Jedro

Ob dejstvu, da je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in da so mu priznane pravice iz invalidskega zavarovanja (delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno), je za presojo delazmožnosti bistveno, ali je tožnik zmožen opravljati delo (oziroma dejavnost, na podlagi katere je zavarovan) glede na odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 21. 7. 2008 v 2. stavku in odločbo št. ... z dne 8. 8. 2008. Sodišče je razsodilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 1. 8. 2008 do 10. 7. 2009. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 504,34 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je že v odgovoru na tožbo navedel razloge, ki so narekovali izdajo izpodbijanih odločb. Zdravstveno stanje tožnika ni bilo takšno, da bi narekovalo odobritev bolniškega staleža. Pri tožniku je bila ugotovljena generalizirana osteoartroza, ki je za osebo njegovih let pričakovana. Poleg tega je bil tožnik dne 14. 6. 2007 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti z zmožnostjo za delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času. Toženec se ne strinja z mnenjem sodnega izvedenca, da tožnik od 1. 8. 2008 dalje ni bil več zmožen opravljati svojega dela vodje, ki obsega žaganje drv na terenu in strojno obdelavo kovin. Dejstvo je, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu managerja manjše družbe, kakšen pa je opis del na takem mestu, pa je znano. Tako toženec kot tudi sodišče morata pri svojih odločitvah upoštevati delo, ki ga zavarovana oseba opravlja, torej delo, ki je kot zavarovalna podlaga navedeno v prijavi. To, da tožnik bodisi nima zaposlenih delavcev oziroma sam opravlja dela, ki ne sodijo v njegov delokrog, ne sme biti razlog za privilegirano obravnavo. Tožnik je kot manager lahko opravljal omenjeno delo, skladno z odločitvijo ZPIZ in svojim zdravstvenim stanjem. Toženec še dodaja, da je bila identična situacija že obravnavana pred sodiščem pod opr. št. Ps 3107/2007 s tem, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil tožnik za svoje delo vodje v spornem obdobju zmožen. Odločitev je potrdilo tudi pritožbeno sodišče s sodbo št. Psp 573/2008. Zaradi navedenega toženec meni, da je sodišče prve stopnje napačno in pomanjkljivo ocenilo dejansko stanje.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodišče za ugotovitev, ali je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za svoje delo, angažiralo sodnega izvedenca, specialista ortopeda. Iz mnenja izhaja, da tožnik v spornem obdobju od 1. 8. 2008 dalje glede na svoje zdravstveno stanje ni bil sposoben opravljati svojega dela niti v skrajšanem štiriurnem delovnem času. Toženec, razen načelnega protivljenja ugotovitvam izvedenca niti na obravnavi niti sedaj v pritožbi ni podal relevantnih navedb, ki bi sodišče pripeljale do drugačnega zaključka, kot je bilo sprejeto z izpodbijano sodbo. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 8. 8. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 7. 2008. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da je bil tožnik v času od 9. 7. 2008 do 31. 7. 2008 začasno nezmožen za delo (bolezen). Od 1. 8. 2008 dalje pa je zmožen za delo kot invalid II. kategorije in sicer za štiri ure dnevno. Iz obrazložitve omenjene odločbe še izhaja, da je prvi dan tožnikove začasne zadržanosti od dela 9. 6. 2008. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca specialista ortopeda. Iz mnenja, datiranega z dne 26. 5. 2010 izhaja, da tožnik od 1. 8. 2008 dalje niti po štiri ure dnevno ni bil zmožen opravljati svojega dela „vodje“, ki obsega žaganje drv na terenu in strojno obdelavo kovin. Vzrok je degenerativna bolezen hrbtenice, ki se je postopno razvijala in se slabšala do današnjega obsega. Za opisana dela in glede na njegovo usposobljenost, pri tožniku od 1. 8. 2008 dalje tudi ni več podana preostala delovna zmožnost. Po mnenju izvedenca tudi ni možna poklicna rehabilitacija in s tem prerazporeditev na drugo delovno mesto. Izvedenec še poudarja, da so bile pri tožniku degenerativne spremembe hrbtenice dokumentirane že pri RTG slikanju leta 1997, subjektivne težave z objektivno ugotovljeno funkcionalno motenostjo vratnega segmenta težje stopnje, pa tudi od pregleda pri ortopedu leta 2006. Takrat so bile potrjene anatomske spremembe na osnem skeletu in kolkih, ki so se do marca 2009 na rentgenski sliki še poslabšale. Na osnovi objektivne medicinske dokumentacije izvedenec ocenjuje, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje od 1. 8. 2008 okvarjeno do takšne stopnje, da za dela, ki jih je takrat opravljal, trajno ni bil več sposoben. Tožnik je s podanim mnenjem v celoti soglašal, toženec pa je posredoval pripravljalno vlogo, datirano z dne 5. 7. 2010, iz katere izhaja, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca z dne 26. 5. 2010 ne vpliva na izvedensko mnenje, ki ga je podal zdravnik izvedenec pri tožencu dne 1. 6. 2009. Postopek glede ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo je urejen v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.) in pa v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.,). Kot to izhaja iz 232. člena POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela. Poleg osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo (bolniški stalež) odločata tudi imenovani zdravnik ter zdravstvena komisija.

