Jedro

Tožnik ni dolžan navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če jo navede, pa sodišče nanjo ni vezano. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje preizkusilo zatrjevano dejansko stanje z vidika več pravnih norm, za katere je ocenilo, da bi utegnile priti v poštev. Pri tem je pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za dediščinsko tožbo (141. člen ZD), saj tožnik ni dedič po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od vsakega od tožencev izročitev dediščine po pok. M.H., in sicer eno tretjino dveh 1/16 dednih deležev odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe s pripadajočimi obrestmi na podlagi pravnomočne odločbe Ministrstva za finance RS, št. 434-38/93 z dne 22. 1. 1999 in pravnomočne odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Moste-Polje št. 301-51/93-03/MŠB-50 z dne 10. 8. 2000, tako da mu v roku 15 dni vsak od tožencev plača znesek 3.973,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na ta znesek od 2. 2. 2015 dalje (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati tožencem 1.601,47 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v obravnavani zadevi kot imetnik dveh dednih deležev po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu M.H. (v nadaljevanju denacionalizacijski upravičenec) zahteva izročitev dediščine oziroma plačilo nanj odpadlih dednih deležev. Po denacionalizacijskem upravičencu je bil glede odškodnine za denacionalizirano premoženje po treh denacionalizacijskih odločbah iz let 1999, 2000 in 2008 izpeljan zapuščinski postopek, v katerem so bili s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Murski Soboti, „D“ II D 649/2002 z dne 14. 10. 2009, poleg drugih dedičev kot dediči določeni tudi toženci in D. G. ter S. G. Slednja je umrla leta 2014, njena dedinja je bila N. G. S pravmomočno sodno poravnavo sta N. G. in D. G. prenesli na tožnika vsaka svoj 1/16 dedni delež dediščine po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Oče tožencev je še pred zaključkom zapuščinskega postopka pridobil eno polovico celotnega premoženja po denacionalizacijskih odločbah iz leta 1999 in 2000. Oče tožencev je umrl pred zaključkom zapuščinskega postopka po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Po očetu so dedovali toženci. Glede na takšno dejansko stanje je pravilno stališče, da ne gre za dediščinsko tožbo. Stališče, da glede na predmet tožbenega zahtevka (denar in ne dedni delež) ta ne more biti utemeljen na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pa je napačno, kolikor ne upošteva, da denarni zahtevek ni ovira za presojo njegove utemeljenosti na podlagi 92. člena SPZ. Tožnik ni postavil tožbenega zahtevka kot skrbnik za posebne primere. Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, ki se navezujejo na njegov položaj skrbnika za posebni primer, so zato nerelevantni. Zaradi neupoštevanja tožnikovih navedb so tudi sicer zmotni. Tožbeni zahtevek je postavil kot imetnik dednih deležev po denacionalizacijskem upravičencu, ki jih je pridobil na podlagi sodne poravnave. Od vsakega od tožencev je zahteval izročitev dediščine, in sicer 1/3 od obeh 1/16 dednih deležev odškodnin v obveznicah SOD s pripadajočimi obrestmi po pravnomočnih denacionalizacijskih odločbah iz leta 1999 in 2000. Zaradi prodaje obveznic pa je lahko zahteval, da mu toženci plačajo določen denarni znesek, tudi na podlagi neupravičene obogatitve. Zmoten je zaključek, da tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen, ker bi ga lahko vložil le zoper tistega, kateremu je izročil denar, to je zoper dr. M. K. Ta je bil neupravičeno obogaten, toženci pa so njegovi dediči in kot taki na podlagi 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) odgovarjajo za njegove obveznosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik podal trditve, iz katerih izhaja, da vrednost zapuščine dr. M. K. presega vtoževano vrednost obeh dednih deležev in da je tudi upoštevajoč dedni dogovor tožencev vrednost dednega deleža vsakega od njih večja od zneska, ki ga tožnik vtožuje od vsakega od njih. