Jedro

Ni pomembno na podlagi česa je direktor podružnice tožene stranke podal pobudo za uvedbo disciplinskega postopka oziroma je direktor tožene stranke podal zahtevo za uvedbo tega postopka.

Če kolektivna pogodba določa, da gre za hujšo kršitev delovnih dolžnosti, za katero se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, delodajalcu ni treba še posebej dokazovati kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR/90.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 3. 4. 2000 in sklepa komisije za pritožbe z dne 6. 6. 2000 ter nadaljnje zahtevke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja. Presodilo je, da je tožena stranka zakonito izvedla disciplinski postopek in da vodenje tega postopka ni zastaralo. Tožnik je storil očitane kršitve delovnih obveznosti, zaradi česar je bil utemeljen najstrožji disciplinski ukrep.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikove pravice do obrambe oziroma zagovora. Kasete s posnetim pogovorom tožena stranka ni upoštevala pri odločitvi o disciplinski odgovornosti tožnika, sicer pa se v tem primeru tudi ni mogoče sklicevati na določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.), temveč na določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil delovne obveznosti in mu je tožena stranka utemeljeno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pri tem glede na opredelitev očitane kršitve po 9. točki 90. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji tožena stranka ni bila dolžna izkazati še kvalifikatornih okoliščin za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči druge in prve stopnje zagrešili bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 287. člena ZPP, ki je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje ni sprejelo nobenega dokaznega predloga s strani tožnika – z namenom, da ta dokaže navedbe iz svojega zagovora in da se odgovori na sporna vprašanja, na katera je že pred tem napotilo sodišče druge stopnje. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2007 (pravilno 19. 6. 2007) predlagal zaslišanje prič, na podlagi katerih bi sodišče šele lahko popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje oziroma odgovorilo na sporna vprašanja. Ker sodišče prve stopnje v sklepu o zavrnitvi dokaznih predlogov ni obrazložilo razlogov za odločitev, da se ti dokazi zavrnejo, se tožnik do teh razlogov ni mogel opredeliti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP, ko je zaključilo, da ta kršitev nima narave bistvene kršitve določb ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo oziroma sledilo nobenemu od dokaznih predlogov, ki jih je predlagal tožnik, mu je bila s tem kršena pravica do obrambe oziroma zagovora. Kršena so bila načela kontradiktornosti, iskanja materialne resnice in pravičnega oziroma nearbitrarnega sojenja. Pravila postopka so mu bila kršena tudi v postopku pred disciplinsko in pritožbeno komisijo tožene stranke. K predlogu za uvedbo disciplinskega postopka je bil kot edini ključni dokaz priložena avdio kaseta domnevnega pogovora med zakoncema P. in tožnikom, to kaseto pa je disciplinska komisija poslušala in jo kasneje kot nedovoljen dokaz tudi izključila iz dokaznega postopka. Temeljno načelo kazenskega postopka, ki ga je treba upoštevati tudi v tem primeru je, da odločitev o odgovornosti ne more temeljiti na nezakonitem dokazu oziroma se mora organ, ki se seznani s takšnim dokazom, izločiti iz postopka. Po takrat veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 – 71/93) je bilo treba obrazložiti tudi okoliščine, ki utemeljujejo odločitev disciplinske komisije oziroma okoliščine, zaradi katerih ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je sicer navedlo, da tožena stranka ni bila dolžna izkazati kvalifikatornih okoliščin, kar pa je v nasprotju s sedaj veljavno zakonodajo in sodno prakso. V zvezi z revizijskimi navedbami se tožnik sklicuje tudi na nekatere odločbe Vrhovnega sodišča. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Neutemeljen je revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dolžnost sodišča iz drugega odstavka 213. člena ZPP (ki določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče) je mogoče pravilno razumeti šele v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP. Iz tega izhaja, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Iz teh določb izhaja načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze. Vendar to ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vse dokaze, ki jih stranke predlagajo, saj tudi za zavrnitev lahko obstajajo upravičeni razlogi. Eden od teh je tudi zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, glede katerih je stranka prekludirana (286. člen ZPP oz. 362. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je že na naroku za glavno obravnavo dne 19. 6. 2007 zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokazov z zaslišanjem dodatno predlaganih prič, res pa je, da v tem sklepu niti v sodbi ni obrazložilo razloga za to zavrnitev. Tako kot je pravilno zaključilo že sodišče druge stopnje, to predstavlja kršitev določbe drugega odstavka 287. člena ZPP, ki pa v tem primeru ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik je namreč predlagal zaslišanje prič (na katere se sklicuje tudi v reviziji) šele na naroku za glavno obravnavo dne 19. 6. 2007 – ne na prvem naroku za glavno obravnavo, temveč na prvem naroku po razveljavitvenem sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča v tej zadevi (Pdp 1270/2006-2 z dne 11. 1. 2007), kar je bilo prepozno. Iz drugega odstavka 362. člena ZPP namreč izhaja, da na prvem naroku glavne obravnave (po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča) smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Tega tožnik sploh ni zatrjeval, tožena stranka pa je izrecno nasprotovala izvedbi teh dodatnih dokazov.

