Jedro

Z utemeljitvijo, da je odrejeni ukrep sorazmeren in neogibno potreben za nemoteno izvedbo kazenskega postopka ter da ga ni mogoče nadomestiti s kakšnim drugim milejšim ukrepom, je sodišče zadostilo zahtevam določbe drugega odstavka 202. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 22. 6. 2012 zoper obdolženo L. L. odredil pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 27. 6. 2012 pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so obdolženkini zagovorniki dne 8. 7. 2012 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da ni podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma da se je zunajobravnavni senat do pritožbenih navedb, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum, opredelil pavšalno, in v celoti sklicujoč se na zaključek preiskovalnega sodnika, ki je napačen, da se zunajobravnavni senat ni pravilno opredelil do pritožbenih navedb glede obstoja pripornega razloga begosumnosti ter da bi bila že obljuba obdolženke v skladu s 195. členom ZKP zadostna garancija, da se bo odzvala vabilom sodišča. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 25. 7. 2012, predlaga zavrnitev zahteve. Meni, da je zunajobravnavni senat za priporni razlog navedel konkretne okoliščine, ki nedvomno kažejo na obstoj realne nevarnosti, da bi se obdolženka z begom v tujino izognila kazenskemu postopku ter da zahteva za varstvo zakonitosti v uvodnem delu izpodbija dejanske ugotovitve sodišča o obstoju utemeljenega suma, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odgovorom državne tožilke so bili obdolženka in njeni zagovorniki seznanjeni ter so se zagovorniki o njem izjavili z vlogo z dne 26. 7. 2012. B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5. Sodišče sme odrediti pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper obdolženko pravilno presodilo, da so navedeni pogoji za odreditev pripora podani ter za takšno svojo presojo navedlo utemeljene razloge in presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizirajo nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora zoper obdolženko prekršilo, temveč praktično v celoti izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča. 7. Navedbi zagovornikov, da je napačen zaključek preiskovalnega sodnika, da je v obravnavanem primeru podan utemeljen sum obdolženki očitanega kaznivega dejanja, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B oprli zlasti na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon D. S., uradne zaznamke o zbranih obvestilih D. S., D. L., izpis OKC Policijske uprave Novo mesto, uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, zapisnike in potrdila o zasegu predmetov, poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah, fotografske albume, zapisnike o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah, zapisnik o preiskavi osebnega avtomobila in zapisnike o osebnih preiskavah, zapisnik o zaslišanju prič D. L. ter zapisnik o zaslišanju priče D. S. Sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo njihovo presojo. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje, da je v času odreditve pripora na podlagi takrat znanih dejstev in okoliščin obstajal utemeljen sum, da si je obdolženka skupaj s sostorilci dne 20. 6. 2012 na parkirišču bencinskega servisa prilastila oškodovankino žensko torbico, v kateri je bil denar v znesku najmanj 6.450,00 EUR, dokumenti, ženska denarnica, nemški potni list, bosanski potni list, vozniško dovoljenje, bančne kartice, ključi stanovanja ter fotografski aparat. Kolikor se obdolženkini zagovorniki s temi ugotovitvami sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne strinjajo ter obsežno navajajo, da zaključki preiskovalnega sodnika temeljijo zgolj na njegovem lastnem sklepanju, ne pa na ugotovljenih dejstvih, da je oškodovanka izpovedala, da je v gostinskem delu lokala sedelo več ljudi, da obstoja realna možnost, da je dejanski storilec kraj storitve kaznivega dejanja zapustil za oškodovanko, da bi oškodovanka nedvomno opazila, če bi obdolženci iz avtomobila odvrgli ukradeno torbico, da se obdolženki zasežen denar niti po količini niti po apoenih ne ujema z denarjem, ki je bil ukraden oškodovanki ter da je bil s strani policiji zasežen denar last obdolžencev, ki so se iz Švedske za mesec dni opravili na dopust na Kosovo, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, to je razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

8. Obdolženkini zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da se zunajobravnavni senat ni pravilno opredelil do pritožbenih navedb glede pripornega razloga begosumnosti, da so njegovi zaključki nekonkretizirani ter da predstavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zunajobravnavni senat je v 10. točki na četrti strani sklepa v zvezi z obstojem pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP navedel, da je obdolženka državljanka Kraljevine Švedske, da v Sloveniji nima zaposlitve, premoženja in ne začasnega prebivališča, da jo na Slovenijo ne veže prav nič ter da se nedvomno zaveda, da je za očitano ji kaznivo dejanje predpisana visoka zaporna kazen. Navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na povsem realno nevarnost, da bo obdolženka na prostosti zapustila Republiko Slovenijo ter se na takšen način skušala izogniti kazenskemu postopku. Obdolženkini zagovorniki z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obdolženka zainteresirana za dokončanje kazenskega postopka, da je bila namenjena na dopust na Kosovo, kjer ima sorodnike, kar pa da ni okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da je begosumna, da obdolženka izhaja iz urejene družine, ki že 20 let živi na Švedskem, da ni še nikoli imela opravka s policijo, da ima na Švedskem stalno službo in dobre mesečne dohodke ter da oba njena otroka študirata na Švedskem, ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi obdolženkinim zagovornikom, da okoliščina, da je obdolženka državljanka Švedske, ne kaže na nevarnost, da bo iz Slovenije pobegnila, ker je Švedska na podlagi Okvirnega sklepa Sveta o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami v svojo zakonodajo uvedla določbo o predaji svojih državljanov državam članicam Evropske unije. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11. 2010, XI Ips 59519/2011-134 z dne 5. 1. 2012) presodilo, da zgolj dejstvo, da je država, katere državljan je obdolženec, članica Evropske unije, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana države, ki je članica Evropske unije, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Kljub možnosti uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo namreč priporni razlog begosumnosti še vedno obstaja tudi v takšnih primerih. Poleg tega obravnavanem primeru sodišče sklepa o obstoju pripornega razloga begosumnosti ni utemeljilo zgolj na dejstvu, da je obdolženka državljanka Švedske, ki je članica Evropske unije, temveč je to dejstvo povezalo z okoliščinami, da jo na Slovenijo nič ne veže, da je skozi Slovenijo zgolj potovala ter da ima sorodstvene povezave na Kosovu, kamor bi se lahko zatekla ter na takšen način onemogočila ali znatno otežila kazenski postopek.

10. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da bi bila že obljuba obdolženke v smislu 195. člena ZKP zadostna garancija, da se bo odzivala vabilom sodišča. Preiskovalni sodnik in senat okrožnega sodišča sta v razlogih izpodbijanih sklepov izrecno navedla, da je odrejeni ukrep sorazmeren in neogibno potreben za nemoteno izvedbo kazenskega postopka ter da ga ni mogoče nadomestiti s kakšnim drugim milejšim ukrepom. S takšno utemeljitvijo je sodišče zadostilo zahtevam določbe drugega odstavka 202. člena ZKP. Utemeljitev sodišča glede nezmožnosti nadomestitve pripora z drugim milejšim ukrepom je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa, iz katerih je razvidno, da pri obdolženki obstaja visoka stopnja nevarnosti, da bo zapustila ozemlje Republike Slovenije ter na takšen način onemogočila ali znatno otežila kazenski postopek.

C.

11. Kršitve, na katere se sklicujejo osumljenkini zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.