Jedro

Tožnik je neutemeljenost odpovednega razloga dokazoval tudi s trditvijo, da mu je toženka tik pred vročitvijo odpovedi ponudila sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pravnik in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pravni svetovalec. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da to ni vplivalo na zakonitost odpovedi, ker sta tako prenehanje pogodbe s sporazumom kot sklenitev nove pogodbe zakonsko dopustna instituta (49. in 81. člen ZDR-1). Slednje po presoji pritožbenega sodišča sicer drži, ne pomeni pa, da toženkine ponudbe za uporabo navedenih institutov, kateri je časovno neposredno sledila podaja izpodbijane odpovedi, v nobenem primeru ne bi bilo mogoče (po ustrezno raziskanih dejstvih in v povezavi z ostalimi dokaznimi zaključki) šteti kot eno od dokazil v podkrepitev trditve, da odpovedni razlog ni bil utemeljen.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2024 in za priznanje pravic tožniku skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kršilo 8. člen ZPP, 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen URS. Neutemeljeno je zavrnilo njegove listinske dokazne predloge. Do večine tožnikovih navedb se ni opredelilo, odločitev pa je oprlo na selektivne dele izpovedi toženkinih prič. Ni pravilno razlagalo določb o poskusnem delu, ki so vsebovane v panožni kolektivni pogodbi in toženkinem pravilniku. Presoji, da tožnik poskusnega dela ni opravil uspešno, pritožba oporeka z obširnimi in podrobno utemeljenimi razlogi. Navaja, da o ponudbi nove zaposlitve sodba nima odločilnih razlogov. Če delodajalec še naprej nudi delavcu zaposlitev za isto delo, le za nižjo plačo, utemeljen odpovedni razlog namreč ne obstoji. Sodišče se ni opredelilo do ugotovitev v zapisniku komisije z dne 23. 8. 2024, ki ne podpirajo negativne ocene poskusnega dela. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pravnik, za nedoločen čas od 1. 3. 2024 dalje in s 6-mesečnim poskusnim delom. Po presoji sodišča prve stopnje je toženka dokazala, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela, zato mu je na podlagi 5. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

6.Na podlagi tretjega odstavka 11. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo (Ur. l. RS, št. 186/2021 in nadaljnji) morata biti način spremljanja poskusnega dela in oblikovanje ocene dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi ali kolektivni pogodbi. Očitek o neupoštevanju te določbe pritožba utemeljuje z navedbo, da A. A. (tehnični direktor) ni predstavil tožniku kriterijev ocenjevanja, oziroma mu je rekel le, da bo kriterij rezultat dodeljenih nalog. Pritožbeni očitek ni utemeljen. V pogodbi o zaposlitvi sta stranki določili čas trajanja poskusnega dela in člane komisije, ki ga spremljajo. Glede vprašanj, ki jih v pogodbi o zaposlitvi nista izrecno uredili, sta dogovorili uporabo toženkinih internih aktov. Poskusno delo (in v tem okviru način njegovega spremljanja, katerega ugotovitve so podlaga za oblikovanje ocene) je bilo urejeno v 30. členu toženkinega Pravilnika o delovnih razmerjih, plačah in drugih prejemkih (Pravilnik), ki ga je sodišče prve stopnje razlagalo pravilno (kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Niti ZDR-1 niti panožna kolektivna pogodba, Pravilnik ali pogodba o zaposlitvi pa ne zahtevajo, da bi toženka morala imeti za ocenjevanje poskusnega dela določene posebne kriterije oziroma merila. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi (prim. VIII Ips 248/2017). Pri ugotavljanju, ali je tožnik (ne)uspešno opravil poskusno delo, je zato toženka utemeljeno izhajala iz rezultatov dela.

