Jedro

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da se je tožnik v tožbi in tekom postopka skliceval na solidarno odgovornost toženih strank kot naročnika in izvajalca del. Pravna podlaga za solidarno odgovornost naročnika z izvajalcem za tisto škodo, za katero odgovarja izvajalec po določilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost, je v 207.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Upoštevajoč vse okoliščine primera pa je odškodninska odgovornost za škodo, povzročeno z izvajanjem gradbenih del, lahko subjektivna ali pa objektivna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 805.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1996 dalje do plačila ter glede povrnitve pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da prvotoženi stranki povrne pravdne stroške v višini 41.284,00 SIT in drugotoženi stranki 191.550,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se je tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje narobe razumelo tožbene navedbe in tožbeni zahtevek. O tožnikovem zahtevku sploh ni odločalo. Napačno je uporabilo paragraf 1319 Občega državljanskega zakonika (ODZ). Toženi stranki kot investitor in izvajalec sta pri gradnji objekta "M.", teren, na katerem stoji objekt, dvignili, tako da je na terenu nastal prepad med novim in starim stanjem. Tega prepada nista niti zavarovali niti označili, niti osvetlili in v ta prepad je tožnik 03.11.1996 padel (takrat je bil objekt še v gradnji), ko se je v večernih urah vračal iz pisarne na parkirišče pri sodni stavbi. Neupoštevno je sklicevanje toženih strank na uporabno dovoljenje z dne 29.02.1996, saj se je nanašalo le na del objekta od prvega nadstropja navzgor, kletni in pritlični del objekta pa je bil še v gradnji. Zato sta bili dolžni gradbišče in teren zavarovati tako, da ne bo nevarnosti za ljudi. To bi bili dolžni urediti tudi v primeru, če bi objekt res dogradili 29.02.1996. Z ogledom na kraju samem je bilo ugotovljeno, da je teren, na katerem stoji objekt, višji za najmanj en meter od okoliškega terena, prepad je globok 0,60 m in ni zavarovan. Sedaj pa je tam postavljena svetilka. Ni pomembno dejstvo, da se ta prepad nahaja na parcelni št. 1365/5, ki je v lasti O., in da sta toženi stranki pri urejanju pločnikov prešli na tujo parcelo. Pločnik je sestavni del objekta, drugotožena stranka je lastnik objekta in tudi pločnika, kar pa tudi ni pomembno. Pomembno je, da bi morali toženi stranki nevarnost odpraviti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 286.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko ni upoštevalo tožnikovih navedb na kraju samem, kot prepoznih. Tožnik ni podal navedb oziroma predlagal dokazov, ampak opozoril na tisto, kar ni bilo videno ob prvem ogledu. To je, da je na celi liniji teren dvignjen, in da je morala tožena stranka za sestop s terena, na katerem je stavba in pločnik, postaviti štiri stopnice, za zavarovanje kontejnerjev pa še posebno ograjico. Pa tudi, če je to bila nova navedba, bi sodišče moralo to upoštevati, saj se je to ugotovilo šele ob drugem ogledu. Zato se sodišče sploh ni opredelilo glede ugotovljenih dejstev in ni ocenilo izvedenih dokazov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Pasivna legitimacija se pri odškodninski odgovornosti presoja po posesti oziroma lastnini nepremičnine, na kateri se je zgodil vtoževani škodni dogodek. Pritožba ne pove, o katerih tožnikovih navedbah prvostopno sodišče ni odločalo. Tožnik je trdil, da sta toženi stranki naredili prepad, katerega nista zavarovali, in da se je tožnik tam poškodoval. To trditveno podlago je sodišče tudi presojalo. Dejstvo, da se škodni dogodek ni zgodil na mestu, kjer sta toženi stranki gradili, pa je toliko relevanten, da ni podana pasivna legitimacija toženih strank. Zato je nepomemben dokazni postopek glede uporabnega dovoljenja. Ne glede na to, po izdaji uporabnega in gradbenega dovoljenja je graditelj prost vsakršne odgovornosti, saj je namen uporabnega dovoljenja ravno v tem, da strokovnjaki pregledajo, če je objekt varen za uporabo. "Prepad", pa sploh ni nezavarovan prepad, ampak običajna "stopnica" med dvema pločnikoma in parkiriščem pred garažami, ki ne predstavlja nevarne stvari. Takšnih prepadov je v K. na stotine, na primer ob sprehajališču ob morju, kjer je vsaj enometrski prepad. Pešci morajo biti pri uporabi poti dovolj skrbni in gledati kod hodijo. V kolikor je 60 cm prepad med dvema površinama (kot ugotovljeno na ogledu), noben predpis ne določa, da bi moral biti zavarovan in označen. Tožnik tudi ni ponudil nobenega dokaza, da naj bi se škodni dogodek sploh tam zgodil, tudi zato je zahtevek neutemeljen, neutemeljen pa je tudi po višini. Tudi ne drži, da bi tožnik ne mogel navedb, ki jih je podal ob ogledu 11.06.2003, podati že prej, saj je bilo isto stanje na terenu že vrsto let, zato sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče o postavljenem tožbenem zahtevku ni odločilo; razsodilo je tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Ni odločilna tudi pritožbena graja napačne uporabe 286.