Jedro

Za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi veljavna in da tožniku pripada plača po pogodbi o zaposlitvi, ni mogoče izdati vmesne sodbe, saj takšna ugotovitev ne predstavlja odločitve o dajatvenemu tožbenemu zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači po temelju.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrže. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba (II. in III. točka izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo (pravilno: vmesno sodbo in sklepom) odločilo: - da se zavrže tožbeni zahtevek (pravilno: tožba) za ugotovitev, da so nezakoniti in v nasprotju z določili ZSPJS, KPJS in aneksom h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji:

4. člen aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 7. 2000 v postavki nominalni znesek osnovne plače delovnega mesta, prevedeni plačni razred delovnega mesta, nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca, prevedeni plačni razred javnega uslužbenca in dodatki, upoštevani v primerljivem znesku plače, določenem po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do začetka izplačila plač po ZSPJS,

5. člen istega aneksa v postavki sredstva za odpravo nesorazmerja v osnovni plači, odbitek za odpravo nesorazmerja v osnovni plači, skupaj dodatki, upoštevani v primerljivem znesku plače,

6. člen aneksa v postavki primerljivi znesek plače, določen po predpisih, ki se uporabljajo do začetka izplačila plač po ZSPJS (Z111), primerljivi znesek plače, določen po ZSPJS (Z104) ter obračuni plač za obdobje od septembra dalje do marca 2009 (I. točka izreka); - da tožeči stranki pripada: v obdobju od 1. 8. 2008 do 22. 3. 2009 plača, obračunana na osnovi podpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 8. 2008; od 23. 3. 2009 dalje pa plača, obračunana po podatkih iz podpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, datirani na dan 5. 8. 2008, za delovno mesto muzejski vodnik za V. tarifni razred, upoštevajoč določeni osnovni plačilni razred javnega uslužbenca 20, določeni dokončni plačilni razred javnega uslužbenca 22, dejansko delovno dobo tožeče stranke, dodatek 0,45 količnika po 78.c členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti Republike Slovenije in osnovni količnik delovnega mesta tožeče stranke ob prevedbi 2,20 (II. točka izreka); - da tožeči stranki pripada v obdobju od meseca aprila 2004 do meseca julija 2008 plača, obračunana po vsakokrat veljavni pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu in sicer: po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2003 in aneksu z dne 16. 7. 2004; po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2004; po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 12. 2005; po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 12. 2006; po aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2007 in po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2008 (III. točka izreka).

Zoper navedeno vmesno sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper III. točko izreka vmesne sodbe s predlogom, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v III. točki izreka sodbe razsodilo, da tožeči stranki pripada od aprila 2004 do julija 2008 plača, kakor je obračunana po vsakokrat veljavni pogodbi o zaposlitvi oz. aneksu. Iz III. točke je mogoče zaključiti, da so pogodbe o zaposlitvi oz. aneksi veljavni, ker jih tožeča stranka ni izpodbijala (po 14. členu ZDR), ter da so tudi plače, izplačane na podlagi teh pogodb, izplačane pravilno in zakonito. To pomeni, da je bil dejansko tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu po temelju zavrnjen, ker so bile plače obračunane po pogodbah o zaposlitvi, čeprav v pogodbah niso določene v denarnem znesku, ali pa so določene v količniku, ki nima pravne podlage ne v zakonu ne v kolektivni pogodbi ne v splošnem aktu tožene stranke. Iz obrazložitve sodbe k točki III (stran 5, 2. odstavek) je mogoče razbrati, da je temu delu tožbenega zahtevka pravzaprav ugodeno, saj sodišče zaključuje, da je v vse pogodbe od aprila 2004 do julija 2008 vnesen količnik za obračun plač 2,20, kar je tožena stranka dolžna upoštevati. Tožeča stranka je glede na način oblikovanja III. točke sodbe v dvomu. Tožbenemu zahtevku bi bilo po temelju ugodeno le, če bi sodišče izreklo, da je bila tožena stranka zavezana v obdobju od aprila 2004 do julija 2008 obračunavati in izplačevati plače z upoštevanjem pogodbe o zaposlitvi, ZSPJS in kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti (slednja določa dodatke). V pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 12. 