7.V 30. členu Pravilnika je med drugim določeno, da se je komisija dolžna tekom trajanja poskusnega dela sestati z delavcem mesečno oziroma najmanj po poteku polovice poskusnega dela, ter ga seznaniti z dosedanjimi ugotovitvami; če so negativne, so mu člani komisije dolžni podati dodatne napotke za delo, ter ga pozvati, da jih seznani z morebitnimi ovirami ali zadržki na njegovi strani. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi vseh članov komisije ugotovilo, da so po sestankih kolegijev razpravljali o tožnikovem delu v poskusni dobi in ga nato vsak za svoje področje seznanili z ugotovitvami, mu dali nadaljnja navodila in usmeritve, ga napotili na zunanje izvajalce, mu določena dela odvzeli itd. Pritožba navaja, da so izpovedi članov komisije neresnične in da ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo njim, ne pa tožniku, ki je takšno postopanje komisije zanikal. Ker pritožba potrjuje, da je tožnik tekom poskusne dobe s strani članov komisije prejemal zadolžitve, izpovedi članov komisije o njihovem postopanju tekom poskusne dobe pa so v bistvenem medsebojno skladne, je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivejši zaključek, da je bilo spremljanje poskusne dobe podprto s sprotnim seznanjanjem tožnika z opažanji o njegovem delu in nadaljnjimi napotili članov komisije. Pritožnik nadalje očita, da se vse do odpovedi komisija (v celotni sestavi) z njim ni nikoli sestala, vendar sodišče prve stopnje zgolj zaradi te okoliščine ocene poskusnega dela pravilno ni štelo za nezakonito. Bistveno je, da je bil vsak član komisije aktivno udeležen pri spremljanju poskusnega dela in podajanju osebnih zaznav tožniku. Zaključka o pravilni uporabi Pravilnika ne spremeni niti pritožbena navedba, da tožnika do konca poskusne dobe ni nihče seznanil z negativno oceno, niti ga pozval, naj člane komisije seznani z morebitnimi ovirami ali zadržki na njegovi strani. Oceno poskusnega dela je bila komisija dolžna oblikovati najkasneje ob koncu poskusnega dobe, kar je tudi storila. (Ne)utemeljenost zadržkov in ovir, ki naj bi bili po mnenju tožnika pomembni za oceno rezultatov dela v poskusni dobi, pa je predmet presoje v tem delovnem sporu.

8.Trditev, da je bil 23. 8. 2024 (datum zapisnika sestanka komisije o neuspešni oceni poskusnega dela) petek, medtem ko naj bi se člani komisije po njihovem zatrjevanju sestajali po kolegiju ob sredah, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj s sklicevanjem na to okoliščino tožnik v prvostopenjskem postopku ni izpodbijal zakonitosti odpovedi.

9.V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je v zapisniku komisije z dne 23. 8. 2024 zabeleženo, da se je sestala z namenom vmesnega ocenjevanja tožnika, ni ključnega pomena. Iz nadaljnje vsebine zapisnika je namreč razvidno, da je njegov predmet končna ocena poskusnega dela, kot je pojasnila toženka, pa omenjeni zapis predstavlja lapsus.

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za oceno poskusnega dela ključna presoja tožnikovih zadolžitev, ki so navedene v odpovedi oziroma priloženem ji zapisniku komisije z dne 23. 8. 2024 (sistemizacija, register zakonodaje, evidenci inšpekcijskih pregledov in industrijske lastnine, urejanje zemljiške in gradbene dokumentacije). Zaključek, da poskusno delo ni opravil uspešno, je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogovanjem, da delavec, ki si usmeritve in cilje delodajalca tolmači po svoje, kot da se z delom ne mudi (sistemizacija), ali da se ga ne tičejo neposredno (evidence industrijske lastnine), oziroma da gre za enkratno opravilo in ne za sprotno spremljanje in vzdrževanje (evidenca inšpekcijskih postopkov), ne razume najbolje njihovega pomena glede na poslovno politiko in pričakovanja delodajalca. Takšno presojo pritožba utemeljeno izpodbija.

