Jedro

V primeru, ko je bila meja ugotovljena s sodno poravnavo, pa so bili kasneje mejniki odstranjeni, lahko mejaš od drugega mejaša s tožbo zahteva, da toženec dopusti ponovno vkopanje mejnikov ob sodelovanju geodetskega organa, ne more pa s tožbo naložiti, da toženec sam vkoplje manjkajoče mejnike.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo del tožbe tožeče stranke, s katerim naj se tožencu prepove oranje svojih zemljišč preko polmetrskega pasu ob meji, kakor je bilo to določeno s sodno poravnavo. Zoper sklep o zavrženju dela tožbe ni pritožbe in je ta del odločbe sodišča prve stopnje postal pravnomočen.

S sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da postavi mejnika v točkah A in B tako, kot sta bila postavljena s sodno poravnavo pred Občinskim sodiščem v K. Toženec je dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške. Sodišče smatra za dokazano po mnenju izvedenca geometra, da v točkah A in B meje, ki je bila urejena s sodno poravnavo, manjkata dva mejnika, nedvomno pa je, da je ta mejnika odstranil toženec, ki je proti določilom poravnave oral čez urejeno mejo. Zato je temu delu tožbenega zahtevka ugodilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov 353. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi trdi, da je podana bistvena kršitev določb postopka zaradi nasprotij v odločilnih dejstvih in zaradi pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne da preizkusiti. Sodišče se opira le na mnenje izvedenca geometra, prezre pa trditev tožene stranke, da manjka le en mejnik, ne pa dva mejnika. V podkrepitev svojih pritožbenih trditev prilaga več fotografij in meni, da bi sodišče prve stopnje nujno moralo opraviti ogled obenem s pritegnitvijo ustreznega izvedenca. Pri ogledu šele se bo ugotovilo, ali sploh manjka kakšen mejnik, kajti toženec trdi, da so vsi mejniki zakopani v zemlji, manjka pa le en mejnik in to že od leta 1971. Pritožba trdi, naj bi ta mejnik odstranil prednik tožeče stranke, ali ga namerno povozil. Nobenih dokazov ni, da bi ravno toženec mejnike izkopal, ampak je ravno tožeča stranka s traktorjem zvozila območje okoli manjkajočega mejnika. Seveda bi se točno stanje lahko ugotovilo le na zemljišču samem, zato je ogled nujno potreben. Ogled bi pokazal tudi drugačno stanje, kakršno pa si je ustvarilo prvo sodišče zgolj z oceno mnenja geometra. Tožena stranka še trdi, da so vedno orali do meje, preko meje pa niso nikoli posegali. Če pa so orali do meje, pa so takšno oranje priposestvovali. Opozarja še na nepopolnost izvedenčeve skice, kjer so navedene drugačne parcelne številke, saj je navedena parcelna št. 2296 namesto pravilno 2276. Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, razlogi so prepričljivi in niso v nasprotju sami s seboj ali z odločitvijo, tudi nima sodba takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Torej ni podana niti zatrjevana kršitev določb postopka, niti ni podana tista kršitev določb postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Je pa sodišče druge stopnje mnenja, da je dejansko stanje zaenkrat neopopolno ugotovljeno in je vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava.

Ker je sklep o zavrženju dela tožbe postal pravnomočen, se sodišču druge stopnje niti ni treba več ukvarjati z vprašanjem, ali je tožena stranka z oranjem segala tik do meje in s tem ravnala v nasprotju s sodno poravnavo, ali ne. Odgovoriti je le na trditve pritožbe, ki zatrjuje priposestvovanje oranja tik do mejne črte. O kakršnemkoli priposestvovanju ne more biti govora, kajti tudi v primeru, ko bi tožena stranka več kot 20 let orala tik do meje in ne bi pustila dogovorjenega polmetrskega pasu ob meji nezoranega, manjka za priposestvovanje bistveni element, t.j. dobrovernost. Tožena stranka je s sodno poravnavo prevzela obveznost, da ne bo orala tik do meje, ampak bo pustila na svoji strani polmetrski pas nezoranega zemljišča in če je kljub takšnemu določilu sodne poravnave orala tik do meje ali še čez, je to ravnala nedobroverno in v zavesti, da ravna proti določilom sodne poravnave, ki ima značaj sodne odločbe. O kakršnemkoli priposestvovanju torej ne more biti govora in je v tem delu pritožba zgrešena.

