Jedro

Pri ugotavljanju višine tožnikovega prikrajšanja po razpadu zunajzakonske skupnosti zaradi vlaganj v nepremičnino v solasti zunajzakonskega partnerja in tretje osebe se ne upošteva korist zaradi brezplačnega bivanja v stanovanju v času trajanja zunajzakonske skupnosti in ob soglasju solastnikov nepremičnine.

Metoda, ki sta jo uporabili nižji sodišči, ko sta ugotovili zgolj višino vlaganj, ne pa tudi povečane vrednosti nepremičnine, nato pa od tako ugotovljene višine vlaganj še odšteli korist zaradi brezplačne uporabe stanovanja, je materialnopravno zmotna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnik in prva toženka od leta 1978 do 14. 5. 2007 živela v zunajzakonski skupnosti, zato je v presežku, za čas od 14. 5. 2007 do 14. 11. 2010, tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno tožniku plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Ugotovilo je, da sta zunajzakonska partnerja bivala ter tudi vlagala v nepremičnino, ki je v solasti prve in druge toženke. S pomočjo izvedenca je sodišče ugotovilo, da je vrednost skupnih vlaganj zunajzakonskih partnerjev v nepremičnino 9.152,26 EUR, da pa korist, ki jo je imel tožnik s tridesetletnim brezplačnim bivanjem v nepremičnini, znaša 7.409,00 EUR. Po pridobitvi izvedenskega mnenja sta toženki postavili pobotni ugovor za terjatev iz naslova uporabnine v znesku 7.409,00 EUR. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnikov zahtevek obogatitvene narave, da ima glede na domnevo o enakih deležih iz naslova skupnih vlaganj terjatev v višini 4.576,13 EUR, da pa je vrednost koristi, ki jo je imel tožnik z bivanjem v nepremičnini toženk, večja od višine njegovih vlaganj, zato je njegov zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da zato tudi ni bilo treba odločati o postavljenem pobotnem ugovoru toženk za plačilo uporabnine in o zastaranju te terjatve.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Na pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo korist brez trditvene podlage toženk, je odgovorilo, da sta toženki trditve o koristih tožnika res ponudili le v zametkih in da nista podali dokaznega predloga, naj višino koristi ugotovi izvedenec. Vendar je ocenilo, da bi moralo sodišče v tem primeru opraviti materialno procesno vodstvo in toženki pozvati, naj trditveno podlago dopolnita, po dopolnitvi trditvene podlage pa bi bila sodba prav takšna, kot je sedaj. Odločilo je, da gre le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi kršitev prerasla v absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) le, če bi bila tožniku odvzeta pravica do izjave, v obravnavanem primeru pa ni bilo tako, saj sta toženki v nadaljevanju nastali procesni položaj izkoristili in nanj oprli svojo obrambo pred tožbenim zahtevkom. Sodišče druge stopnje je navedlo, da gre za verzijski zahtevek (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) zaradi vlaganj v nepremičnino drugega (48. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), v tem primeru je treba koristi, ki jih je imel tisti, ki je v nepremičnino vlagal, od vrednosti vlaganj odšteti. V tem obsegu namreč o prikrajšanju ni mogoče govoriti. Tako je odločilo, da so pritožbene navedbe, da niso izpolnjeni pogoji za uporabnino, pravno nerelevantne.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije. VS RS je s sklepom, II DoR 253/2014 z dne 30. 10. 