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženci niso aktivno sodelovali v postopku in da tudi niso bili seznanjeni, zakaj se pošiljajo tožniku podatki o računu njegovega očeta in drugi podatki. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je dr. M. K. na svoj račun prejel denarna sredstva v višini ene polovice vrednosti premoženja po denacionalizacijskih odločbah iz leta 1999 in 2000. Iz izpovedi prve toženke izhaja, da so vsi trije toženci prevzeli podedovano premoženje. Pri tem so vedeli, da so prevzeli tudi tisto premoženje, ki ni bilo očetovo in je po sklepu o dedovanju po denacionalizacijskem upravičencu pripadlo tudi drugim dedičem. S tem so vrednostno prevzeli tudi tisti del premoženja po pokojnem očetu, ki jim ne pripada na podlagi njihove dedne pravice po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Ta del zapuščine je njihov oče pridobil brez pravnega temelja in je bil obogaten na škodo preostalih dedičev oziroma imetnikov dednih deležev, torej tudi na škodo tožnika, ki je prikrajšan za dedna deleža, ki mu pripadata po sodni poravnavi. S tem, ko so toženci prevzeli premoženje očeta, so prevzeli premoženje, ki vrednostno predstavlja tožnikovo premoženje in s tem tudi obveznost, da to premoženje kot dediščino izročijo dedičem. Zmoten je zaključek, da tožnik nima pravice zahtevati nazaj tisto, kar je prešlo na dediče pokojnega M. K. v smislu 191. člena OZ. Iz izvedenih dokazov izhaja, da si je tožnik pridržal pravico zahtevati nazaj tisto, kar je izročil. Tudi sicer vloge tožnika kot skrbnika za posebne primere ni mogoče enačiti z vlogo tožnika kot imetnika dednega deleža. Zahtevek za izročitev dediščine iz naslova neupravičene obogatitve ni zastaran. Zastaranje ni moglo začeti teči pred pravnomočnim zaključkom zapuščinskega postopka. Dokler ni s sklepom o dedovanju pravnomočno ugotovljeno, kdo je dedič in kakšen je njegov dedni delež, ni mogoče zahtevati izročitve dednega deleža, ki pripada posameznemu dediču. Tožbo za izročitev dediščine sta tako dedinji D. G. in S. G. lahko vložili šele z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja, to je 2. 2. 2010, tožnik kot prevzemnik in s tem imetnik njunih dednih deležev pa 26. 1. 2015, ko je vstopil v pravice in obveznosti odstopnic dednih deležev. Enako stališče glede zastaranja je zavzelo Višje sodišče v Mariboru v sklepu z dne 1. 3. 2016 v zadevi, v kateri preostali dediči zahtevajo od tožencev vrnitev zapuščine. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča glede zastaranja tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve sodišče prve stopnje ni ugotavljalo zatrjevanih pravno relevantnih dejstev. Gre za navedbe, da so toženci preko premoženja svojega očeta prevzeli del zapuščine po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu, ki je bilo v posesti njihovega očeta brez pravne podlage. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do argumenta, da je v situaciji, ko so se obveznice prodale pred izdajo sklepa o dedovanju, treba uporabiti načelo realne subrogacije, po katerem je dediščina tisto, kar je bilo pridobljeno s prodajo stvari, ki je skupna, saj se je premoženje v takšnem primeru le preoblikovalo, v konkretnem primeru v izključno denarna sredstva. Ta so se nato izrazila v premoženju prejemnikov. Tudi iz tega razloga je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve utemeljen.

