Jedro

Tožnikovih navedb, ki se nanašajo na ugotavljanje neskladne gradnje, ne drugostopenjski organ ne sodišče ne moreta upoštevati, saj je bila neskladna gradnja ugotovljena že s predhodno inšpekcijsko odločbo z dne 2. 8. 2013 (prva faza). V tej, drugi fazi postopka, pred izdajo izpodbijane odločbe, je moral gradbeni inšpektor le preveriti, če je tožnik ravnal v skladu z navedeno prvo inšpekcijsko odločbo, torej če je v določenem roku zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja ali če je bila njegova zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena ali zavržena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo izdano v postopku, vodenem zaradi neskladne gradnje, tožniku naložila, da v roku 120 dni na svoje stroške odstrani tisti del objekta v mansardi enodružinske enostanovanjske vile ... na zemljišču parc. št. 129/1 in 128/3 k.o. ..., ki je izveden v nasprotju s pridobljenim pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, in sicer armiranobetonsko ploščo v mansardi, v celotnem tlorisu predmetnega objekta cca 18,30 metra x 13,50 metra (1. in 2. točka izreka). V nasprotnem primeru se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je za objekt iz 1. točke toženka izrekla prepovedi (4. točka) in odločila, da bo stroške postopka, nastale iz izvršbo, plačal investitor na podlagi posebnega sklepa (5. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je odrejeni ukrep o odstranitvi armirane betonske plošče v mansardi izrečen na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1, saj tožnik ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 20. 4. 2010 v odrejenem roku v skladu z odločbo št. 06122-666/2013-40 z dne 2. 8. 2013. 3. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil v pretežnem delu, le v 3. in 5. točki izreka izpodbijane odločbe je določil, da se odpravita in nadomestita z novo 3. in 5. točko, ki se glasita: če inšpekcijski zavezanec ne bo izvršil naložene obveznosti na način in v roku kot je to določeno v 1. in 2. točki izreka te odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 1. in 2. točke izreka, ki bo opravljen po drugih osebah ali s prisilitvijo. V obrazložitvi odločbe navaja razloge, zaradi katerih meni, da se pritožbeni ugovori nanašajo na odločbo, ki je že pravnomočna in da se do njih drugostopni organ ne opredeljuje, relevantna dejstva za izdajo izpodbijane odločbe pa so nesporna.

4. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta upravni odločbi obeh stopenj nezakoniti, saj se ne glasita na dejanskega investitorja objekta, ki bi bil lahko edini inšpekcijski zavezanec v tem postopku. Gradbeno dovoljenje je bilo namreč izdano investitorju A. d.o.o. iz ... Investitor je bila in je še navedena družba, tožnik pa je le lastnik parcel, ki jih je nato prodal omenjeni družbi. Ker je bila inšpekcijska odločba izdana tožniku, se je tožnik v izogib pravnim posledicam tudi nanjo pravočasno pritožil, čeprav se ne nanaša nanj. Nadalje tožnik zatrjuje, da ne drži, da je inšpekcijski zavezanec opustil dolžnost zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja, saj mu kot investitorju kakršnakoli inšpekcijska odločba do danes ni bila vročena. Tožnik poudarja, da ima izpodbijana odločba tako velike pomanjkljivosti, da se ne da presoditi vsebinske zakonitosti in je podan razlog za odpravo akta. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu je odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru neskladne gradnje, v zvezi s katero investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu ustavitve gradnje, ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, odredi, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani in vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka v enomesečnem roku, ki mu je bil določen z inšpekcijsko odločbo št. 06122-666/2013-30 z dne 2. 8. 2013 in je bila tožniku vročena 21. 8. 2013, ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-1354/2009-24-1351003 z dne 20. 4. 2010, v katerem mu je bilo dovoljeno zgraditi enodružinsko hišo, ki ima v mansardi po projektni dokumentaciji vidno ostrešje brez vmesne etaže, oziroma brez vmesne armiranobetonske stropne plošče. Upravni organ je zato v skladu z navedeno določbo ZGO-1 tožniku pravilno naložil odstranitev neskladno zgrajenega dela objekta. Sodišče se z njegovimi razlogi strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), prav tako z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil ugovore, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi.

8. Dodatno pa glede na tožbene ugovore sodišče dodaja: tožnikov nosilni tožbeni ugovor, da tožnik ni inšpekcijski zavezanec v tem postopku, sodišče zavrača kot tožbeno novoto. Tega ugovora tožnik v tožbi ne more uveljavljati, saj je imel možnost omenjeno dejstvo navajati in predlagati dokaze v zvezi z njim v postopku pred izdajo izpodbijanega akta oziroma v pritožbi, pa tega ni storil. Zato sodišče ugotavlja, da omenjeni tožbeni ugovor ni dovoljen in se sodišče do njega ne opredeljuje (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

9. Nadalje tožnik zatrjuje, da ne more trpeti posledic, ker naj ne bi zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja v odrejenem roku, saj mu inšpekcijska odločba, s katero mu je bila ta obveznost naložena, do danes niti ni bila vročena. Takšen ugovor je neskladen s podatki upravnega spisa. Iz listovne številke 40 upravnega spisa je namreč razvidno, da je bila inšpekcijska odločba z dne 2. 8. 2013 tožniku vročena in je postala pravnomočna 28. 4. 2014. Z omenjeno odločbo je bil zoper tožnika izdan inšpekcijski ukrep po prvem odstavku 153. člena ZGO-1 in mu je bil tudi določen enomesečni rok za pridobitev spremembe gradbenega dovoljenja.

10. Glede na določila drugega odstavka 153. člena ZGO-1 je za odločitev v konkretni zadevi bistveno, da tožnik sploh ni vložil zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja v postavljenem roku. Iz predloženih upravnih spisov izhaja (vročilnica na strani 40 upravnih spisov), da je bil tožnik o tej pravno relevantni okoliščini seznanjen že z odločbo z dne 2. 8. 2013, to je s prvo odločbo, izdano na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1. Zoper njo se je tožnik pritožil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zavrnil. To pomeni, da se je imel tožnik v pritožbi zoper izpodbijano odločbo možnost izjasniti, ali je vložil zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, kot mu je bilo naloženo v inšpekcijski odločbi z dne 2. 8. 2013, in kdaj je to storil. 11. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da tožnikovih navedb, ki se nanašajo na ugotavljanje neskladne gradnje, ne drugostopenjski organ ne sodišče ne moreta upoštevati, saj je bila neskladna gradnja ugotovljena že s predhodno inšpekcijsko odločbo z dne 2. 8. 2013 (prva faza). V tej, drugi fazi postopka, pred izdajo izpodbijane odločbe, je moral gradbeni inšpektor le preveriti, če je tožnik ravnal v skladu z navedeno prvo inšpekcijsko odločbo, torej če je v določenem roku zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja ali če je bila njegova zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena ali zavržena. Ker tožnik tega ni storil in iz obeh inšpekcijskih odločb izhaja, da je tožnik tudi inšpekcijski zavezanec, je bilo potrebno tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti.

12. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).