2003 se pogodba sklicuje na kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti in na določbe splošnih aktov, kolektivnih pogodb in veljavne zakonodaje, osnovna plača pa je določena v denarnem znesku (ni pa določen plačni razred, količnik po splošnem aktu v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo). Aneks k navedeni pogodbi o podaljšanju delovnega razmerja do 31. 12. 2004 pa je v točki III določal osnovno plačo, bistveno nižjo od pogodbe, v količniku 2,20. Tudi ostale pogodbe o zaposlitvi in aneksi vsebujejo podobne določbe, pri čemer pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2004 določa bistveno nižjo osnovno plačo kot pogodba iz leta 2003, sklicujejo pa se na panožno kolektivno pogodbo, akte in zakonodajo. Če gre v tej zadevi za kršenje zakonov in 14. člena Ustave RS, mimo teh določb ni mogoče razsojati, kljub temu, da je delavec pogodbe in anekse podpisal, da ne bi ostal brez dela. Pogodba o zaposlitvi z dne 30. 6. 2008 je sklenjena za nedoločen čas z nazivom muzejski vodnik (enako delo, kot do tedaj), s količnikom osnovne plače 2,20. Količnik plače tožeče stranke skupaj z dodatki ne dosega plač, ki bi jih tožena stranka tožeči stranki morala obračunati in plačevati po določbah ZSPJS in kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, ki določa dodatke. Tožena stranka je delala šest dni v tednu, vendar ji dodatki niso bili v celoti obračunani. ZSPJS- UPB 2 določa v 5. členu, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in usklajevanja osnovnih plač. Znesek osnovnih plač se določi z uvrstitvijo v posamezni plačni razred iz plačne lestvice, ki je določena v prilogi 1 tega zakona. Vrednost plačnih razredov se usklajuje praviloma enkrat letno. S pogodbo o zaposlitvi se ne more določiti nižje plače, kot jo določa ZSPJS, dodatke pa določa panožna kolektivna pogodba. Če se vse skupaj pretvori v količnik, je tožena stranka v vtoževanem obdobju prikrajšana najmanj toliko, kot je vtoževala, verjetno pa še bistveno več. V 9. členu navedenega zakona je določeno, da je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oz. naziv. V aktih o sistemizaciji, ki jih tožena stranka ni predložila, je obvezna uporaba plačnih razredov po navedenem zakonu, ta določba pa tudi pomeni, da ne glede na sklenjene pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama tožniku plača ni mogla biti določena drugače kot določa zakon. V 13. členu ZSPJS je določen način uvrščanja v plačne razrede. Delovna mesta oz. nazivi v plačnih skupinah D, E, F, G in H se uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, ki je bila sklenjena šele leta 2008, z veljavnostjo od julija dalje. V prilogi 2 ZSPJS je določen najnižji in najvišji plačni razred po posameznih podskupinah za funkcionarje in javne uslužbence. Za podskupino G2, kamor spada tožeča stranka, je najnižji plačni razred 17, kar je za januar 2004 in nadalje do pričetka veljavnosti ZSPJS-C najmanj 186.405,00 SIT. Glede na aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 7. 2004 (količnik 2,20, 22. plačni razred) gre tožeči stranki plača za 22. plačni razred v višini 232.460,00 SIT brez dodatkov, oz. po 17. plačnem razredu 190.065,00 SIT. Zaposlenim pri toženi stranki so se plače izplačevale skladno z ZSPJS, z izjemo tožnika, ki je vseskozi prejemal prenizko plačo. Sodišče je razsodilo po temelju, ne glede na citirana določila zakonov in panožne kolektivne pogodbe.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka vmesne sodbe s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je v I. točki izreka sodbe (pravilno: sklepa) odločilo, da je tožba vložena prepozno, glede na določilo 14. člena ZDR, vendar ni zavrglo celotne tožbe, ampak le njen del. Sodišče je ugotovilo, da je bil podpisan aneks z dne 5. 8. 