Jedro

Toženka pri delu za tožnico ali v zvezi z njim ni pridobila nobenega tehničnega, proizvodnega ali poslovnega znanja ter zvez, kar bi bilo rezultat raziskav, dela, znanja in izkušenj tožnice in bi zato dopuščalo zaščito s konkurenčno klavzulo. Splošnega znanja in vsem dostopnih zvez pa s konkurenčno klavzulo ni dopustno zaščititi, saj to ni namen konkurenčne klavzule.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da je toženka dolžna prenehati z delom, ki ga opravlja za družbo B. d.o.o., in da ji je toženka dolžna plačati za vsak mesec, ko dela za družbo B. d.o.o. ali katero drugo podjetje, znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu dalje do plačila, in sicer od meseca aprila 2008 dalje. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 2.691,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša še stroške pritožbenega postopka. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je pogodbeno določilo o konkurenčni klavzuli nično, ker nima dopustne podlage. Podlaga tega določila je v tem, da tožnica zavaruje svoja znanja in poslovne odnose s poslovnimi partnerji pred tem, da bi oseba, ki zanjo opravlja storitve kot zunanji izvajalec, izkoristila poslovne zveze s poslovnimi partnerji v namen lastnega poslovanja z njimi, kot se je to zgodilo v konkretni zadevi. Toženka je namreč pri delu za tožnico dobila vsaj poslovno zvezo z družbo B. d.o.o., ki jo je tudi izkoristila, saj je zanjo pričela opravljati storitve, omenjena družba pa je posledično prekinila pogodbo s tožnico. Prav v ta namen je tožnica v pogodbi zavarovala svoj interes, toženka pa je bila seznanjena, da bo v primeru kršitve pogodbene prepovedi opravljanja storitev odškodninsko odgovorna. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da toženka pri delu za tožnico ni pridobila nikakršnih specifičnih znanj ali poslovnih zvez. Kot rečeno, je prevzela poslovno zvezo z družbo B. d.o.o.. Meni, da če bi šlo le za običajna znanja, ki ne bi upravičevala konkurenčne zaščite, se ne bi zgodilo, da bi družba B. d.o.o. za opravljanje istovrstnih del angažirala prav toženko. Nadalje meni, da iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je bil na toženko s strani tožnice prenešen določen „know how“ za opravljanje pogodbenih storitev, ki ga je lahko koristila tudi pri kasnejšem delu za družbo B. d.o.o.. Poudarja, da začetek dela toženke pri družbi B. d.o.o. sovpada z njenim prenehanjem dela pri tožnici, kar vse vodi v zaključek o toženkini odškodninski odgovornosti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je smiselno uporabilo določila Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Med pravdnima strankama je bila namreč sklenjena obligacijska podjemna pogodba, v kateri sta pogodbeni stranki enakopravni, in ne pogodba delovnega prava. Zato je napačen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je sporno pogodbeno določilo nično tudi zato, ker v njem ni dogovorjena ustrezna odmena toženki za spoštovanje konkurenčne prepovedi. Navaja še, da je neutemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da si je tožnica s spornim pogodbenim določilom izgovorila korist, ki je v očitnem nesorazmerju z njeno zavezo do toženke. Sodišče prve stopnje je sporno pogodbeno določilo napačno štelo za oderuško v smislu 119. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pri tem pa za to odločitev niti ni navedlo razlogov.

3. Toženka je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženke plačilo odškodnine, ker naj bi kršila konkurenčno klavzulo, ki sta jo pravdni stranki dogovorili v 7. členu Pogodbe o opravljanju storitev na področju internega naročanja z dne 1. 9. 2007 (gre za podjemno pogodbo oziroma pogodbo o delu - priloga A2 - v nadaljevanju Pogodba), in ker je tožničin naročnik – družba B. d.o.o. tožnici prekinil Pogodbo o opravljanju storitev na področju internega naročanja z dne 6. 4. 2005 (priloga A3), za kar naj bi bila po mnenju tožnice kriva toženka, ki naj bi ji zato odškodninsko odgovarjala tudi na podlagi določila 3.2. člena Pogodbe.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ima določilo 7. člena Pogodbe, ki določa konkurenčno klavzulo, nedopustno podlago in da je zato nično (39. člen OZ). Tožnica v pritožbi trdi, da je podlaga tega določila v zaščiti njenega znanja in poslovnih odnosov s poslovnimi partnerji. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je toženka za tožnico opravljala zgolj običajno administrativno delo, za opravljanje katerega zadošča splošno znanje in veščine (komuniciranje preko telefona, uporaba računalnika, organiziranje sestankov, ipd.), ki ga je mogoče pridobiti kjerkoli in ki ga je toženka (razen računalniškega programa C.) imela že od prej (po izobrazbi je komercialist, prej pa je bila zaposlena v računovodstvu). To ne izhaja le iz toženkine izpovedbe, pač pa tudi iz izpovedb vseh zaslišanih prič in nenazadnje tudi iz izpovedbe tožničine zakonite zastopnice. Poleg tega ne gre spregledati, da je toženka svoje delo za tožnico opravljala v prostorih družbe B. d.o.o., z računalniki in s podatkovno bazo družbe B. d.o.o., ki je bila potrebna za toženkino delo, ki ga je kot tožničina podjemnica opravljala za omenjeno družbo. Če že, bi torej glede na uporabo podatkovno računalniške baze družbe B. d.o.o., svoje znanje in poslovne zveze lahko zaščitila kvečjemu slednja.