3. V odgovoru na tožbo toženci predlagajo, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik postavil denarni zahtevek. Od vsakega od tožencev zahteva plačilo določenega denarnega zneska (3.973,40 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri ostalih navedbah v tožbenem predlogu gre le za pojasnjevanje podlage denarnega zahtevka, kar sicer v tožbeni predlog ne spada. Že iz tožbenega predloga tako izhaja, da plačilo denarnega zneska predstavlja način (modaliteto) izročitve dediščine oziroma pridobljenih dednih deležev na zapuščini, ki jo sestavlja odškodnina za denacionalizirano premoženje. V trditveni podlagi tožbenega zahtevka pa tožnik pojasnuje, da so bile obveznice, ki so spadale v zapuščino, že prodane, zaradi česar zapuščinsko premoženje ni prenehalo, temveč je le spremenilo obliko (preoblikovalo se je v denarna sredstva).

6. V obravnavani zadevi je zatrjevano dejansko stanje kompleksno. Kot je mogoče razbrati iz trditvene podlage tožbenega zahtevka, obravnavani spor izvira iz okoliščine, da je pokojni dr. M. K., katerega dediči so toženci, v letu 2001 prejel polovico kupnine od prodanih obveznic in natečene obresti, ki so sicer sestavljale zapuščino po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. To kupnino in natečene obresti mu je še pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju odškodnine za denacionalizirano premoženje po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu nakazal tožnik kot skrbnik denacionaliziranega premoženja, in sicer na podlagi dogovora, sklenjenega med dr. M. K. in E. E. S predmetnim sklepom o dedovanju so bile za dediče razglašene številne osebe, med njimi tudi toženci in D. G. ter S. G. (tožnik trdi, da je bil dedič tudi dr. M. K.). S. G. je 31. 5. 2014 umrla, njena dedinja pa je N. G. V pravdni zadevi S. G. in D. G. zoper tožnika je bila sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere je tožnik prevzel njuna 1/16 dedna deleža na zapuščini, ki obsega odškodnino za denacionalizirano premoženje v obliki obveznic SOD s pripadajočimi obrestmi po dveh denacionalizacijskih odločbah iz let 1999 in 2000. Ker so bile te obveznice že prodane, v zapuščino sedaj spada njihova denarna vrednost. Toženci, ki so prevzeli zgoraj navedeno zapuščinsko premoženje (in s tem tudi delež, ki pripada tožniku) po pokojnem dr. M. K. kot njegovi dediči, ga sedaj neupravičeno zadržujejo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je po denacionalizacijskem upravičencu dedovalo zapuščino, ki je obsegala odškodnino za denacionalizirano premoženje v obliki obveznic SOD s pripadajočimi obrestmi po treh denacionalizacijskih odločbah, več dedičev, med njimi tudi toženci, dr. M. K. pa ne. Sklep o dedovanju po denacionalizacijskem upravičencu je bil izdan v letu 2009. S predmetnim sklepom o dedovanju je bila opravljena tudi delitev dediščine - sodišče je na premoženju, ki je predmet dedovanja, določilo solastninske deleže. Tožnik je bil skrbnik denacionaliziranega premoženja. Obveznice po prvih dveh denacionalizacijskih odločbah je prodal, denar pa razdelil med dr. M. K. in E. H.. Dr. M. K. je tako v letu 2001 nakazal 3.893.843,34 SIT ter 2.377.147,00 SIT. Tožnik je s sodno poravnavo z dne 26. 5. 2015 prevzel deleža na zapuščini pokojnega denacionalizacijskega upravičenca od D. G. in N. G. (slednja je dedinja S. G.). Oba dedna deleža je na podlagi sodne poravnave prejel v svojo last z dnem sklenitve sodne poravnave (26. 5. 2015).

8. Tožnik ni dolžan navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če jo navede, pa sodišče nanjo ni vezano. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje preizkusilo zatrjevano dejansko stanje z vidika več pravnih norm, za katere je ocenilo, da bi utegnile priti v poštev. Pri tem je pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za dediščinsko tožbo (141. člen ZD), saj tožnik ni dedič po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Značilnost dediščinske tožbe je sicer spor o tem, komu pripada zapuščina kot dediču. Z dediščinsko tožbo namreč zahteva tožnik kot dedič, to je iz naslova zatrjevane dedne pravice, zapuščino, del zapuščine (dedni delež) ali posamezne predmete zapuščine od osebe, ki trdi, da ima to zapuščinsko premoženje ali posamezne predmete zapuščine v posesti kot dedič, to je na temelju svoje dedne pravice.

9. Glede na zatrjevano imetništvo dveh 1/16 dednih deležev na zapuščini, ki zajema obveznice SOD in pripadajoče obresti, je sodišče prve stopnje preizkusilo, ali gre v obravnavanem primeru morebiti za vrnitveno tožbo na podlagi 92. člena SPZ. Ob upoštevanju, da je predmet (dajatvenega) tožbenega zahtevka denarni znesek, je takšno možnost pravilno zavrnilo. Predmet vrnitvenega zahtevka iz 92. člena SPZ je lahko le individualizirana oziroma individualno določena stvar. Denar kot generična stvar, ki ni posebej individualiziran (takšen je tudi obravnavani primer), tako ne more biti predmet vrnitvenega zahtevka iz 92. člena SPZ.