2008 in da je veljaven, ker nove pogodbe pravdni stranki nista podpisali. Če to stališče sodišča velja, bi moral aneks veljati v celoti, ne pa samo deloma, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. V zvezi z navedenim aneksom, ki naj bi določil način prevedbe plače javnega uslužbenca v nov plačni sistem in postopnost prehoda, tožena stranka pojasnjuje, da je po podpisu ugotovila, da je bil tožniku ponujen v podpis napačni dokument, ki je bil po pomoti izpisan iz testnega gradiva, v katerem se je izvajala simulacija prevedbe javnih uslužbencev in njihovih delovnih mest. Tožena stranka je tožniku kljub napaki od 1. 8. do 31. 12. 2008 izplačevala plačo v skladu s podpisanim spornim aneksom, za 2 plačna razreda višjo, kot jo je predvidevala pogodba o zaposlitvi, vendar brez poračuna nesorazmerja v osnovni plači, ki bi naj bil izplačan 5. 9. 2008 za obdobje maj – julij, ker je bil delavec na navedenem delovnem mestu zaposlen šele od 1. 7. 2008. Tožnik je dobil plačo za dejansko delovno dobo 15 let in ne 11 let, kot je bilo navedeno v aneksu, zavrnil pa je dogovor o novem aneksu. Zaradi popolnoma skaljenega komuniciranja je tožena stranka s 1. 1. 2009 tožniku določila plačo, ki je bila skladna s pogodbo o zaposlitvi in mu glede na uredbe obračunavala tudi odbitek za odpravo nesorazmerij. Z razsodbo v 2. alinei točke II sodišče direktno posega v podpisani aneks, izvršitev tega dela vmesne sodbe je brez nove prevedbe in novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi povsem neizvedljiva. V primeru, da je aneks, ki izhaja iz vrste napačno vnesenih podatkov, od pogodbe o zaposlitvi, na katero se nanaša, do vrednosti plače, dodatkov in delovne dobe, zakonit, je zakonit v celoti. V primeru, da se uveljavi 2. alinea II. točke izreka sodbe, ki se zakonito ne da uveljaviti, pa je treba s sodbo odločiti, da aneks ni zakonit in da mora biti delavcu izdan nov aneks glede na njegovo delovno mesto, kot to nalaga zakonodajalec. Določbe 2. alinee ni možno uveljaviti, ker dodatka 0,45 količnika po 78.c členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti z uveljavitvijo aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v RS z dne 16. 6. 2008 oz. njegovega 8. člena od 1. 8. 2008 ni več. Tožnik je 1. 7. 2008 nastopil delovno mesto muzejskega vodnika, ki je novo delovno mesto, ki ga prvič uvaja katalog funkcij, delovnih mest in nazivov v javni upravi s pričetkom veljave 1. 8. 2008. Do tedaj pri toženi stranki delovno mesto ni bilo sistemizirano niti zasedeno. Po prilogi 1 (prevedba delovnih mest in nazivov plačne skupine G) velja za delovno mesto muzejski vodnik osnovni količnik 2,30 in dodatki po 65.a členu, 78.d členu in 78.c členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti. V pogodbi o zaposlitvi je bil tožniku določen 20. plačni razred in količnik 2,20, k plači pa je dobival dodatka po 65.a členu in 78.d členu, ne pa tudi dodatka po 78.c členu KP, ker je ta povezan z zahtevnim delom strokovnih delavcev pri poslovanju z uporabniki, kar v sistemizaciji in pogodbi o zaposlitvi ni bilo opredeljeno. Dodatek po 78.c členu se ne more dodati kot del količnika k veljavnemu plačnemu razredu, ker količniki ne obstajajo več, lahko pa se, tako kot količnik 2,30, vnese v prevedbo plače javnega uslužbenca, če se šteje, da je ob prevedbi v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2008 zasedal delovno mesto muzejskega vodnika, kot izhaja iz priloge 1 k Aneksu h KP. Za uveljavitev zakonite podlage za izplačevanje plače bi bilo potrebno upoštevati vsa določila ZSPJS in drugih pravnih aktov ter ponovno opraviti prevedbo plače tožnika na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi in aneksa h KP za kulturne dejavnosti, ki je začel veljati z dnem prvega obračuna plače na podlagi ZSPJS. Tožena stranka bi, kot določa zakonodaja, na tej podlagi morala obvestiti javnega uslužbenca o spremembi njegove plače s pisnim obvestilom in mu izročiti predlog aneksa k pogodbi o zaposlitvi, če aneksa ne bi želel podpisati, pa uveljaviti njegovo dejansko plačo, ki je lahko podlaga za poračun vseh izplačil od 1. 8. 2008 do 22. 3. 2009, ko je bila vložena pritožba oz. vseh izplačil po tem datumu.