Toženec je v predsodnem postopku ugotovil, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas in sicer v obdobju od 9. 6. 2008 pa do 31. 7. 2008. Od 1. 8. 2008 dalje pa naj bi bil zmožen za delo kot invalid II. kategorije invalidnosti po štiri ure dnevno. Za odločitev v zadevi je bila torej bistvena ugotovitev, ali je pri tožniku po 1. 8. 2008 prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja in da od tedaj dalje niso več obstajali zdravstveni razlogi za nadaljnji bolniški stalež. Niti iz odločbe imenovanega zdravnika niti iz odločbe zdravstvene komisije ne izhaja, da se je tožniku zdravstveno stanje po omenjenem obdobju izboljšalo. V obrazložitvi je zgolj zapis, da gre pri tožniku za začetno artrozo obeh kolkov, za bolečine v hrbtu, da je opravil FTH ter da hodi s palico. Glede na tako pomanjkljiv opis je sodišče prve stopnje utemeljeno dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca, ki pa je glede na predloženo medicinsko dokumentacijo in osebni pregled tožnika ocenil, da tožnik tudi po 1. 8. 2008 dalje ni bil več zmožen opravljati svoje delo.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da bi moralo sodišče pri presoji upoštevati delo „manager“, torej delo, ki ga je zavarovana oseba opravlja in ki je kot zavarovalna podlaga navedeno v prijavi, ne pa delo vodje, ki obsega žaganje drv na terenu in strojno obdelavo kovin.

Ob dejstvu, da je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja (očitno gre za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno), je za presojo bistveno, ali je tožnik zmožen opravljati delo (oziroma dejavnost, na podlagi katere je zavarovan) glede na odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, vendar pa niti tožnik niti toženec invalidske odločbe sodišču nista predložila. Kljub temu je sodišče prve stopnje s sklepom št. Ps 2161/2008 z dne 20. 5. 2009 sodnemu izvedencu naložilo, da ugotovi, ali je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje od 1. 8. 2008 dalje zmožen opravljati svoje delo „vodja“ skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. 4077146 z dne 14. 6. 2007. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je sodni izvedenec upošteval, da delo „vodje“ obsega žaganje drv na terenu in strojno obdelavo kovin. Na podano izvedensko mnenje toženec ni podal nobene konkretne pripombe, niti ni podal drugih dokaznih predlogov. V tem primeru je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo utemeljeno oprlo na tako podano izvedensko mnenje. Toženec ne more šele v pritožbi uspešno uveljavljati drugih dejstev, kot pa so bili obravnavani pred sodiščem prve stopnje, razen če jih tedaj ni mogel navesti brez svoje krivde, kar pa toženec niti ne zatrjuje. Pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi z izvedenskim mnenjem torej predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Sodišče je od izvedenca zahtevalo, da pri podaji mnenja kot svoje delo upošteva delo „vodja“. Ker sodnemu izvedencu ni bil podan podrobnejši opis tega dela, je sam tekom postopka razčistil, kakšno delo opravlja tožnik in to tudi zapisal v izvedenskem mnenju. V primeru, da opis oziroma vsebina dela ni bila prava, bi moral toženec že tedaj tako podanemu izvedenskemu mnenju obrazloženo ugovarjati, ne pa, da temu ugovarja šele v pritožbenem postopku, pa še to zgolj pavšalno, torej da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati delo manager manjše družbe, s tem naj bi bil opis na takem delu znan. Na rešitev zadeve tudi ne vpliva sklicevanje toženca na sodbo Ps 3107/2007 ter Psp 573/2008. Navedeni sodbi se nanašata na drugo obdobje. Razen tega pa tudi iz izpodbijanih odločb toženca izhaja, da je bil tožniku že po izdaji navedenih sodnih odločb ponovno odobren bolniški stalež za poln delovni čas s tem, da niti iz obrazložitve niti iz izreka odločb ni razvidno, katero delo je upošteval toženec pri svoji odločitvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, kajti navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.