Jedro

Pri tožniku je še nadalje podana invalidnost III. kategorije, zato njegov tožbeni zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2010 in št. ... z dne 27. 7. 2010, tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti od 15. 4. 2010 dalje in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba št. ... z dne 9. 12. 2010, odločba št. ... z dne 17. 7. 2010 pa spremeni tako, da je še nadalje invalid III. kategorije od 15. 4. 2010 dalje, s tem, da ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je bil razporejen kot planer proizvodnje, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami; psihofizično lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg, brez pogostih prisilnih drž hrbtenice in dela v predklonu, izmenoma sede in stoje ter ne z ali ob nevarnih strojih, delo brez vsiljenega tempa in ritma dela in le v dnevnih izmenah (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnik pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Poudarja, da je izpovedal o številnih delih, ki jih je opravljal, in o tem kako težka so bila. Teh del fizično ni več zmožen opravljati. Nekaj časa je delal kot planer proizvodnje. Zaradi psihičnega napora tega dela ni zmogel, sicer pa „planer proizvodnje“ ni njegov poklic. V poklicu ključavničar pa ne obstaja delo, ki bi ga lahko opravljal v polovičnem delovnem času in z omejitvami, kot jih je ugotovil izvedenski organ. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo njegove preostale delovne zmožnosti. Pri ugotavljanju preostale delovne zmožnosti je namreč potrebno upoštevati zmožnost za delo v okviru definicije poklica na podlagi 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Šteje se, da ne more opravljati poklica ali dela tisti, ki ne doseže vsaj povprečnih delovnih rezultatov. Meni, da je II. kategorija invalidnosti zagotovo podana, če oseba ne more doseči povprečnega delovnega rezultata. Zaključek Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, tj. planer proizvodnje drži. Nesprejemljiv pa je pavšalen zaključek, da je glede na opis njegovega dela, glede na njegov poklic ključavničarja ter glede na naknadno dopolnilno izobrazbo, zmožen opravljati vrsto del v kovinski industriji. Izvedenski organ ni opravil pregleda delovnega mesta, zato je takšen zaključek nepravilen in nesprejemljiv.

Nadalje podrobno opisuje delovno mesto in delovno področje ključavničarja oziroma strojnega mehanika. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker izvedenskemu organu ni naložilo ogleda delovnega mesta ključavničarja, prav tako pa se samo ni seznanilo z opisom delovnega mesta. Izvedenski organ bi namreč moral opraviti ogled delovnega mesta ključavničarja, se seznaniti s podrobnostmi opisa del in nalog tega delovnega mesta ter ugotoviti, ali je to delovno mesto zanj glede na opis zahtevnosti vseh opravil in glede na zdravstvene omejitve, v okviru svojega poklica sposoben doseči povprečne delovne rezultate ali ne. Zaključek sodišča prve stopnje, da je postavljeni izvedenec, glede na svoje dolgoletne delovne izkušnje s takšnim delovnim mestom zagotovo seznanjen, ne zadošča. Meni, da sodišče prve stopnje ni popolnoma in po resnici ugotovilo spornih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka v skladu z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1. Pri njem so podane omejitve, ki po svoji vrsti in obsegu delovno zmožnost za njegov poklic zmanjšujejo za več kot 50 %, zaradi česar je podana invalidnost II. kategorije, ob takšnih omejitvah pa ni zmožen za delo niti 4 ure dnevno, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe št. 6033181 z dne 9. 12. 2010 in odločbe št. ... z dne 27. 7. 2010. Prvostopenjski organ je odločil, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije od 19. 4. 2006 dalje, in da nima pravice do invalidske pokojnine. Kljub ugotovljeni spremenjeni invalidnosti s časovno razbremenitvijo štiri ure dnevno je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko zavrnilno odločbo, ker je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine iz 67. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb. Pravilno je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Ta v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 2. odstavku istega člena je invalidnost razvrščena v tri kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V 3. odstavku istega člena je določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. ZPIZ-1 v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). V obravnavani zadevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podan noben od dejanskih stanov za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je invalidska komisija I. stopnje dne 15. 4. 2010 ocenila, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti od 19. 4. 2006 zaradi posledic bolezni, kot je že bilo priznano z odločbo št. ... z dne 29. 1. 2007. Invalidska komisija II. stopnje je dne 25. 11. 2010 menila, da je pri tožniku od 19. 4. 2006 in še nadalje zaradi posledic podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: da opravlja fizično lahko delo, brez dvigovanja ali prenašanja bremen težjih od 7 kg, brez pogostih prisilnih drž hrbtenice, dela v predklonu, izmenoma stoje in sede.

Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve specialistke nevrologinje pri Hrvaškem zavodu za pokojninsko zavarovanje, da je tožnik od 28. 3. 2008 zaradi bolezni invalid I. kategorije in je njegova delovna zmožnost popolnoma izgubljena, pridobilo še dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje. Ta je dne 8. 11. 2012 ocenila, da je pri tožniku od 15. 4. 2010 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki. Ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, tj. planer proizvodnje. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 7 kg, brez pogostih prisilnih drž hrbtenice in dela v predklonu, izmenoma stoje in sede ter ne z ali ob nevarnih strojih.