Pritrditi pa je pritožbi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede preostalega tožbenega zahtevka, ki v bistvu predstavlja zahtevek za obnovo meje, ki je bila že sodno določena. Tožeča stranka trdi in temu sledi tudi prvo sodišče, da na sodno ugotovljeni meji manjkata dva mejnika, medtem ko toženec priznava, da manjka en mejnik. Tudi v primeru, ko bi se izkazala za resnično trditev toženca, da manjka samo en mejnik, je treba mejo ponovno vzpostaviti, torej ne ponovno določiti, ampak obnoviti mejo, ki je bila sodno že določena. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja pa je po mnenju sodišča druge stopnje potrebno, da prvo sodišče opravi ogled s pritegnitvijo izvedenca geometra. Geometer je sicer res podal svoje mnenje, vendar to mnenje ni bilo kombinirano s sodnim ogledom in bi šele sodišče prve stopnje z ogledom na kraju samem in z zaslišanjem strank ob ogledu ugotovilo, ali držijo navedbe tožeče ali tožene stranke. Tam se bo tudi ugotovilo, ali dejansko manjkata dva mejnika, ali manjka samo en mejnik in ali se ni eventuelno že po začeti pravdi nenadoma na meji znašel še en mejnik, ki ga sicer preje ni bilo. Izvedenec geometer bo moral pojasniti tudi nedoslednost, kajti iz skice nepravdnega spisa, kjer je bila meja urejena, je povzeti, da je bila meja takrat določena v ravni liniji, iz skice, izdelane v tem pravdnem postopku, pa sledi, da je ta meja lomljena.

Tudi to vprašanje bo geometer najlažje pojasnil ob priliki ogleda.

Pritrditi je sicer pritožbi, da je v skici geometra napačno označena parcela s št. 2296, pravilno bi morala biti označena parcela s št. 2276, vendar gre tu verjetno le za pisno napako.

Sodišče druge stopnje pa mora opozoriti še na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Ni mogoče toženi stranki naložiti, da mora sama od sebe vkopati mejnike, ampak se ji lahko le naloži, da je dolžna dopustiti, da pooblaščeni geodetski organ opravi vkopanje mejnikov po podatkih, kakor je bila meja sodno že določena. Takšen zahtevek bo proti tožencu utemeljen, če se toženec sicer protivi vzpostavitvi mejnikov po sodni poravnavi, ni pa mogoče tožencu nalagati, da sam postavlja mejnike, kajti to je v nasprotju z določilom 9. člena navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (Ur.

l. SRS št. 2/76), kjer je obnova meja v pristojnosti upravnega organa, konkretno geodetske službe. Krivda za odstranitev mejnikov ima v tem primeru lahko vpliv na obveznost povrnitve pravdnih stroškov, ni pa podlaga za utemeljenost zahtevka, da je toženec dolžan pustiti označitev mejnikov po sodni poravnavi. V kolikor se bo toženec protivil postavitvi mejnikov tako, kot je bilo določeno s sodno poravnavo, bo imel tožnik zoper njega izvršilni naslov, pri čemer pa sploh ni važno, kdo in zakaj naj bi manjkajoče mejnike odstranil. Sicer pa bo sodišče prve stopnje z ogledom tudi ugotovilo, katera od strank spoštuje sodno poravnavo, s katero je bila meja urejena, katera pa je tista, ki se določil te sodne poravnave ne drži. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje sodbo prvega sodišča razveljavilo in zadevo vrača v nov postopek. Kot je že povedano, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opraviti ogled skupaj z izvedencem geometrom, na ogledu razčistiti sedaj še sporna vprašanja in nato ob ustrezno oblikovanem tožbenem zahtevku o zadevi tudi prav odločiti.

Zaradi razveljavitve sodbe je razveljavljen stroškovni izrek in bo o vseh stroških, vključno s pritožbenimi, sodišče prve stopnje odločalo s svojo končno odločbo.