10. Pritožnik pravilno izpostavlja, da vtoževana terjatev ne izvira iz njegovega položaja kot skrbnika denacionaliziranega premoženja. Iz trditvene podlage namreč ni mogoče razbrati, da bi bila vtoževana terjatev neposredna pravna posledica okoliščine, da je kot skrbnik denacionaliziranega premoženja opravil nakazilo denarnega zneska dr. M. K. Utemeljeval jo je izključno s pravicami, ki jih je pridobil na podlagi sodne poravnave (imetništvom oziroma lastništvom dednih deležev). Med imetništvom dednih deležev zapuščine, ki obsega odškodnino za denacionalizirano premoženje, in skrbništvom denacionaliziranega premoženja ni nobene pravne povezave. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje brez potrebe presojalo, ali je tožnik kot skrbnik denacionaliziranega premoženja ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja, ko je prodal obveznice in razdelil denar med dva potencialna dediča (eden od njiju je bil dr. M. K.) na podlagi njunega medsebojnega dogovora in brez pravnomočnega sklepa o dedovanju. To vprašanje bi bilo relevantno le v odškodninski tožbi zoper tožnika kot skrbnika denacionaliziranega premoženja. Kot že pojasnjeno, tožnik ni vložil tožbe kot skrbnik denacionaliziranega premoženja, ki je opravil nakazilo dr. M. K. Zato je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preizkušalo, ali tožnik utemeljeno zahteva vračilo denarja v svojstvu plačnika tega denarja na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). (Zgolj) v okviru te presoje je pojasnilo, da si tožnik pri izvršitvi nakazila denarnih zneskov v letu 2001 ni pridržal pravice zahtevati nazaj (191. člen OZ) in da je bil tožbeni zahtevek iz naslova neopravičene obogatitve ob vložitvi tožbe že zastaran. S presojo sodišča prve stopnje glede zastaranja se je sicer mogoče strinjati. Glede na to, da je tožnik opravil nakazilo denarja že v letu 2001, je petletni zastaralni rok, ki je začel teči naslednji dan po nakazilu, ob vložitvi tožbe (2. 2. 2015) nedvomno že potekel. Zgoraj navedeni argumenti sodišča prve stopnje se torej ne nanašajo na tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ki bi izviral iz zatrjevanega imetništva dednih deležev na zapuščini. Pritožbeni očitki, da je stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja napačno (kar pritožnik utemeljuje s sklicevanjem na svoj položaj inetnika dednih deležev), so zato neutemeljeni.

11. Značilnost univerzalnega pravnega nasledstva je prehod vseh lastninskih in drugih premoženjskih pravic z zapustnika na dediča že na podlagi zakona brez posebnih prenosnih aktov. Dedič kot univerzalni pravni naslednik lahko od vsakogar (tudi tretjega), pri katerem se nahaja zapuščina (ali njen del), zahteva, da mu jo vrne (da mu izroči stvar, ki je bila predmet zapuščine, oziroma, če je bila medtem že prodana, da mu v skladu z načelom realne subrogacije(1) plača denarno vrednost te stvari).

12. Tožnik je utemeljeval postavljeni tožbeni zahtevek z imetništvom dednih deležev na zapuščini. Glede na trditve, da ju je pridobil na podlagi sodne poravnave, prej pa sta pripadala dedinjima po denacionalizacijskem upravičencu, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo 146. člen ZD, ki ureja odstop dednega deleža pred delitvijo. Pogodba, ki jo dedič sklene z osebo, ki ni dedič, o odstopu dednega deleža, zavezuje dediča samo, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku; z njo ne dobi sopogodbenik do delitve nobene druge pravice (tretji odstavek 146. člena ZD). Če sodedič odstopi svoj dedni delež sodediču, prenese nanj svojo dedno pravico, svoj položaj sodediča. Če ga s pogodbo odstopi tretji osebi, ki ni sodedič (tak je tudi obravnavani primer), pa odstop dednega deleža nima takšnega učinka. Na podlagi te pogodbe (še) ne pride do neposrednega premika v premoženju sopogodbenikov, temveč tretja oseba pridobi le pravico, da po delitvi dediščine zahteva tisto zapuščinsko premoženje (tiste zapuščinske predmete), ki ga pridobi sodedič ob delitvi dediščine po velikosti svojega dednega deleža. Pri tem sodedič izpolni svojo pogodbeno obveznost s posamičnimi prenosnimi akti (npr. izročitvijo stvari, cesijo terjatve).