Pritožba tožeče stranke ni dovoljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Tožeča stranka se pritožuje le zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe, ki ne vsebuje zavrnilnega dela. Zato tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo, zaradi česar je le-ta nedovoljena. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 352. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 4. odstavkom 343. člena ZPP pritožbo tožnika zavrglo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj z njo v pretežnem delu (v točki III ter deloma v točki II izreka) sploh še ni odločeno o podlagi tožbenega zahtevka, kar bi morala biti vsebina vmesne sodbe po 315. členu ZPP. Poleg tega pa je bilo tudi materialno pravo deloma zmotno uporabljeno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kar deloma velja za odločitev v III. točki izreka, zlasti pa za odločitev v II. točki izreka.

Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi v III. točki izreka vmesne sodbe, po kateri tožeči stranki v obdobju od aprila 2004 do julija 2008 pripada plača, obračunana po vsakokrat veljavni pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu, izhajalo iz sicer pravilnega stališča, da je tožnik vse pogodbe in anekse (navedene v III. točki izreka vmesne sodbe) podpisal in ni zahteval niti sodnega varstva (v smislu 14. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZDR) niti odprave kršitev (v smislu 1. oz. 2. točke 204. člena ZDR), zaradi česar veljajo za obračun plač v tem obdobju (od aprila 2004 do julija 2008) količniki iz veljavnih pogodb ter vsi dodatki iz kolektivnih pogodb in zakonov, na katere se pogodbe o zaposlitvi in aneksi sklicujejo. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz odločitve ne izhaja, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke dejansko obstaja, kar pa je predpogoj za izdajo vmesne sodbe. Vmesna sodba je smiselna in materialnopravno pravilna samo v primeru, če obstoji terjatev po temelju, če obstoja terjatve, ki jo mora plačati toženec, sodišče ne ugotovi, pa vmesna sodba sploh ni vmesna, saj v nadaljnjem sojenju sodišče (po višini) ne bi moglo več o ničemer odločati (takšno stališče je zavzeto npr. v sodbi Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1159/2006). Sodišče prve stopnje je v tej fazi postopka presodilo le, da so sklenjene in podpisane pogodbe o zaposlitvi oz. aneksi, v katerih so določeni količniki za izračun osnovne plače in drugi elementi plače, veljavne, ker jih tožnik ni ustrezno in pravočasno izpodbijal, ni pa presojalo, ali so mu bile plače dejansko obračunane v skladu s sklenjenimi pogodbami in ali je pri plači sploh prikrajšan (kar naj bi bilo predmet nadaljnjega sojenja o višini tožbenega zahtevka). Nepravilno in v nasprotju z določbo 1. odstavka 315. člena ZPP je, če bi vmesna sodba, kakršno je v tem individualnem delovnem sporu izdalo sodišče prve stopnje, ostala v veljavi, kasneje pa bi se ugotovilo, da prikrajšanja pri plači ni bilo in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti – v takšnem primeru pogoji za izdajo vmesne sodbe torej niso izpolnjeni, ker bi bilo treba (npr. o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker veljajo količniki iz sklenjenih pogodb ipd.) odločiti s končno in ne z vmesno sodbo. Vmesne sodbe ni mogoče izdati, če kaže postopek na to, da zahtevek glede na podlago ni utemeljen, saj je takrat potrebno odločiti s končno sodbo. Vmesna sodba se lahko izda le, če terjatev delavca do delodajalca dejansko obstoji, sporna pa je le njena višina. Zato zgolj odločitev, da delavcu „pripada plača po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi“, še ni odločitev o podlagi tožbenega zahtevka, ker ne vsebuje odločitve o obstoju terjatve do delodajalca. V bistvu je sodišče prve stopnje s tako formuliranim izrekom sodbe le ugotovilo dejstvo, da so sklenjene pogodbe o zaposlitvi veljavne, kar ne predstavlja odločitve o utemeljenosti ali neutemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka glede na podlago. Zaradi specifičnosti tovrstnih zahtevkov za plačilo prikrajšanja pri plači običajno ni možno že v prvi fazi presoditi, ali terjatev delavca do delodajalca sploh obstaja (razen če iz tožbe jasno in konkretno izhaja prikrajšanje po posameznih elementih plače in če ni procesnih ovir za meritorno sojenje), zato praviloma ni pogojev za vmesno sodbo. Podobna stališča v zvezi z vmesno sodbo so bila zavzeta v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ter višjih sodišč (npr. odločba VDSS, opr. št. Pdp 860/2001, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1196/2002, sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 317/2002, VIII Ips 286/2002 – baza Ius info).

