Jedro

Tožeča stranka je vtoževala le razveljavitev učinkov pogodbe o prevzemu dolga, ki je v razmerju do tožene stranke le zavezovalni posel, ki še ne ustvarja nobenih dejanskih posledic v premoženju tožeče stranke, saj te povzroči šele razpolagalni posel, ki pomeni izpolnitev obligacijske obveznosti. V konkretni zadevi je razpolagalni posel plačilo sprejete obveznosti po pogodbi o prevzemu dolga oziroma nalog za plačilo, s katerim se prenese denarno dobroimetje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 207/2010 z dne 27.1.2011 izreklo:„Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „Razveljavi se učinek pogodbe o prevzemu dolga z dne 30.1.2009, s katero je tožeča stranka prevzela dolg H. d.o.o. do tožene stranke; tožena stranka mora stečajnemu dolžniku v 15 dneh plačati znesek 30.375,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila pod izvršbo; tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni od prejema sodbe 1. stopnje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, vse skupaj na TRR tožeče stranke, št. TRR: ..., odprt pri A. V. d.d., se v celoti zavrne kot neutemeljen. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v skupnem znesku 3.392,64 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.” Zoper to sodbo je vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od poteka 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank:- nad tožečo stranko je bil dne 6.8.2009 začet stečajni postopek in 5.2.2010 je tožeča stranka vložila izpodbojno tožbo zoper toženo stranko, s katero uveljavlja izpodbojnost pogodbe o prevzemu dolga z dne 30.1.2009, s katero je tožeča stranka prevzela dolg družbe H. d.o.o. do tožene stranke v znesku 30.375,00 EUR in ga poplačala istega dne, za poplačilo pa je črpala kredit po kreditni pogodbi št. 9766/09-381, s katero je bilo dogovorjeno ravno to, da tožeča stranka prevzame dolg H. d.o.o. do tožene stranke in je tožena stranka s tem bila seznanjena s prevzemom dolga; tožeča stranka je prevzeti dolg v znesku 30.375,00 EUR plačala, tožena stranka pa za poplačilo ni tožeči stranki izročila ničesar, tako gre za izpodbojno dejanje po drugem odstavku 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju -ZFPPIPP), po katerem je dejanje izpodbojno že, če je prišlo do zmanjšanja čistega premoženja stečajnega dolžnika na škodo drugih upnikov (objektivni pogoj izpodbojnosti) in sploh ni potrebno, da bi tožena stranka kot upnik v času, ko je prejela plačilo vedela ali morala vedeti za insolventnost tožeče stranke(subjektivni pogoj izpodbojnosti), vendar pa je nedvomno tudi za to vedela;- tožena stranka je ugovarjala utemeljenosti tožbenega zahtevka s tem, ker je trdila , da ni nikoli bila udeležena pri podpisovanju Pogodbe o prevzemu dolga z dne 30.1 2009 in za njen obstoj sploh ni vedela, tako da je plačilo tožene stranke sprejela kot upnik družbe H. d.o.o. skladno z določbo 271.člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju-OZ), po kateri je upnik dolžan sprejeti plačilo od vsakogar, ki ima pravni interes, da se dolg plača, pa sicer je v nazivu plačila navedeno, da gre za asignacijo, katere podpisnica ni tožena stranka, tožeča stranka pa bo morala dokazati, da je dejansko izvedla plačilo toženi stranki, ki je bila v resnici tista, ki je tožeči stranki kot kredit zagotovila znesek, ki se vtožuje, tožeča stranka pa ji kredita ni vrnila, tako da sploh ne gre za izpodbojno dejanje po ZFPPIPP; sicer pa dejanje ni izpodbojno, ker tožena stranka ni vedela niti ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke, saj podatki o poslovanju tožeče stranke na kaj takega niso kazali.

Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožeče stranke presodilo, da se za toženo stranko ne trdi, da bi bila upnik tožeče stranke in da bi torej kot upnik tožeče stranke pridobila premoženjsko korist na škodo drugih upnikov ter je zato ob spregledu trditvene podlage materialno pravno presodilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v sporni zadevi, ker je po stališču sodišča prve stopnje izpodbojno samo dejanje, ki ga je stečajni dolžnik storil v korist svojega upnika.

Tožeča stranka je namreč že v tožbi navedla, da je tožeča stranka s pogodbo o prevzemu dolga prevzela dolga družbe H. d.o.o. do tožene stranke v višini 30.375,00 EUR in s tem dejanjem poravnala svoj prevzeti dolg do upnika- tožene stranke (listna številka ... spisa) in nato to navedla tudi v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 21.5.2010 (listna številka ... spisa), kjer je pod tč. IV izpostavila, da se je tožena stranka strinjala s prevzemom dolga in vstopom tožeče stranke kot dolžnika namesto prvotnega dolžnika, na ta način pa je dejansko tožeča stranka postala dolžnik tožene stranke. Dolg je tožeča stranka do tožene stranke poravnala 30.1.2009. Ne glede na zmotne zaključke sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala trditve, da je tožena stranka upnik tožeče stranke, pritožbeno sodišče meni, da ta procesna kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je materialno pravno napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbojno samo tisto dejanje, ki ga stečajni dolžnik stori v korist svojega upnika. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je po določilih ZFPPIPP pri izpodbojnih zahtevkih pasivno legitimirana tista oseba, v korist katere je bilo izpodbojno pravno dejanje izvedeno, nato pa napačno materialno pravno zaključilo, da je ta oseba lahko le upnik stečajnega dolžnika.

Oseba, v korist katere je izpodbojno pravno dejanje storjeno je lahko ne le upnik stečajnega dolžnika, temveč tudi dolžnik stečajnega dolžnika.

Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je po prvem odstavku 271.člena ZFPPIPP izpodbojno:-1.če je bila posledica tega dejanja:-bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če bi dejanje ne bi bilo opravljeno,-bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejši položaj za poplačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika in 2. če je oseba , v korist katere je bilo dejanje opravljeno, vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Tako je glede na citirano določilo dejanje izpodbojno, če je storjeno v obdobju izpodbojnosti (po 269.členu ZFPPIPP je izpodbojno tisto pravno dejanje, ki je izvedeno v obdobju od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka) torej če sta kumulativno izpolnjena objektivni pogoj izpodbojnosti (1.točka prvega odstavka 271.člena ZFPPIPP) in subjektivni pogoj izpodbojnosti (2.točka prvega odstavka 271.člena ZFPPIPP).

Toda po drugem odstavku 271.člena ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno tudi, če je na podlagi tega dejanja druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti in je takšno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2.točke prvega odstavka 271.člena ZFPPIPP.

Za dejansko in pravno situacijo iz prejšnje točke gre med drugim tedaj, ko stečajni dolžnik kot upnik odpusti dolg svojemu dolžniku in tako pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

Tako se po navedenem kot napačen pokaže materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je mogoče s izpodbojno tožbo uveljavljati razveljavitev učinkov zgolj tistega pravnega dejanja, ki je storjeno v korist upnika stečajnega dolžnika.

Toda v obravnavani zadevi se ni zatrjevalo, da bi tožena stranka bila dolžnik tožeče stranke, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, če vendarle ne obstaja pasivna legitimacija tožene stranke iz njenega položaja pogodbenega dolžnika, ki mu je tožeča stranka dovolila, da je opustila ravnaje v korist stečajne mase tožeče stranke.

Vendar pa je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz razlogov pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350.člena ZPP, ko pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava, presodilo, da je izpodbijana sodba pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov.

Tožba tožeče stranke po mnenju pritožbenega sodišča ni sklepčna in zato je tožbeni zahtevek po materialnem pravu neutemeljen.

Nesklepčnost tožbe je podana tedaj, ko tožeča stranka v tožbi opiše življenjski primer, iz katerega ne izhaja nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, temveč druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica za toženo stranko, marveč za koga drugega, vzroki za takšne oblike nesklepčnosti pa so različni: -življenjski primer je sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja opisana posledica; - lahko pa je opisan pomanjkljivo in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost(1).