13. Glede na zgoraj pojasnjeno se je sodišče prve stopnje najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila delitev dediščine že opravljena. Zaključilo je, da je bila delitev dediščine opravljena s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju (izdanega v letu 2009, pravnomočnega v letu 2010) tako, da je bila na zapuščinskem premoženju (obveznicah) vzpostavljena solastnina(2).

14. Tožnik, ki ni dedič po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu, temveč tretji, na podlagi sodne poravnave ni pridobil položaja dediča. Njegov pravni položaj se zato bistveno razlikuje od pravnega položaja dedičev po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožnik z njeno sklenitvijo ni pridobil nobene druge pravice, razen te, da zahteva, da mu dedinji, s katerima je sklenil sodno poravnavo, izročita vsaka svoj dedni delež po razdelitvi dediščine (zato je štelo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen). Glede na to, da je bila ta že razdeljena in da je zapuščinsko premoženje spremenilo obliko, bi tako lahko tožnik plačilo vrednosti zapuščinskega premoženja v določenem deležu že zahteval, vendar le od dedinj, s katerima je sklenil sodno poravnavo. Okoliščina, da se vrednost tega premoženja nahaja pri tretjih, tako pa je bilo tudi v času sklenitve sodne poravnave, mu ne daje upravičenja, da od tretjih zahteva, naj mu ga plačajo. Tožnik pa ne navaja, da bi bil predmet sklenjene sodne poravnave odstop terjatve, ki jo imata dedinji proti tretjim, ki so neupravičeno pridobili premoženje, ki jima pripada po delitvi dediščine.

15. Posamezno pravno podlago je mogoče uporabiti le, če zanjo tožeča stranka ponudi ustrezne trditve. Navesti mora vsa dejstva, ki so za to pravno podlago relevantna. Za presojo tožbenega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ), za katero se zavzema pritožnik, pri čemer izhaja iz zatrjevanega imetništva dednih deležev, bi moral tožnik zatrjevati svoje prikrajšanje, obogatitev dr. M. K., katerega dediči so toženci, medsebojno vzročno zvezo in odsotnost pravne podlage, ki bi upravičevala zmanjšanje premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi. Po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni ponudil navedb, ki bi to presojo omogočale. Na opozarjanje tožencev na obogatitveno podlago tožbenega zahtevka, je tožnik izrecno zanikal, da tožbeni zahtevek temelji na neupravičeni obogatitvi. Kot že pojasnjeno, sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo navede tožnik, zato prav tako ni vezano na njeno zanikanje, vendar je v nadaljnjih navedbah tožnik tudi izpostavil, da ne zatrjuje neupravičene obogatitve dr. M. K. Pojasnil je, da je dr. M. K. le začasno prevzel eno polovico dediščine po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu, pri čemer ta ni nikoli postala del njegovega premoženja. Že pred tem pa je navajal, da je imel dr. M. K. polovico zapuščinskega premoženja v skrbništvu ali fiduciarnem lastništvu ali iz kateregakoli drugega naslova. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, kar sedaj navaja v pritožbi - da je dr. M. K. pridobil tisti del zapuščinskega premoženja, ki tožencem ne pripada na podlagi njihovih dednih deležev, brez pravnega temelja, zaradi česar je bil obogaten na škodo preostalih dedičev oziroma imetnikov dednih deležev, torej tudi na škodo tožnika, ki je prikrajšan za dedna deleža, ki mu pripadata po sodni poravnavi.

16. Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženci sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Če posestnik odsvoji zapuščinske predmete, izterja zapučinske terjatve ali nekaj nabavi iz sredstev zapuščine, postane vse tisto, kar na ta način pridobi, ex lege sestavni del zapuščinskega premoženja, ki ga je posestnik dolžan izročiti – glej Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, str. 284. Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je očitno sledilo tisti sodni praksi, ki šteje, da so z določitvijo dednih deležev na zapuščini že določeni tudi solastninski deleži na posameznih stvareh, ki sestavljajo zapuščino.