11.Pritožba izpostavlja, da je nejasno, ali je komisija sploh ocenjevala (ne)uspešnost naloge prenovitve sistemizacije, glede na to, da je v zapisniku z dne 23. 8. 2024 navedla, da "naj bi bila sistemizacija izvedena, a še ni bila predstavljena kolegiju vodstva, zato ni bilo mogoče oceniti uspešnosti." Sodišče prve stopnje je sicer kot ključno upoštevalo izpoved B. B. (predsednica komisije in tožnikova nadrejena), da sistemizacija ni zajemala vseh delovnih mest v prodaji, zaradi česar ni bila pripravljena v taki obliki, da bi jo lahko predstavila kolegiju. Drži pritožbena navedba, da toženka kljub temu, da je na njej dokazno breme glede zakonitosti odpovedi (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), v sodnem sporu niti ni predložila sistemizacije, ki naj bi jo tožnik glede na izpoved B. B. pripravil pomanjkljivo. Na njeno izpoved (v kateri zatrjevane pomanjkljivosti niti ni znala natančneje predstaviti) pa sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve, ne da bi obenem raziskalo in se opredelilo tudi do tožnikovega ključnega očitka o pomanjkljivem sodelovanju prodajnega sektorja, ki zaradi odsotnosti (poslovnih poti) ni zagotovil ustreznih informacij, ki so bile potrebne za pripravo sistemizacije. V ponovljenem sojenju je zato dolžno to kršitev 8. člena ZPP odpraviti, po potrebi z njunim dodatnim zaslišanjem in upoštevaje tudi trditve, ki jih je toženka sploh podala v zvezi s tem.

12.Sodišče prve stopnje je izpostavilo tudi časovni vidik izdelave sistemizacije (ki ga, kot poudarja pritožba, zapisnik komisije izrecno niti ne omenja) in razlogovalo, da si je tožnik usmeritve toženke tolmačil po svoje, kot da se z delom ne mudi. Utemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje takšnega razlogovanja ne bi smelo sprejeti brez opredelitve do okoliščin, ki so po mnenju tožnika vplivale na časovni vidik izvršitve naloge in bi jih bilo treba razlagati njemu v korist: na vprašanja o sistemizaciji je od A. A. dobil osoren odgovor, da se lahko o tem razpravlja le na kolegiju, kamor pa tožnik ni bil nikoli vabljen; prvi del sistemizacije je pripravil za splošno službo, ga poslal B. B. v predogled s pojasnilom, da bo na isti način pripravljena celotna sistemizacija, vendar mu na sporočilo ni odgovorila; 8. 8. 2024 ga je napotila na delo v fizični arhiv, namesto da bi delal na sistemizaciji. To kršitev 8. člena ZPP naj sodišče prve stopnje odpravi v ponovljenem sojenju tako, da navedene okoliščine razišče (zaslišanje tožnika in navedenih prič) in se do njih opredeli oziroma ponovno presodi, ali si je tožnik usmeritve toženke dejansko tolmačil po svoje, kot da se z delom ne mudi. V ta namen naj tudi izvede listinski dokaz, ki ga je tožnik ustrezno substanciral in predlagal, naj ga predloži toženka, t. j. e-korespondenca, v kateri mu je A. A. odgovoril, da se lahko o sistemizaciji razpravlja le na kolegiju.

13.Glede posodobitve registra zakonodaje je sodišče prve stopnje le povzelo nekatere dele izpovedi A. A., med drugim tudi to, da tožnik te naloge ni opravljal, pri čemer pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje tudi sprejelo tak dokazni zaključek. V 19. točki obrazložitve, v kateri je dokazno ocenilo tožnikovo poskusno delo kot celoto, te naloge namreč ni z ničemer omenilo (tožnika pa o njej tudi sicer ni zaslišalo). Razlogi o odločilnih dejstvih so tako glede posodobitve registra zakonodaje izostali (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je to postopkovno kršitev v ponovljenem sojenju dolžno odpraviti, pri čemer naj pretehta tudi tožnikov ugovor o zgolj pavšalni trditveni podlagi, ki naj bi jo toženka podala glede te naloge.

14.Sodišče prve stopnje je glede naloge evidentiranja inšpekcijskih postopkov med drugim povzelo izpoved A. A., da je tožnik postopke zbral in zložil, ni pa pripravil popolne tabele in vzdrževal stanja. Po prvostopenjskem zaključku je tožnik s tolmačenjem, da gre za enkratno opravilo, ne pa za sprotno spremljanje in vzdrževanje, izkazal nerazumevanje toženkinih pričakovanj. Pritožnik, ki ta zaključek izpodbija, pravilno očita, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo njegovih listinskih dokaznih predlogov. Trdil je, da je obravnavano nalogo izvršil, ter predlagal, naj toženka predloži evidenco inšpekcijskih postopkov, ki jo je pripravil in ki naj bi po oceni A. A. ne bila popolna. Pritožbeno sodišče soglaša, da gre za eno temeljnih dokazil o obravnavani nalogi, zato sodišče prve stopnje navedenega dokaza neutemeljeno ni izvedlo, pri čemer razlogov za neizvedbo niti ni pojasnilo (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je ustrezno konkretiziral tudi dokazni predlog za predložitev tiste e-korespondence med njim in A. A., ki se nanaša na zadolžitev, naj pripravi evidenco (in ki vključuje rok za izvedbo naloge). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dolžno postopkovni kršitvi odpraviti in dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri.