Tožeča stranka z izpodbojnim tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitve učinkov pogodbe o prevzemu dolga z dne 30.1.2009, s katero je tožeča stranka prevzela dolg H. d.o.o. do tožene stranke.

S pogodbo o prevzemu dolga pa se čista vrednost premoženja tožeče stranke še ni zmanjšala, saj je pogodba o prevzemu dolga pogodba med dolžnikom in prevzemnikom dolga, upnik pa mora v pogodbo privoliti, da pride do učinkov prevzema dolga, ki se kažejo v spremembi dolžnika. Učinki pogodbe o prevzemu dolga na premoženje tožeče stranke kot stečajnega dolžnika nastanejo šele z realizacijo obveznosti po pogodbi o prevzemu dolga, to pa je v obravnavani zadevi s plačilom toženi stranki kot (zatrjevanemu) upniku tožeče stranke.

Glede na določbe ZFPPIPP o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika bi morala tožeča stranka s tožbo zahtevati razveljavitev pravnih učinkov plačila po pogodbi o prevzemu dolga kot razpolagalnega posla. Z izpodbojno tožbo, da bi tožeča stranka lahko bila s tožbo uspešna, se pri dvostranskih pogodbah mora z izpodbojnim zahtevkom zahtevati razveljavitev razpolagalnega posla(2).

Tožeča stranka pa je vtoževala le razveljavitev učinkov pogodbe o prevzemu dolga, ki pa je v razmerju do tožene stranke le zavezovalni posel, ki še ne ustvarja nobenih dejanskih posledic v premoženju tožeče stranke, saj te povzroči šele razpolagalni posel, ki pomeni izpolnitev obligacijske obveznosti, v konkretni zadevi je razpolagalni posel plačilo sprejete obveznosti po pogodbi o prevzemu dolga ali pravno dosledno nalog za plačilo, s katerim se prenese denarno dobroimetje.

Izpodbojna tožba, kot jo je vložila tožeča stranka, po povedanem ni sklepčna, ker z njo tožeča stranka uveljavlja pravne posledice, ki ne izhajajo iz sicer zadostnih tožbenih navedb, nesklepčnost pa pomeni neutemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu in je zato izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnja zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Nesklepčnosti tožbe pa sodišče prve stopnje ni moglo odpraviti v okviru materialno procesnega vodstva z dopolnitvijo navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, saj bi morala tožeča stranka spremeniti istovetnost tožbenega zahtevka, kar pomeni spremembo tožbe, za spremembo tožbe pa gre vselej tedaj, ko se spremeni tožbeni predlog.(3) Sprememba tožbe po preteku šest mesečnega materialnega prekluzivnega roka iz 277.člena ZFPPIPP pa pomeni, da je takšna sprememba prepozna in jo je potrebno zavreči.(4) Tožeča stranka je namreč izpodbojno tožbo vložila 5.2.2010, torej en dan pred iztekom šestmesečnega prekluzivnega roka, ker je oklic o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko bil objavljen 6.8.2009, spis pa je k sodišču prve stopnje prispel 9.2.2010, že po izteku roka iz 277.člena ZFPPIPP.

Ker je po povedanem pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je izpodbijana pravilna in zakonita, se s pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

Pritožba ne izpodbija obrazloženo odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350.člena ZPP) pa ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi stvari ali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo ( prvi odstavek 155.člena ZPP).

Op. št. (1): Glej Jan Zobec v “Pravdni postopek – zakon s komentarjem”, 3.knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 127 in 128 Op. št. (2): Glej dr. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, GV založba , Ljubljana 2008, stran 211 in 212 Op. št. (3): glej dr. Dragica Wedam Lukič, v “Pravdni postopek – zakon s komentarjem”, 2.knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005-2006, stran 201 Op. št. (4): primerjaj sklep VS RS III Ips 94/1998 z dne 1.4.1999