2014, dopustilo revizijo glede vprašanj: (1) ali se pri zahtevkih za izplačilo vlaganj od zakonca ali zunajzakonskega partnerja, kadar gre za nepremičnino v solasti, uporablja kot pravna podlaga 48. člen SPZ in 190. člen OZ ali določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) o premoženjskopravnih razmerjih med zakonci; (2) ali lahko sodišče tak zahtevek zavrne zaradi koristi, ki naj bi jih tožnik imel z bivanjem v nepremičnini, čeprav je v njej bival s soglasjem obeh solastnikov; (3) ali lahko sodišče v okviru procesnega vodstva obravnave, samo, ne da bi stranki kot solastnici nepremičnine predlagali dokaz z izvedencem in ob pomanjkljivi trditveni podlagi, naloži izvedencu, da oceni koristi, ki naj bi jih tožnik imel s tem, ko je uporabljal nepremičnino svoje zunajzakonske partnerke in njene matere.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik skladno s sklepom o njeni dopustitvi vlaga revizijo. Opozarja, da se je sodišče druge stopnje zmotno namesto na 59. člen ZZZDR oprlo na 190. člen OZ in 48. člen SPZ, kar je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (primerjaj II Ips 846/2008 z dne 16. 4. 2008 in II Ips 152/2011 z dne 13. 3. 2014). Sodišče koristi zaradi brezplačnega bivanja ne bi smelo ugotavljati in je odšteti od ugotovljene višine vlaganj, in sicer tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava kot tudi zaradi pomanjkljivih trditev in dokaznih predlogov toženk (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 243/2003 z dne 22. 4. 2004 in II Ips 215/2012 z dne 4. 4. 2013). Poudarja, da se sodišči sploh nista izrekli o obstoju vseh elementov neupravičene obogatitve - uporabnine, zlasti ne o privolitvi toženk v prikrajšanje (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 67/2009 z dne 17. 5. 2012). Sodišče je naložilo izvedencu ugotavljanje koristi, čeprav je toženki nista zatrjevali, niti nista glede tega predlagali izvedbe katerega koli dokaza. Zaradi zagotovitve kontradiktornosti in pravice tožnika do obrambe bi trditve toženk morale biti jasne in nedvoumne (kršitev 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Uveljavlja tudi kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS. Poudarja, da sta toženki pobotni ugovor uveljavljali po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno. Njuna terjatev je zastarala, saj se je tožnik izselil 14. 5. 2007, petletni zastaralni rok pa je potekel 15.5.2012, takrat pa toženki pobotnega ugovora še nista postavili. V procesnem pobotu pa ni mogoče uveljavljati zastaranih terjatev. Uveljavlja tudi kršitvi postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Revizija je bila toženkam vročena, vendar nanjo nista odgovorili.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da sta tožnik in prva toženka, bivša zunajzakonska partnerja, vlagala v nepremičnino v solasti prve in druge toženke. Nižji sodišči sta ugotovili, da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spadajo vlaganja v sporno nepremičnino, ker gre za vlaganje dela in sredstev, ki jih lahko štejemo za skupno premoženje. Zunajzakonska partnerja sta torej vlagala v posebno premoženje prve toženke in tretje osebe – druge toženke, zato v skupno premoženje spada terjatev do posebnega premoženja prve toženke in tretje osebe – druge toženke. Za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju se uporabljajo določbe ZZZDR (51. in 59. člen). Tudi za povrnitev vlaganj enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca pravilno pravno podlago predstavljajo določbe ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema.(1) Kadar pa sta zakonca ali zunajzakonska partnerja vlagala v nepremičnino tretje osebe, pa se v razmerju med njima uporabljajo navedene določbe ZZZDR, v razmerju do tretje osebe pa določbe o neupravičeni pridobitvi (48. člen SPZ ter 190. člen OZ). V obravnavanem primeru se tako za vlaganja v solastniški delež prve toženke uporabljajo določbe ZZZDR, za vlaganja v solastniški delež druge toženke pa določbe o neupravičeni pridobitvi oziroma verziji.