7. Odločilno v tej zadevi je, da toženka pri delu za tožnico ali v zvezi z njim ni pridobila nobenega tehničnega, proizvodnega ali poslovnega znanja ter zvez, kar bi bilo rezultat raziskav, dela, znanja in izkušenj tožnice in bi zato dopuščalo zaščito s konkurenčno klavzulo. Splošnega znanja in vsem dostopnih zvez pa s konkurenčno klavzulo ni dopustno zaščititi, saj to ni namen konkurenčne klavzule (glej prvi odstavek 38. člena ZDR). Namen konkurenčne klavzule je preprečiti naslovniku klavzule, da bi zaradi znanj in tehnik ter poslovnih zvez, pridobljenih za časa trajanja določenega razmerja (delovnopravnega ali obligacijskega), sopogodbeniku povzročil večjo škodo od ostalih konkurentov.

8. Sodišče prve stopnje je glede definicije konkurenčne klavzule oziroma glede katerih znanj in zvez je ta predvidena pravilno (smiselno) uporabilo določila ZDR, kljub temu, da gre med pravdnima strankama za obligacijsko (podjemno) in ne delovnopravno razmerje, saj OZ konkurenčno klavzulo kot prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju pogodbe določa le pri pogodbi o trgovskem zastopanju (agencijski pogodbi). OZ tako v 836. členu določa, da se zastopniku za določen čas po prenehanju pogodbe lahko prepove opravljanje dejavnosti, ki bi bila konkurenčna naročiteljevi. Zato je za odločitev v tej zadevi poleg določil OZ dopustna tudi smiselna uporaba določil ZDR o konkurenčni klavzuli (glej tudi drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). V skladu z 2. in 3. členom OZ ni ovire, da ne bi bila konkurenčna klavzula dogovorjena tudi v podjemni pogodbi. Vendar pa, kot že povedano, ni dopustno s konkurenčno klavzulo prepovedovati opravljanja povsem običajnega administrativnega dela, ki se ga je mogoče naučiti kjerkoli, kot je bilo to v konkretnem primeru prepovedano toženki, saj to ni namen konkurenčne klavzule.

9. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je določilo o konkurenčni klavzuli iz 7. člena Pogodbe nično (že zato), ker nima dopustne podlage. Z obrazložitvijo, da bi moralo biti v skladu z načelom enake vrednosti dajatev (v skladu z 8. členom OZ in ne 39. členom ZDR, kot to razlaga tožnica v pritožbi) v Pogodbi za spoštovanje konkurenčne klavzule dogovorjeno nadomestilo in da ima sporno pogodbeno določilo elemente oderuške pogodbe (119. člen OZ), je sodišče prve stopnje le še podkrepilo svoje stališče o ničnosti sporne konkurenčne klavzule. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo zaključek o manjkajočem nadomestilu in o oderuški pogodbi, so tako, glede na pravilno ugotovljeno nedopustno podlago spornega pogodbenega določila, nerelevantne, zato jih pritožbeno sodišče podrobneje ne obravnava (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da naj bi zaradi toženkinega ravnanja - pričetka dela za družbo B. d.o.o., le-ta odpovedala Pogodbo o opravljanju storitev internega naročanja s tožnico, zaradi česar naj bi bila toženka tožnici odškodninsko odgovorna. V skladu s 3.2. členom Pogodbe ima tožnica pravico terjati od toženke povračilo v višini izpada dohodka, če toženka iz dokazljive malomarnosti povzroči, da naročnik prekine pogodbo s tožnico. Sodišče prve stopnje je natančno in pravilno obrazložilo, da tožnica ni ne zatrjevala, ne dokazala, da bi toženka svoje delo opravljala malomarno; da sta tožnica in družba B. d.o.o. Pogodbo o opravljanju storitev internega naročanja sklenili za nedoločen čas, s pravico vsake pogodbene stranke, da sme odstopiti od pogodbe, ne da bi moral za odstop obstajati kakršenkoli razlog; da pa ne glede na to iz izvedenih dokazov izhaja, da je družba B. d.o.o. od pogodbe odstopila iz razlogov, ki so bili povsem na strani tožnice (ta je namreč brez soglasja in vedenja družbe B. d.o.o. prenesla računalniško opremo z vso podatkovno bazo v lasti družbe B. d.o.o. na drugo lokacijo, kamor je prenesla tudi svoje poslovanje).

11. Ker je torej določilo 7. člena Pogodbe nično in tako toženki ne prepoveduje sklenitve pogodbe o delu z družbo B. d.o.o., pri čemer slednja tudi ni prekinila pogodbe s tožnico zaradi toženkinega (malomarnega) ravnanja (3.2. člen Pogodbe), ni podlage za zatrjevano toženkino odškodninsko odgovornost, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

12. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14. Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tudi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).