Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje spremeni in se razsodi: Toženi stranki J. M. in Zavarovalnica ... morata nerazdelno plačati tožniku T. Š. odškodnino v znesku 1.625.850,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 25.3.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem se revizija zavrne.

Toženi stranki morata nerazdelno povrniti tožniku 84.600,00 SIT stroškov revizijskega postopka, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik dne 9.6.1993 hudo poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročila prva toženka J. M., ko je v križišču z avtomobilom zavijala levo in mu zaprla pot. Tožnik je vozil motorno kolo v nasprotni smeri. Vozil je prehitro, zato je 20 odstotno sokriv za nesrečo. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je odmerilo v znesku 5.500.000,00 SIT, z upoštevanjem tožnikove sokrivde pa je toženima strankama naložilo v plačilo 4.400.000,00 SIT. Ker je druga tožena stranka že plačala odškodnino v znesku 4.500.000,00 SIT, valorizirano na dan 31.1.1999 na 4.854.150,00 SIT, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in ugotovilo tožnikovo 10 odstotno sokrivdo. Potrdilo je odmero odškodnine in z upoštevanjem valoriziranega plačila druge tožene stranke prisodilo tožniku še 95.850,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Odločilo je, da trpita pravdni stranki vsaka svoje pravdne stroške.

Tožeča stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, ugotovi izključno odgovornost tožene stranke in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da tožnikova hitrost ni v vzročni zvezi z nesrečo in njenimi posledicami. Križišče, v katerem je prišlo do nesreče, je pregledno. Toženka je tožnika morala videti in mu pustiti prednost. Ni ugotovljeno, da bi tožnik pri nižji hitrosti lahko preprečil nesrečo. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih. Zavzema se tudi za bistveno višjo odškodnino in pri tem opozarja posebno na posledice poškodb, zaradi katerih je prikrajšan pri nekaterih osnovnih življenjskih funkcijah. Ni mu priznana odškodnina za bodoči strah. Prisojena odškodnina ne dosega odškodnin, ki jih prisojajo sodišča za škodo primerljivega obsega.

Prva tožena stranka v odgovoru na revizijo izpodbija revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Druga tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena glede višine prisojene odškodnine, ni pa utemeljena glede ugotovljenega dela tožnikove sokrivde.

Toženka je v križišču zavila na levo in ni pustila prednosti tožniku, ki ji je vozil nasproti. S tem je prekršila pravilo prednosti po drugem odstavku 50. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ, št. 63/80 - ZTVCP), ki je eno temeljnih prometnih pravil. Zato je odločilno prispevala k prometni nesreči, v kateri se je tožnik poškodoval. Tožnik pa je s hitrostjo 65 - 70 km/h znatno prekoračil dovoljeno hitrost, prekršil pa je tudi 51. člen ZTVCP, po katerem mora voznik, ki se bliža križišču, voziti z večjo previdnostjo, ki ustreza prometnim razmeram na križišču. Ko se je tožnik bližal križišču, so bila tam druga vozila, kar bi vsekakor terjalo bolj previdno vožnjo. Vožnja s hitrostjo, večjo od dovoljene, ni previdna vožnja. Taka vožnja otežuje ostalim udeležencem v prometu oceno položaja in povečuje možnost njihovih napak. Poleg tega je večja hitrost po ugotovitvi izvedenca M. M. povečala silovitost nezgode in sorazmerno s tem tudi posledic trčenja. Zato so tudi tožnikove kršitve prometnih predpisov v vzročni zvezi s škodo, ki mu je nastala. Njegov del krivde ni manjši od 10 odstotkov, kolikor je bilo ugotovljeno s sodbo druge stopnje. Tožnikovo sklicevanje na drugačno sodno prakso, ki naj bi bila izražena v sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 246/97, ni utemeljeno. Dejanske okoliščine v navedeni zadevi so bile drugačne. V obravnavani zadevi so bile tožnikove kršitve prometnih predpisov izrečno ugotovljene, prav tako je ugotovljeno, da sta obe kršitvi, to je prekoračena hitrost in premajhna previdnost ob prihodu v križišče, v vzročni zvezi z nastankom in obsegom škode. V tem delu je torej odločitev sodišča druge stopnje glede na ugotovljena dejstva materialnopravno pravilna. Pravilno je bil uporabljen 192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 50. in 51. členom ZTVCP.

