Jedro

Dejstvo, da je predmet zahtevka ob tako zatrjevani neposredni škodi morda tudi kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira, oziroma je z njim vzročno povezana, pa po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni, da bi morebitno takšno (posredno) škodo bilo potrebno uveljavljati ločeno v drugem postopku in pred drugim sodiščem, saj bi bilo to v očitnem nasprotju z načeli procesne ekonomije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke, da ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije - Okrožnega sodišča v Mariboru.

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka. V pritožbi graja obrazložitev izpodbijanega sklepa z obrazložitvijo, da ta ne dosega standarda razumne obrazložitve sodne odločbe, saj sploh ni navedeno, kje točno naj bi tožeči stranki nastala škoda, kje naj bi se oškodovane dobrine tožeče stranke nahajale in iz česa prvostopno sodišče zaključuje, da je podana kakršnakoli navezna okoliščina z Republiko Slovenijo. Prvostopenjsko sodišče je namreč v obrazložitvi sklepa o pristojnosti ponudilo zgolj pravno podlago, ki ureja mednarodno pristojnost, nato pa zgolj pavšalno navrglo, da naj bi iz trditev tožeče stranke izhajalo, da naj bi tožeča stranka zatrjevala nastanek škode na nepremičninah na območju Okrožnega sodišča v Mariboru, brez podlage v trditvah tožeče stranke in vsebinsko popolnoma prazno, kar pomeni, da je sklep o pristojnosti popolnoma neobrazložen in ga gre razveljaviti že iz tega razloga.

- Poleg popolne neobrazloženosti pa je prvostopenjsko sodišče prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in v nasprotju z načelom enakopravnosti strank v pravdnem postopku v korist tožeče stranke očitno ugotovilo dejstva, ki jih ta sploh ni zatrjevala, zmotno ocenilo pomen določb evropskega prava in nekritično, predvsem pa zmotno presodilo, da naj bi v posledici očitanega škodnega dogodka v predmetnem primeru obstajala alternativna podlaga pristojnosti na podlagi 2. točke 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Evropskega sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Iz navedb tožeče stranke sploh ni mogoče ugotoviti niti kdaj niti kje niti na kakšen način naj bi škoda v višini vtoževanega zneska tožeči stranki nastala. Tožeča stranka glede domnevno nastale škode v lokalu ni navedla ničesar, razen vrednosti, saj sploh ni pojasnila, za kateri lokal naj bi šlo in kje naj bi se le ta sploh nahajal. Kot gre razbrati iz obrazložitve sklepa o pristojnosti, se do teh vprašanj prvostopno sodišče sploh ni opredelilo, ampak je kar samovoljno in v korist tožeče stranke navedlo, da naj bi tožeča stranka zatrjevala nastanek škode v Republiki Sloveniji in sicer na območju Okrožnega sodišča v Mariboru.

- Izpostavlja še, da je iz prakse sodišča Evropske unije razvidno, da je temeljno pravilo pri razlagi kraja škodnega dogodka, v smislu vprašanja pristojnosti ali vprašanja uporabe prava kraj, kjer je nastala neposredna škoda, ne pa tudi posredna škoda. V primeru, kadar tožeča stranka zatrjuje nastanek neposredne škode, je mogoče utemeljiti posebno pristojnost sodišča po kraju nastanka neposredne škode kot navezne okoliščine, to pa po nasprotnem razlogovanju ne velja tudi za primer posredne škode, saj bi v takšnem primeru lahko prišli do absurdnega sklepa, da je oškodovanec posredne posledice škodnega dogodka utrpel kjerkoli se pač nahaja, to pa bi lahko dalje vodilo v pravno negotovost glede vprašanja mednarodne pristojnosti sodišč in do tako imenovanega forum shoppinga, do česar je po mnenju tožene stranke prišlo tudi v predmetnem primeru. Kljub odsotnosti slehernega procesnega gradiva je prvostopno sodišče v nasprotju z razpravnim načelom in brez kakršnihkoli ustreznih navedb tožeče stranke očitno zaključilo, da naj bi v danem prišlo do neposrednega vpliva na zavarovano dobrino v Republiki Sloveniji, vendar pa tega svojega zaključka sploh ni obrazložilo oziroma podprlo s kakršnokoli navedbo tožeče stranke.

- V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo argumentaciji tožene stranke v zvezi z razlaganjem evropskega prava o potrebnosti konkretizirane diferenciacije med neposredno in posredno škodo v utemeljitev posebne pristojnosti po 2. točki 7. člena Uredbe pa tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče, ki je v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o ugovoru mednarodne nepristojnosti najvišje sodišče v smislu drugega odstavka 113. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), saj zoper procesni sklep, s katerim se postopek ne konča, stranka nima na voljo nobenega rednega ali izrednega pravnega sredstva, predmetno sporno vprašanje predloži v predhodno odločanje sodišču Evropske unije. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP)). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

5. V obravnavani zadevi je tožena stranka v uvodnih navedbah tožbe (tč. I. tožbe) navedla, da vlaga tožbo pri sodišču prve stopnje kot pristojnem sodišču, sklicujoč se na 55. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku in 5. člena Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, tožena stranka pa je nato v odgovoru na tožbo podala procesni ugovor mednarodne nepristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru. Sklicevala se je na prvi odstavek 4. člena Uredbe, v skladu s katerim je treba osebe tožiti pred sodišči tiste države članice, v kateri imajo sedež. Ker ima tožena stranka sedež na Dunaju, je po njenem mnenju za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno Trgovinsko sodišče na Dunaju.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno citiralo in razlagalo pravno podlago, na podlagi katere je potrebno presojati pristojnost sodišča za odločanje o tem sporu, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju tovrstne razloge prvostopnega sodišča kot pravilne povzema.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne dosega standarda razumne obrazložitve sodne odločbe, ker da sploh ni navedeno, kje točno naj bi stranki nastala škoda in kje naj bi se oškodovane dobrine tožeče stranke nahajale in iz česa prvostopenjsko sodišče zaključuje, da je podana kakršnakoli navezna okoliščina z Republiko Slovenijo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je res skopa, vendar glede na ponujeno trditveno podlago tako tožbe kot tudi podanega ugovora pristojnosti, zadostna.

8. Sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču splošno znana (prvi in drugi odstavek 17. člena ZPP).

9. Tožeča stranka je v tožbi res podala skromni obseg dejstev o škodnem dogodku in škodi, ki ji je zaradi tega nastala, vendar pa je za presojo pristojnosti relevantna dejstva mogoče povsem zadostno razbrati iz siceršnjih navedb v tožbi, v kateri tožeča stranka med drugim zatrjuje, da so Slovenijo v nedeljo, 4. novembra 2012, zajele obsežne poplave, zaradi katerih je prišlo do naraščanja vodotokov po vsej Sloveniji in povečanja dotoka na reki Dravi iz Avstrije in nato do poplavnega vala, ki je zajel po Avstriji tudi Slovenijo in ki je zaradi v tožbi očitanega ravnanja tožene stranke povzročil poplave tako v občini L. v Avstriji, kot tudi v Sloveniji na celem porečju Drave, pa še naprej na Hrvaškem (točka II. do IV. tožbe). Tem navedbam posledično je tožeča stranka zatrjevala, da ji je zaradi poplavnega dogodka (torej škodnega dogodka, ki se je tožbeno zatrjevano zgodil na območju Slovenije) nastala škoda v lokalu (torej poslovnem prostoru oziroma na nepremičnini tožeče stranke, kot je to obrazložilo v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje) na osnovnih sredstvih, zdravilih, opremi ter iz naslova najemnine zaradi sanacije prostora in izpada prihodkov.

10. Tožeča stranka je L.D. iz S.D., ki je, kar je sodišču splošno znano dejstvo, naselje v Sloveniji, zaradi česar ob dejstvu, da tožeča stranka zatrjuje nastanek škode v lokalu, ni dvoma, da zatrjuje nastanek škode in škodljivih posledic, ki so nastale v S.P., torej v Sloveniji, kar predstavlja navezno okoliščino iz 2. točke 7. člena Uredbe, saj je zatrjevana škoda tožeči stranki nastala na območju Občine D., ki je, kot že obrazloženo, po sodišču splošno znanem dejstvu, kraj v Sloveniji, saj je na tem območju prišlo do škodnega delovanja na premoženje tožeče stranke.

11. Čeprav tako tožeči stranki kot tudi sodišču prve stopnje tožena stranka očita neobrazloženost in pomanjkljivost v navedbah in obrazložitvi ter vsebinsko prazne navedbe oziroma odločitve, pa ni mogoče drugače opredeliti tudi po toženi stranki podanega ugovora pristojnosti. Kljub dejstvu, da je tožeča stranka tožbo vložila v Republiki Sloveniji, s čemer je torej jasno izrazila izbiro alternativne pristojnosti po 2. točki 7. člena Uredbe (in se je nanjo v uvodu tožbe sklicevala), je tožena stranka v ugovoru izpostavljala zgolj pristojnost po prvem odstavku 4. člena Uredbe, torej splošno pristojnost po sedežu tožene stranke, ne da bi konkretizirano nasprotovala možnosti uporabe določb o pristojnosti po 2. točki 7. člena Uredbe.

12. Določbe Uredbe, za obravnavani primer uporabljive predvsem tiste iz poglavja II., Oddelek 2-7, so jasne in z razlago, ustaljeno in enotno v sodni praksi EU. Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti in kvazi delikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Kot kraj nastanka škode je mišljen kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na premoženja oškodovanca, v obravnavanem primeru škodnega delovanja poplavne vode na nepremičnino tožeče stranke, kar se je v obravnavanem primeru, glede na tožbene trditve, nedvomno zgodilo na območju Republike Slovenije. Dejstvo, da je predmet zahtevka ob tako zatrjevani neposredni škodi morda tudi kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira, oziroma je z njim vzročno povezana, pa po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni, da bi morebitno takšno (posredno) škodo bilo potrebno uveljavljati ločeno v drugem postopku in pred drugim sodiščem, saj bi bilo to v očitnem nasprotju z načeli procesne ekonomije. Zato po presoji sodišča druge stopnje ni nobene potrebe po predložitvi predlaganih predhodnih vprašanj sodišču Evropske unije. Do poplav zaradi zatrjevanega škodljivega ravnanja tožene stranke je prišlo v Republiki Sloveniji, tu je prišlo do škodnega delovanja na premoženje tožeče stranke, tudi zatrjevana škoda se neposredno odraža tožeči stranki na območju Republike Slovenije, zato po presoji pritožbenega sodišča ni dvoma v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da je podana navezna okoliščina, ki v luči učinkovitejšega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije zaradi bližine predmeta spora utemeljuje mednarodno pristojnost slovenskega sodišča. 13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.