9. V obravnavanem primeru je tožnik vlagal v tujo nepremičnino, ker je živel v zunajzakonski skupnosti s solastnico nepremičnine - prvo toženko. Lastnici sta tožniku dovolili vlaganja, tožnik je z njunim soglasjem brezplačno bival. V času trajanja zunajzakonske skupnosti je torej obstajala veljavna pravna podlaga za vlaganja na eni strani in za brezplačno bivanje na drugi strani. S prenehanjem zunajzakonske skupnosti pa je pravna podlaga odpadla, vendar zgolj za naprej. Ni pravilno stališče nižjih sodišč, da z razpadom zunajzakonske skupnosti oživijo vsi medsebojni zahtevki za nazaj, čeprav je v času vlaganj ali brezplačnega bivanja obstajala veljavna pravna podlaga. Tožnik je prikrajšan, ker je vlagal, svojih vlaganj pa ne bo več mogel koristiti. Toženki pa sta lahko obogateni zgolj za korist, ki jo zaradi skupnih vlaganj še imata. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je lastnik nepremičnine zaradi vlaganj drugega lahko obogaten zgolj za morebitno povečano vrednost nepremičnine. Tako sama vrednost vloženih sredstev oziroma višina vlaganj ni odločilna. Od tako ugotovljenega prikrajšanja tožnika oziroma obogatitve toženk pa se korist, ki naj bi jo imel tožnik z brezplačno rabo nepremičnine, ne odšteva. Solastnici stanovanja, ki sta v času trajanja zunajzakonske skupnosti, tožniku dovolili brezplačno bivanje, sta privolili v svoje prikrajšanje. Toženki bi po razpadu zveze trpeli prikrajšanje le, če bi tožnik tudi potem in kljub nasprotovanju solastnic nepremičnine še naprej bival v njej. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj se je tožnik s prenehanjem zunajzakonske skupnosti izselil. Iz navedenega izhaja, da je metoda, ki sta jo uporabili nižji sodišči, ko sta najprej ugotavljali zgolj višino vlaganj, ne pa tudi povečane vrednosti nepremičnine, nato pa od tako ugotovljene višine vlaganj še odšteli korist zaradi brezplačne uporabe stanovanja, materialnopravno zmotna.

10. Zaradi ugotovitve revizijskega sodišča, da pri višini tožnikovega prikrajšanja ni mogoče upoštevati koristi zaradi brezplačne uporabe stanovanja, tretje dopuščeno vprašanje ni več pravno relevantno, zato revizijsko sodišče nanj ni odgovorilo.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede ugotavljanja višine tožnikovega prikrajšanja oziroma obogatitve toženk, je ostalo dejansko stanje na obeh nižjih stopnjah nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Tožnik je namreč podal sklepčne navedbe, da se je zaradi vlaganj vrednost nepremičnine povečala. Toženka pa je tem navedbam ugovarjala, da vrednost nepremičnine zaradi vlaganj ni bila povečana, ker je šlo le za vzdrževanje, oziroma ni več povečana. Ugotovljena vrednost tožnikovega deleža na skupnih vlaganjih služi zgolj kot ugotovitev o višini tožnikovega prikrajšanja. Ničesar pa ne pove o višini obogatitve toženk. Sodišče prve stopnje bo tako moralo ustreznemu izvedencu naložiti, naj oceni, ali je vrednost nepremičnine v času sojenja(2) zaradi tožnikovih vlaganj (še) povečana v primerjavi z vrednostjo nepremičnine pred vlaganji. Če bo sodišče ugotovilo, da povečana vrednost obstaja in da je nižja od skupnih vlaganj, bo moralo, skladno z ugotovljenim enakim prispevkom zunajzakonskih partnerjev k vlaganjem, toženkama naložiti plačilo polovico tako ugotovljene povečane vrednosti sporne nepremičnine. Če pa bo ugotovilo, da se je vrednost nepremičnine povečala za več, kot pa so bila vredna skupna vlaganja, bo moralo tožniku priznati polovico ugotovljene vrednosti skupnih vlaganj.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 846/2008 z dne 16. 4. 2009, II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010 in II Ips 152/2011 z dne 13. 3. 2014. Op. št. (2): Povečana vrednost nepremičnine se ugotavlja v času sojenja oziroma zaključka glavne obravnave. Primerjaj Polajnar Pavčnik, A. v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 47