Utemeljeno pa tožnik uveljavlja višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Izvedenec dr. B. P. je pri tožniku ugotovil 30 odstotno invalidnost zaradi omejene gibljivosti desnega zapestnega sklepa, lažje omejene gibljivosti kolčnega, kolenskega in skočnega sklepa, skrajšanja leve noge in velike in globoke brazgotine stegna in goleni. Zaradi tega je tožnik prikrajšan pri športnih aktivnostih, ne more opravljati dela čepe, teže sestopa in se vzpenja, predeli brazgotin so bolj ranljivi in občutljivi, v desni roki nima moči, ne more sedeti v prisilni drži več kot eno uro, ni sposoben za služenje vojaškega roka in je omejen pri izbiri poklica. Gre za znatne omejitve v življenjskih aktivnostih, zaradi česar nedvomno trpi hude duševne bolečine. Tožnik je bil v času nesreče star 18 let. V tej starosti je še posebej boleča omejitev pri izbiri poklica in nemožnost ukvarjanja s športom. Glede na vse navedene okoliščine je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000.000,00 SIT. Tožnik je glede na svojo sokrivdo upravičen do zneska 3.600.000,00 SIT.

Tožnik je imel več hudih poškodb in sicer zlom leve stegnenice, zdrobitveni zlom leve golenice, zlom desne koželjnice s premikom zlomkov, zlom trnastega nastavka desne podlaktnice in izpah v desnem zapestnem sklepu ter odrgnine obeh goleni in odmrtje kože na levi goleni. Potrebna je bila operativna naravnava zlomljenih kosti. Med zdravljenjem je prišlo do hudih zapletov. Nastopila je maščobna embolija. Rana na levi goleni se je ognojila, zaradi česar so bili potrebni dodatni operativni posegi. Zdravljenje je bilo dolgotrajno in mučno. Potrebni so bili številni prevezi in drugi zdravniški posegi. Tožnik je dalj časa hodil le z berglami. Vse to je ugotovljeno v postopku na prvi in drugi stopnji predvsem na podlagi izvedenskega mnenja dr. Pogačarja. Pretrpljene bolečine in druge nevšečnosti med zdravljanjem ter tudi nadaljnje bolečine, ki jih bo tožnik prestajal v bodoče, utemeljujejo odškodnino v znesku 2.200.000,00 SIT, oziroma z upoštevanjem tožnikove sokrivde 1.980.000,00 SIT.

Tožnik je nesrečo doživel pri polni zavesti. Zato je glede na okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče, in glede na zelo hude poškodbe, ki jih je dobil ob padcu, prestal hud primarni strah. Glede na zaplete med zdravljenjem je prestajal tudi močan in dolgotrajen sekundarni strah. Odškodnina iz tega naslova je utemeljena v znesku 600.000,00 SIT, oziroma glede na sokrivdo 540.000,00 SIT. Bodoči strah pa ne dosega intenzivnosti, zaradi katere bi bila utemeljena nadaljnja odškodnina.

Odškodnina za skaženost v znesku 400.000,00, oziroma z upoštevanjem sokrivde 360.000,00 je po presoji revizijskega sodišča primerna. Gre za vidne brazgotine na nogi in za rahlo šepanje, vendar so brazgotine večinoma prikrite s hlačami in drugim niso opazne. Šepanje pomeni bolj funkcionalno kot estetsko motnjo. To pa je bilo upoštevano pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

V celoti znaša odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo 7.200.000,00 SIT, z upoštevanjem sokrivde pa 6.480.000,00 SIT. To pomeni, da je revizijsko sodišče zvišalo odškodnino za 1.530.000,00 SIT in morata torej toženi stranki plačati tožniku skupaj z odškodnino, določeno s sodbo sodišča druge stopnje, 1.625.850,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Pri tem je upoštevano plačilo druge tožene stranke v znesku 4.500.000,00SIT v revalorizirani vrednosti 4.854.150,00 SIT.

Delno spremenjena odločitev na revizijski stopnji ne vpliva na razloge, zaradi katerih je bila na drugi stopnji odločeno, da stranke trpijo pravdne stroške prve in druge stopnje vsaka svoje. Odločitev o stroških revizijskega postopka pa temelji na drugem odstavku 166. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijski stroški so odmerjeni od zneska 1.530.000,00 SIT, kolikor je bila odškodnina zvišana na revizijski stopnji. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo revizije in takso.

Sodba revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 396. člena ZPP.