čl. ZPP. Kot izhaja iz zapisnika o naroku na kraju samem dne 10.10.2002 (listovna št. 14 spisa), je bil le-ta preložen, le zaradi "ekonomičnosti postopka" je sodišče kraj dogodka "pogledalo in fotografiralo". Ugotovitev o ogledu kraja dogodka v zapisniku ni, ob ponovnem ogledu kraja samega 11.06.2003 (listovna št. 51 spisa) pa je pooblaščenec tožeče stranke le "opozoril" na stanje v naravi, ki sicer izhaja tudi iz fotografij, katere je sodišče v dokaznem postopku tudi vpogledalo (priloge C1-C3, C5-C7 - dokazni sklep - 2.odstavek 3.strani sodbe). Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da se je tožnik v tožbi in tekom postopka skliceval na solidarno odgovornost toženih strank kot naročnika in izvajalca del. Pravna podlaga za solidarno odgovornost naročnika z izvajalcem za tisto škodo, za katero odgovarja izvajalec po določilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost, je v 207.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). 207.čl. ZOR (ki se še uporablja glede na določilo 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ), določa, da naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Upoštevajoč vse okoliščine primera pa je odškodninska odgovornost za škodo, povzročeno z izvajanjem gradbenih del, lahko subjektivna ali pa objektivna. Namreč, kadar se izvaja gradnja (gradnja objekta kot tudi urejanje okolice), se med delom lahko zgodijo nepravilnosti, ki imajo za posledico škodo. Tožnik zatrjuje, da je pri gradnji objekta M. prišlo do prepada - višinske razlike terena, na katerem stoji objekt in okoliškega terena in je na tem nezavarovanem, nerazsvetljenem prehodu (prepadu) iz ulice V.n. proti parkirišču pri sodni stavbi in sosednjem parkirišču, padel in se poškodoval. Zatrjuje, da v času škodnega dogodka gradnja še ni bila zaključena, zato je nepomembno, da je do padca prišlo na parcelni št. 1365/5, ki je v lasti M.O.. Drugotožena stranka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je gradnja objekta z urejanjem okolice bila zaključena v letu 1995, 29.02.1996 je objekt pridobil že uporabno dovoljenje, v novembru leta 1998 (verjetno pravilno leta 1996), ko se je tožnik poškodoval, pa da je bil objekt že prodan tretjim osebam. V zvezi s tem je sodišče v dokazne namene pridobilo upravni spis in uporabno dovoljenje, vendar teh dokazov ni ocenilo. Pritožba opozarja, da se je uporabno dovoljenje nanašalo le na del od prvega nadstropja navzgor, kletni in pritlični del objekta pa sta bila še naprej v gradnji. Tako iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali je bila (ni bila) v času škodnega dogodka gradnja (tako objekta kot zunanja ureditev) že zaključena. Kot izhaja iz ugotovitev na strani 3 sodbe, je bil na mestu prepada (brežine), kjer je tožnik padel, zgrajen pločnik, torej očitno že po škodnem dogodku, kar bi kazalo na to, da v času škodnega dogodka gradnja še ni bila v celoti zaključena in se je gradnja izvajala tudi na mestu tožnikovega padca. Vse to pa je odločilno za presojo zatrjevane odgovornosti toženih strank. Le če je bila gradnja že zaključena in objekt prodan, namreč ni podlage za odškodninsko odgovornost toženih strank, kot investitorja in izvajalca. V nasprotnem primeru pa bo moralo prvostopno sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, presojati, ali gre za subjektivno ali objektivno odškodninsko odgovornost toženih strank po določilih ZOR. Pravila bivšega ODZ v danem primeru res niso več upoštevna, na kar pravilno opozarja tudi pritožba. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o navedenih odločilnih dejstvih, je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. To je narekovalo pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, z že danimi napotki (1.odst. 354.čl. ZPP). Ker je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov odvisna od uspeha pravdnih strank v postopku, ta pa je še neznan, je sodišče razveljavilo tudi izrek o stroških (4.odst. 163.čl. ZPP), o pritožbenih stroških pa je odločilo na podlagi 3.odst. 165.čl. ZPP.