da je črtala pred besedo prostor del, ostala pa je površina v izmeri 15,20 m2, za katero se glasi citirana upravna odločba. Toženka mora dovoliti etažno delitev spornega poslovnega prostora, to obenem pomeni, da bo prostor, ki ima sedaj označno št. 9, dobil novo označbo z vtoževanimi metri, to je 15,20 m2 in ne 15,40 m2. Tožbeni zahtevek je sklepčen, sodba pa logična in konsistentna. V zvezi s tč. V pritožbe omenja, da je sodba prepričljiva, ostalih pritožbenih navedb pa tožnica ne razume. Glede tč. VI pritožbe pa, da ima tožnica sporni prostor ves čas v posesti, novi pridobitelj pa ni nastopil posesti, saj bi tožnica vložila zoper njega motenjsko tožbo in gre za navrženo pritožbeno navedbo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da gre za že razsojeno stvar, ni utemeljen, do tega ugovora toženke se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo, ga obrazloženo zavrnilo, s tem zaključkom pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. S prvo tožbo je tožeča stranka zahtevala ugotovitev pravice uporabe in razpolage na skladišču izmere 15,20 m2, ki se nahaja v pritličju objekta S., kar predstavlja delež do 1/30 na parc.št. 1370/1 k.o. P. ter izstavitev za vknjižbo pravice uporabe in razpolage primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos te pravice na parc.št. 1370/1 na ime tožeče stranke do 1/30. Ta tožba ni bila sklepčna, kar je pojasnjeno v odločbi Cpg z dne 6.11.1997 ter v sodbi Vrhovnega sodišča III Ips z dne 8.12.1999 (obe sta bili izvedeni v dokazne namene). Z drugo tožbo, ki je sklepčna, pa je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na skladišču v izmeri 15,20 m2, ki je sestavni del pritličnega poslovnega prostora v izmeri 121,70 m2 (v tožbenem zahtevku natančno določen), dovolitev etažne delitve poslovnega prostora in izstavitev listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice na tem prostoru ter solastnine na skupnih delih in napravah ter stavbnem zemljišču. Res je iz tožbenih navedb v obeh tožbah razvidno, kakšen cilj zasleduje tožeča stranka, to je ugotovitev lastninske pravice na omenjenem poslovnem prostoru, kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje v tem postopku odločalo o stvari, o kateri je bilo že odločeno v zadevi opr.št. Pg, ker to preprosto ne drži. Procesna določba iz 12. tč. 2 odst. 339. čl. ZPP sankcionira oz. preprečuje ponovno odločanje o istih zahtevkih med istima strankama. Tožbeni zahtevek pa je isti, kadar je temelj dveh zahtevkov isti in če je ista tudi njegova vsebina. Kadar si stojita nasproti sklepčna in nesklepčna tožba, zahtevek na podlagi nesklepčne tožbe pa je bil zavrnjen, ni mogoče govoriti o pravnomočno razsojeni zadevi. Razlogovanje pritožbe je zmotno, uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa ni podana.

Pritožnica je uveljavljala tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega pritožbenega razloga pa ni ustrezno obrazložila. V pritožbi ne pove, katera pravno odločilna dejstva je sodišče napačno ugotovilo oz. katerih pravno odočilnih dejstev v sodbi ni ugotovilo. S pritožbenimi trditvami, da je sodišče enostransko sledilo navedbam tožnice, da je sodba pomanjkljiva, da je sodišče preveč enostavno povzelo navedbe v revizijski odločbi (češ da so nesporne in da je nesporno, da je ta prostor naveden v citirani odločbi SO P. in da je s tem postal domnevna last tožnice), v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ni uspela omajati. Pravno pomembnim dejanskim navedbam tožnice v zvezi s tem toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku med drugim prebralo listine iz spisa Pg 494/94, tudi v pritožbi omenjeno odločbo SO P. vse izvedene dokaze pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno ocenilo. Obrazložitev ni pomankljiva, sodba ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, je zmožna preizkusa, zato tudi ta očitek ne drži. Podano ni niti očitano neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazala, da je lastnica poslovnega prostora štev.9, ta poslovni prostor v naravi ni sporen, nesporno pa je tudi, da je v načrtu etažne delitve označen s štev. 9. V ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka in v izreku sodbe v zvezi z njim je povzeta površina spornega poslovnega prostora (skladišča), kot je navedena v odločbi SO P. z dne 27.11.1980 (15,20 m2), sodišče prve stopnje pa je v sodbi ugotovilo, da je v načrtu etažne delitve označeno, da meri prostor št. 9 18,30 m2. Ker je med strankama nesporno, na katerem poslovnem prostoru je tožeča stranka uveljavljala lastninsko pravico, ta poslovni prostor pa je tudi dovolj natančno opredeljen,je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dajatveni del sodbe izvršljiv. Toženi stranki je namreč naložena aktivnost, da dovoli etažno delitev in vknjižbo tožeče stranke na tem poslovnem prostoru, ki je, kot že rečeno, v načrtu etažne delitve nesporno označen s štev. 9. Vse to je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi pojasnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna, razlogom pobijane sodbe pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka se v pritožbi neuspešno sklicuje na lastninjenje v postopku lastninskega preoblikovanja. Šele v pritožbi prvič nasprotuje utemeljenosti tožbenega zahtevka s sklicevanjem na lastninsko preoblikovanje, presoja neutemeljenosti tožbenega zahtevka, glede na ta ugovor pa bi zahtevala ugotavljanje dejstev, ki jih toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (tudi v pritožbi ne), zato ni možno govoriti o tem, da gre zgolj za vprašanje uporabe materialnega prava. Te trditve so zato nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337. čl. ZPP).

Nazadnje še glede pritožbenih trditev, da je toženka prostor prodala. Kot ugotavlja že pritožnica, navedeno dejstvo za to pravdo ni pomembno, zato s sklicevanjem nanj, ne more uspeti (190. čl. ZPP). Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pa uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnica s spritožbo ni uspela, zato ji stroški pritožbenega postopka ne gredo, pritožbenih stroškov tožeče stranke pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za pravdno potrebne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP in 1. odst. 155. čl. ZPP).