Jedro

Toženka je le realni dolžnik tožnikov, in to le za terjatev vračila kupnine, med kar pogodbena kazen ne spada. Na to ne more vplivati priznanje upraviteljice glede obstoja te terjatve in dolžnosti plačila pogodbene kazni iz posebne stečajne mase (deležev toženke na nepremičninah).

Res so zamudne obresti le pripadek terjatve, vendar pa samo priznanje glavnice terjatve še ne predstavlja priznanja terjatve, do katere naj bi prišlo zaradi zamude s plačilom, torej glede zamudnih obresti, toženka pa ves čas zanika zamudo s plačilom pogodbene kazni. Če terjatev sama ne obstaja, pa ne more obstajati niti ločitvena pravica, ki predstavlja le pravico do prednostnega plačila določene terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v znesku 7.290,44 EUR in ločitvene pravice za to terjatev, kar je bilo prerekano v stečajnem postopku nad toženo stranko St 000/2021. Prav tako je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povračilo njenih stroškov.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V stečajnem postopku nad toženo stranko sta tožnika prijavila terjatev v višini 213.229,51 EUR, ki naj bi bila zavarovana z ločitveno pravico, upraviteljica pa je priznala terjatev iz naslova pogodbene kazni v višini 12.700,00 EUR, medtem ko je preostalo terjatev, tudi terjatev za obračunane zamudne obresti od tega zneska v vtoževani višini, prerekala, prav tako je prerekala ločitveno pravico. Tožnika vtožujeta znesek 7.290,44 EUR iz naslova obresti od pogodbene kazni in obstoj ločitvene pravice za ta znesek.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da hipoteka ni bila ustanovljena zaradi zavarovanja pogodbene kazni, pri čemer je toženka le realna dolžnica kot lastnica nepremičnin, ki so predmet hipoteke. Prav tako je navedlo, da ker toženka ni bila pogodbena partnerka tožnikov, že pogodbene kazni ni bila dolžna plačati, zato tudi ne vtoževanih zamudnih obresti, pogodbena kazen pa tudi ni bila predmet obravnavanja v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani In 000/2015 in tudi predložene listine ne vsebujejo določb o zapadlosti pogodbene kazni.

7. Tožnika se z razlogi sodišča prve stopnje ne strinjata. Navajata, da so zaradi priznanja terjatve za plačilo pogodbene kazni in ločitvene pravice nastali učinki, enaki kot učinki pravnomočnosti sodbe, upraviteljica je to priznala, prerekal pa nobeden od upnikov; po pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev pa upravitelj ne more več prerekati priznanih terjatev. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo ponovno odločati o obstoju te terjatve (319. člen ZPP), s čimer je bila storjena bistvena kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je zato po navedbah tožnikov pasivno legitimirana za obveznosti po notarskem zapisu SV .../2014 tudi v delu, ki se nanaša na pogodbeno kazen, edino vprašanje v tem postopku je bilo, ali je toženka dolžna plačati tudi zamudne obresti. Datum zapadlosti je bil naveden v predlogu za izvršbo in potrjen s sklepom o izvršbi 9874 In 000/2015 z dne 24. 9. 2015, in to je 20. 2. 2015. Nadalje tožnika navajata, da jima objekt ni bil pravočasno izročen in torej pogodba ni bila pravilno izpolnjena, zaradi izpolnitve z zamudo, pri čemer je bila v stečajnem postopku priznana terjatev za plačilo pogodbene kazni, pa ne more biti sporno, da je bila toženka v zamudi in dolguje tudi zamudne obresti – datum zapadlosti pa je bil določen v sklepu o izvršbi; sodišče pa je presojalo zgolj upravičenost do pogodbene kazni, o čemer ne bi smelo presojati. Navajata še, da je plačilo pogodbene kazni zavarovano z ustanovitvijo zastavne pravice, zato so zavarovane tudi zamudne obresti od te terjatve kot njen pripadek.

8. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o sami pogodbeni kazni. Predmet obravnavanja je bil le to, kar je navedeno v izreku sodbe – zavrnjen je bil zahtevek za plačilo zamudnih obresti od pogodbene kazni in za ugotovitev obstoja ločitvene pravice za ta znesek. Z razlogovanjem, da toženka že pogodbene kazni ni bila dolžna plačati, zato tudi zamudnih obresti ni dolžna plačati, poleg tega pa se hipoteka ne nanaša na pogodbeno kazen, sodišče prve stopnje ni v ničemer poseglo v pravnomočni sklep o preizkusu terjatev, ki sicer toženko zavezuje, da to terjatev tožnikoma kot ločitvenima upnikoma plača iz posebne stečajne mase.

9. V zvezi z zatrjevano zamudo pri plačilu je toženka že v odgovoru na tožbo navedla, da v pogodbi o izvajanju gradbenega inženiringa ni bil določen rok plačila pogodbene kazni in toženka z njenim plačilom sploh ni mogla priti v zamudo. V prvi pripravljalni vlogi pa je še navedla, da v pogodbi ni določil o roku plačila pogodbene kazni in zamudnih obresti, zato do zamude sploh ni prišlo, zaradi česar zamudne obresti sploh niso mogle začeti teči. Ni torej dvoma, da je toženka ugovarjala zapadlosti terjatve za plačilo pogodbene kazni.

10. V pritožbi tožnika uveljavljata, da je bila zapadlost določena s sklepom o izvršbi In 000/2015 z dne 24. 9. 2015. Ne izpodbijata pa dejstva, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da pogodbena kazen sploh ni bila predmet izvršilnega postopka, zato to dejstvo višje sodišče upošteva kot resnično. Prav tako velja dodati, da tudi iz prijave terjatve v stečajnem postopku, ki jo je vpogledalo že sodišče prve stopnje (priloga A3), ne izhaja, da bi tožnika prijavila terjatev za plačilo pogodbene kazni z zamudnimi obrestmi, prijavljena je bila le terjatev za vračilo kupnine, ki pa je tožnika v ničemer ne uveljavljata v tem postopku.

11. Tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2874 In 000/2015 z dne 24. 9. 2015, tudi zato, ker pogodbene kazni v predlogu za izvršbo niti ni bilo, ne more vsebovati dneva zapadlosti pogodbene kazni, pri čemer to niti iz samega sklepa ne izhaja (priloga A8). Kje drugje pa naj bi bila določena zapadlost terjatve za plačilo pogodbene kazni, pa tožnika ne navajata.

12. Že iz navedenih razlogov (ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, da datum zapadlosti pogodbene kazni ni bil vsebovan v nobeni drugi predloženi listini) je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Nadalje pa je pravilna tudi iz razlogov, ki jih navaja že sodišče prve stopnje. Toženka je le realni dolžnik tožnikov, in to le za terjatev vračila kupnine, med kar pogodbena kazen ne spada. Na to ne more vplivati priznanje upraviteljice glede obstoja te terjatve in dolžnosti plačila pogodbene kazni iz posebne stečajne mase (deležev toženke na nepremičninah).

13. Tožnika tako nista dokazala, da bi smela od toženke zahtevati plačilo zamudnih obresti od sicer priznane terjatve za plačilo pogodbene kazni. Res so zamudne obresti le pripadek terjatve, vendar pa samo priznanje glavnice terjatve še ne predstavlja priznanja terjatve, do katere naj bi prišlo zaradi zamude s plačilom, torej glede zamudnih obresti, toženka pa ves čas zanika zamudo s plačilom pogodbene kazni. Tožnika pa nasprotnega v obravnavani zadevi nista dokazala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev terjatve, ki predstavlja le obračunane zamudne obresti; če terjatev sama ne obstaja, pa ne more obstajati niti ločitvena pravica, ki predstavlja le pravico do prednostnega plačila določene terjatve.

14. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožnika, ki s pritožbo nista uspela, bosta morala na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.