Enake ugotovitve veljajo glede odločitve iz II. točke izreka vmesne sodbe. Tudi v tem delu, zlasti v 1. alinei II. točke izreka, je sodišče prve stopnje odločilo le o veljavnosti s strani tožnika podpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 8. 2008, ne pa o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na podlago, tako kot to zahteva 1. odstavek 315. člena ZPP, čeprav iz razlogov sodbe izhaja, da naj bi bil obstoj terjatve tožnika do tožene stranke ugotovljen (za obdobje, ki ga zajema 1. alinea II. točke, kakor tudi za obdobje, ki ga zajema 2. alinea II. točke izreka). Upoštevajoč dejstvo, da je tožnik dne 23. 3. 2009 vložil zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki v smislu 1. odstavka 204. člena ZDR (oz. 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju – ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami), je sodišče prve stopnje štelo, da je tožbeni zahtevek, v kolikor se nanaša na prikrajšanje pri plači za čas od 1. 8. 2008 dalje, glede na podlago utemeljen in je izhajalo iz ugotovitve, da je aneks z dne 5. 8. 2008 veljaven ter da tožniku pripada v obdobju od 1. 8. 2008 do 22. 3. 2009 plača, obračunana na osnovi podpisanega aneksa z dne 5. 8. 2008. Za čas po vložitvi zahteve za varstvo pravic s strani tožnika pri toženi stranki, to je od 23. 3. 2009 dalje, pa naj bi mu pripadala (višja) plača, obračunana po podatkih iz navedenega aneksa (delovno mesto muzejski vodnik, V. tarifni razred, 20. plačni razred oz. kot končni 22. plačni razred), ob upoštevanju dejanske delovne dobe, dodatka v višini 0,45 količnika po 78.c členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti Republike Slovenije in osnovnega količnika delovnega mesta ob prevedbi 2,20. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na (dosedanjo) sodno prakso oz. na stališče, da določitev višjega količnika ne spada med čiste denarne terjatve in da je javni uslužbenec dolžan najprej zahtevati odpravo kršitev, s čimer lahko doseže višji količnik za obračun osnovne plače od podaje zahteve za varstvo pravic, ne pa tudi za nazaj. S tem v zvezi je potrebno opozoriti, da se omenjeno stališče pritožbenega sodišča v odločbi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, nanaša na spore iz naslova prikrajšanja pri plačah v zvezi z določitvijo količnikov za izračun osnovne plače ipd. po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema (ZSPJS), to je do 1. 8. 2008. Po uveljavitvi ZSPJS pa glede določanja plač in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa, to pa so zlasti določbe 3. in 3.a člena (2., 3. in 4. odstavek), ki dopuščajo tudi izplačila razlik za nazaj v primeru, če je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju izplačana nižja plača od pripadajoče, po drugi strani pa javnega uslužbenca oz. funkcionarja zavezujejo, da vrne delodajalcu preveč izplačane zneske, če mu je bila izplačana višja plača, kot bi mu pripadala po zakonu in drugih predpisih.

Odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka je vsaj preuranjena in zato materialnopravno napačna, saj se sodišče sploh ni opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi z domnevno nezakonitostjo podpisanega aneksa z dne 5. 8. 2008, zlasti v delu, v katerem je določen 22. plačni razred zaradi upoštevanja napredovanj, kar naj bi bilo po stališčih tožene stranke napačno (zaradi česar je bil tožniku v podpis ponujen nov aneks, ki pa ga ni hotel podpisati). Pri tem pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pomotni zapis datuma osnovne pogodbe (pogodba o zaposlitvi za delovno mesto muzejski vodnik je bila sklenjena 30. 6. 2008), na katero se aneks nanaša, ni odločilnega pomena in ta napaka na veljavnost aneksa nima nobenega vpliva. Očitno pa je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo določb 3. in 3.a člena ZSPJS (novela ZSPJS-I, Ur. l. RS, št. 58/2008, ki velja od 11. 6. 2008 dalje), zlasti ne 3. in 5. odstavka 3. člena tega zakona. Po 3. odstavku 3. člena ZSPJS se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oz. sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Po 5. odstavku istega člena pa se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oz. sklepu v nasprotju s 3. odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja kot sestavni del te pogodbe. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je podana neskladnost določb o plači v podpisanem aneksu z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami v smislu 3. odstavka 3. člena ZSPJS, o tem pa se sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku sploh ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da nedvomno ni nobene pravne podlage za priznavanje dodatka 0,45 količnika po 78.c členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti Republike Slovenije po uveljavitvi novega plačnega sistema na način, kot je odločilo sodišče prve stopnje v 2. alinei II. točke izreka vmesne sodbe, na kar utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke. Po določbi 49.b člena ZSPJS bi se ta dodatek (ki je po 2. alinei citirane določbe KP pripadal strokovnim delavcem v knjižnicah in zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine za zahtevnost dela pri poslovanju z uporabniki), če bi bil tožnik do njega upravičen po prejšnjih predpisih, lahko upošteval le za določitev osnovne plače, ki je podlaga za prevedbo v skladu s tem zakonom – Plačna skupina G, delovna mesta na področju kulture in informiranja. Sicer pa so določbe Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS iz V. poglavja – plače, dodatki, nadomestila .... , to so določbe 61. člena, 62. člena, 64. člena do vključno 78.d člena in 85. člena (torej tudi 78.c člen KP) in Aneks k navedeni kolektivni pogodbi /Ur. l. RS, št. 45/94/ prenehali veljati z dnem uveljavitve Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v RS /Ur. l. RS, št. 60/2008/), kot določa 8. člen navedenega aneksa (ki je bil objavljen 16. 6. 2008, velja od 17. 6. 2008 uporabljati pa se začne z dnem prvega obračuna plač na podlagi ZSPJS – člen 11 aneksa). V zvezi s tem je potrebno upoštevati, da je tožnik že pred uveljavitvijo novega plačnega sistema, to je pred 1. 8. 2008, s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto muzejski vodnik (ki do tedaj ni bilo sistemizirano), ki med drugim v 7. členu določa tudi, da ima delavec pravico do vseh dodatkov, ki so določeni v zakonu in kolektivnih pogodbah, razen taksativno navedenih, ki so v osnovni plači že zajeti. V kolikor je bil torej tožnik pred prevedbo do dodatka po 78.c členu KP upravičen, bi bilo glede na citirane predpise tudi ta dodatek potrebno upoštevati pri določitvi plače po ZSPJS.

Pritožba tožene stranke torej utemeljeno uveljavlja tako pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava kot tudi nepopolno oz. zmotno ugotovitev dejanskega stanja, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, pritožbi tožene stranke ugodilo ter razveljavilo izpodbijano vmesno sodbo (II. in III. točko izreka) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti ugotovljenih nepravilnosti (1. odstavek 354. člena, 355. člen ZPP).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem bo moralo upoštevati, da se vmesna sodba lahko izda le takrat, kadar se ugotovi utemeljenost podlage tožbenega zahtevka ali vsaj delna podlaga za utemeljenost zahtevka, pri čemer mora biti tudi izrek vmesne sodbe ustrezno formuliran. Ugotoviti je torej potrebno, ali je tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači za sporno obdobje v celoti ali delno utemeljen oz. ali je tožena stranka razliko v plači dolžna plačati, in le odločitev o višini te razlike je mogoče pridržati za končno sodbo. Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da temelj tožbenega zahtevka ni dokazan, ne bo pogojev za izdajo vmesne sodbe, ampak bo moralo odločiti s končno sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP), tožeča stranka, katere pritožba je bila zavržena, pa sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena, 154. člen ZPP).