Ker je tožnik nasprotoval tudi dopolnilnemu mnenju in vztrajal, da pri njem ni podana delovna zmožnost niti za poklic ključavničar, niti za poklic planer, je sodišče prve stopnje pridobilo še izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v A. (v nadaljevanju: Komisija), dopolnilno mnenje Komisije z dne 14. 9. 2013 ter dve dopolnilni mnenji člana Komisije z dne 2. 1. 2014 in dne 2. 3. 2014. Po prepričanju pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, zlasti v mnenju Komisije in vseh dopolnitvah mnenja, dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku od 15. 4. 2010 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki, in sicer, da ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, tj. planer proizvodnje. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg, brez pogostih prisilnih drž hrbtenice in dela v predklonu, izmenoma sede in stoje, ne z ali ob nevarnih strojih ter delo brez vsiljenega tempa in ritma dela in le v dnevnih izmenah.

Izvedenski organ je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, psihiatrinje in specialista ortopeda preučil vso medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, zdravstvenem kartonu ter tožnika tudi osebno pregledal. Prepričljivo je pojasnil, da po njegovem strokovnem mnenju ne obstaja pomislek glede kategorije invalidnosti, saj je tožnik s svojo izobrazbo, znanjem in izkušnjami, brez poklicne rehabilitacije, zmožen za drugo delo v svojem poklicu oz. za delo na drugem delovnem mestu s predlaganimi omejitvami v okviru III. kategorije. Pri oceni delazmožnosti je bila upoštevana tudi tožnikova izpoved o različnih delovnih mestih, na katerih je delal (na vrtalnem stroju, upogibnem stroju, sestavi sklepov, brušenju, varjenju, kot planer (organizator) proizvodnje, nato na popravilu gradbene mehanizacije (varjenje, vijačenje, odstranjevanje delov) in ocenjeno, da ta še dodatno potrjuje zaključek o široki paleti znanj in izkušenj, ki jih lahko tožnik uporabi pri svojem delu brez predlaganega dodatnega usposabljanja oz. poklicne rehabilitacije.

Izvedenskemu organu nenazadnje ni mogoče očitati, da pri oceni preostale delovne zmožnosti ni upošteval definicije poklica v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1. Specialist medicine dela, prometa in športa je natančno pojasnil, da ravno iz dikcije „svojega poklica“ izhaja, da je potrebno upoštevati delo na delovnem mestu, na katero je razporejen in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno izobrazbo (ključavničar), dodatno usposobljenost (diploma srednje strokovne šole strokovni delavec - specialist) in delovne izkušnje (na številnih delovnih mestih iz ožjega in širšega področja dela ključavničarja (delo na vrtalnem stroju, upogibnem stroju, sestavljanje sklopov, brušenje, varjenje, planer proizvodnje, mehanik za gradbeno mehanizacijo (varjenje, vijačenje, odstranjevanje in ponovno montiranje delov). Ocenil je, da bi tožnik v svojem poklicu zagotovo lahko s predlaganimi omejitvami ter ob ustrezni motivaciji dosegel najmanj povprečne delovne rezultate. Njegovo področje izobrazbe, znanj in izkušenj je tako široko, da zagotovo lahko opravlja v kovinski industriji vrsto del, ki jih pozna in kjer je možno upoštevati podane omejitve.

Član izvedenskega organa je nadalje natančno obrazložil, da v delokrogu tožnikovega poklica ter del in nalog, ki jih je že opravljal, obstajajo številna dela, ki jih je s prilagoditvijo izpostavljenim omejitvam mogoče oblikovati in opravljati. Znotraj navedenih del zagotovo niso vsa povezana s stalnim dvigovanjem 20 kg (100 krat v delovniku) oz. celo z dvigovanjem do 200 kg težkih delov, prav tako pa niso vsa ta dela zvezana z delom na višini ali nad globino, pač pa zgolj v delavnici ali celo v pisarni (npr. planer proizvodnje). Tudi na podlagi opisa dela strojnega mehanika, je zaključil, da so vsa ta dela lahko zgolj delavniška. Pri delu bi lahko v skladu s pozitivno zakonodajo uporabljal ustrezne tehnične pripomočke npr. za dvigovanje bremen in koristil pomoč sodelavcev. Sam pa bi opravljal dela, ki jih kot strokovnjak s širokim znanjem in dolgoletno prakso pozna ter upoštevaje preostalo delovno zmožnost tudi zmore.

Stališče pritožbe, da je bilo zaradi neopravljenega ogleda delovnega mesta ključavničarja, dejansko stanje napačno ugotovljeno, je zmotno. Član izvedenskega organa je pri podaji zadnjega dopolnilnega mnenja z dne 2. 3. 2014 poleg tožnikove izpovedbe o delih, ki jih je opravljal, upošteval tudi opis poklica strojnega ključavničarja (priloga A27), ki ga je predložil tožnik. Tudi sicer je prepričljivo pojasnil, da delovno mesto strojnega ključavničarja oz. strojnega mehanika pozna, saj je vrsto let pooblaščeni zdravnik oziroma izvajalec medicine dela tudi v podjetjih, kjer zaposlujejo tovrstne delavce. Nenazadnje z ogledom delovnega mesta ne bi bilo mogoče ugotoviti vseh opravil, ki jih je mogoče opravljati v okviru tega poklica, ker je strojni ključavničar oz. mehanik širok poklic, s številnimi raznovrstnimi deli, ki jih z ogledom delovnega mesta ni mogoče zajeti.

Upoštevaje obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in ob uporabi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na izid pritožbenega postopka, je bilo potrebno v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.