8. V navedenem kontekstu je tudi protispisna trditev tožnika, da sodišče v postopku do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni sprejelo nobenega dokaznega predloga, ki ga je podal on. Tožnik je v tožbi predlagal svoje zaslišanje, v pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2001 pa je predlagal zaslišanje prič J. Z., M. P., A. P., A. S. in B. V.. Nato je v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2001 umaknil dokazni predlog za zaslišanje J. Z., A. in M. P. ter R. B. (ki je pa tožnik predhodno niti ni izrecno predlagal, saj jo je v tožbi le omenil, istočasno pa je navajal, da bo priče, ki jih bo predlagal, imenoval naknadno), umaknil pa je tudi predlog za izvedbo dokaza s poslušanjem zvočnega zapisa razgovora med tožnikom ter M. in A. P.. Naknadno je predlagal zaslišanje še nekaterih prič v zvezi z zakonitostjo postopka disciplinske komisije, vendar sodišče prve stopnje ob prvem obravnavanju zadeve nobene od prič (tudi prič, ki jih je predlagala tožena stranka) ni zaslišalo, predvsem iz razloga, ker je razpisane obravnave večkrat prelagalo zaradi zdravstvenega stanja tožnika. Po zaključkih sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu - da tožena stranka v disciplinskem postopku ni kršila določb postopka, tožnik v nadaljnjem postopku ni več predlagal zaslišanje teh prič, temveč povsem drugih prič, ki jih je predlagal na novo, nato pa ponovno predlagal, da se v primeru, če bo tožena stranka umaknila dokazni predlog za zaslišanje A. S., zasliši tudi ta priča in če bo tožena stranka umaknila dokazni predlog za zaslišanje M. P., zasliši tudi tega. Sodišče je nato zaslišalo M. P., tožnika, A. S., A. P. in B. V., torej tudi nekatere od prič, ki jih je predlagal tožnik. Dopustilo je številna vprašanja pričam in opravilo soočenje med tožnikom in M. P.. Vpogledalo je tudi v listinsko dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik. Zaradi tega so tudi neutemeljene njegove revizijske navedbe o kršitvi pravic do zagovora, kršitvi načela kontradiktornosti, iskanja materialne resnice in pravičnega sojenja. Ravno obratno, sodišče je veliko časa in truda vložilo v to, da je zaslišalo vse pomembne priče, na katere je v razveljavitvenem sklepu Pdp 1270/2006-2 z dne 11. 1. 2007 napotilo tudi sodišče druge stopnje. Tožnik se v reviziji tudi neutemeljeno sklicuje na nekatere odločbe Vrhovnega sodišča v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka pri izvajanju dokazov oziroma zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje dodatnih prič, saj zaključki v citiranih odločbah ne izhajajo iz enakih ugotovitev o postopanju sodišča v zvezi z izvedbo dokazov kot v tem primeru.

9. Neutemeljene so revizijske navedbe glede nezakonitega disciplinskega postopka in s tem v zvezi nezakonito pridobljeno kaseto pogovora med zakoncema P. in tožnikom. Že sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da ni pomembno, na podlagi česa je direktor podružnice tožene stranke podal pobudo za uvedbo disciplinskega postopka oziroma je direktor tožene stranke podal zahtevo za uvedbo tega postopka. Prav tako je sodišče druge stopnje pravilno povzelo sklep disciplinske komisije, da se avdio kaseta ne upošteva pri odločitvi o disciplinski odgovornosti. Protispisna je revizijska trditev, da naj bi disciplinska komisija kaseto poslušala, to pa naj bi izhajalo iz izpovedi priče A. S.. Ta kaj takšnega ni izpovedal. Tožnik se s tem v zvezi tudi neutemeljeno sklicuje na članek mag. Darka Kraševca: Načela disciplinskega postopka (Podjetje in delo, letnik 2002, št. 3), in sicer da se v disciplinskem postopku pri delodajalcu uporabljajo temeljna načela kazenskega prava. Tudi to ne drži, kar je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje. Tudi sicer iz citiranega članka izhaja, da bistvena načela disciplinskega postopka izhajajo iz civilnega procesnega prava in posebnih procesnih zahtev delovnega prava, med načeli kazenskega procesnega prava pa avtor omenja načela ne bis in idem, subjektivne oziroma krivdne odgovornosti, individualizacije disciplinskega ukrepa in načelo nedolžnosti. Ta načela nimajo zveze z vprašanjem izločitve članov disciplinske komisije. Tožnik se s tem v zvezi že sam sklicuje na določbo 70. člena ZPP, ki naj bi se uporabljala v disciplinskem postopku (torej že sam pravilno izhaja iz določb ZPP in ne ZKP), vendar pri tem, če ne drugega, zanemari določbo 72. člena ZPP (v povezavi s sedmim odstavkom 95. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji), po kateri mora stranka, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika (člana disciplinske komisije), zahtevati njegovo izločitev takoj, ko izve za razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem (disc. organom), če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Tožnik ne zatrjuje, da je to storil v disciplinskem postopku, zaradi česar so njegovi ugovori v to smer tudi zaradi tega neutemeljeni.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi z obrazložitvijo oziroma utemeljitvijo disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v smislu okoliščin, ki utemeljujejo odločitev za najstrožji disciplinski ukrep. Tožnik je bil namreč spoznan za odgovornega, da je dne 9. 9. 1999 zahteval in tudi dobil od M. P. 2.000.000 SIT podkupnine za odobritev kredita in je s tem huje kršil delovne obveznosti po 9., 32. in 36. točki 90. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji. Iz drugega odstavka 91. člena te kolektivne pogodbe izhaja, da se ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče (torej obligatorno, za razliko od fakultativnega ukrepa prenehanja delovnega razmerja po določbi tretjega odstavka 91. člena kolektivne pogodbe), med drugim tudi za kršitev iz 9. točke prvega odstavka 90. člena kolektivne pogodbe (sprejemanje ali dajanje podkupnine oziroma neupravičeno pridobivanje premoženjske koristi zase ali drugega v zvezi z delom pri delodajalcu). Gre za primer, kjer že kolektivna pogodba v naprej določa, da gre za takšno hujšo kršitev delovnih dolžnosti, za katero se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja (glej tudi drugi odstavek 58. člena ZTPDR). Zato v takšnem primeru, v nasprotju s kršitvijo, kjer ni obvezno predviden ukrep prenehanja delovnega razmerja, delodajalcu ni treba še posebej dokazovati kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR. Takšen zaključek odraža stališče enotne sodne prakse, tudi v sodbi VIII Ips 75/99, na katero se tožnik sklicuje, vendar jo razume napačno. V sklepu VIII Ips 262/98 z dne 2. 3. 1999 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 877/97 z dne 11. 9. 1998) ne gre za primer odgovornosti za kršitve, za katere se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zato je tudi sklicevanje na ta sklep neutemeljeno.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.