15.V zvezi z evidenco industrijske lastnine je sodišče prve stopnje povzelo na eni strani izpoved A. A., ki naj bi tožniku rekel, da evidenco vodi zunanji sodelavec in da naj bi to prevzel tožnik, ter na drugi strani izpoved tožnika, da mu ta naloga ni bila nikoli predana. Ob tako diametralno nasprotujočih si izpovedih pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljivo dokazno oceno, saj ni dokazno utemeljeno, na katero dejstvo je sodišče prve stopnje oprlo zaključek, da je tožnik glede te naloge štel, da se ga ne tiče neposredno. Kršitev 8. člena ZPP je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju odpraviti ter s stopnjo prepričanja utemeljiti, katera dejstva šteje za dokazana.

16.Kot pritožba pravilno ugotavlja, sodišče prve stopnje očitka o nesodelovanju tožnika pri urejanju zemljiške knjige in gradbene dokumentacije ni vključilo v razloge sodbe. To naj stori v ponovljenem sojenju. V tej fazi postopka se zato pritožbeno sodišče ne opredeljuje do navedb, s katerimi pritožnik izpodbija oceno poskusnega dela glede teh nalog (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17.Pritožba očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več navedb iz zapisnika komisije z dne 23. 8. 2024 kot npr.: obseg dela je bil večji, kot je bilo obvladljivo; ob začetku dela ni prišlo do ustreznega prenosa znanja in podatkov; morebitno počasnejše opravljanje dela je razumljivo zaradi narave dela in odgovornosti … Pritožbeno sodišče soglaša s tožnikovim zatrjevanjem, da te ugotovitve zapisnika same po sebi ne podpirajo verodostojnosti negativne ocene. Sodišče prve stopnje je zato v ponovljenem sojenju dolžno v okvir celovite presoje (ne)uspešnosti tožnikovega poskusnega dela zajeti tudi dokazno ovrednotenje tega dela zapisnika komisije, upoštevaje pri tem tudi trditve toženke in izvedene dokaze, ki se nanašajo na ta del zapisnika.

18.Tožnik je neutemeljenost odpovednega razloga dokazoval tudi s trditvijo, da mu je toženka tik pred vročitvijo odpovedi ponudila sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pravnik in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pravni svetovalec. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da to ni vplivalo na zakonitost odpovedi, ker sta tako prenehanje pogodbe s sporazumom kot sklenitev nove pogodbe zakonsko dopustna instituta (49. in 81. člen ZDR-1). Slednje po presoji pritožbenega sodišča sicer drži, ne pomeni pa, da toženkine ponudbe za uporabo navedenih institutov, kateri je časovno neposredno sledila podaja izpodbijane odpovedi, v nobenem primeru ne bi bilo mogoče (po ustrezno raziskanih dejstvih in v povezavi z ostalimi dokaznimi zaključki) šteti kot eno od dokazil v podkrepitev trditve, da odpovedni razlog ni bil utemeljen.

19.V zvezi s ponujeno pogodbo je tožnik zatrjeval, da toženkina pripravljenost za nadaljevanje delovnega razmerja z njim za opravljanje vsebinsko istega dela pomeni, da razlog odpovedi ni bil neuspešno opravljeno poskusno delo. V pritožbi pravilno navaja, da o tem odločilnem dejstvu izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov. Prvostopenjsko sodišče je navedlo le, da naj bi bilo tožniku ponujeno podobno (torej ne vsebinsko enako) delo, vendar te ugotovitve ni podprlo z nobenim dejanskim razlogom. Izostala je presoja tožnikovih trditev, da sta se pogodbi o zaposlitvi razlikovali le glede trajanja in plače (ponujena pogodba bi bila sklenjena za določen čas in za nižjo plačo), sicer pa med njima ni bilo vsebinskih razlik: v obeh je bil določen polni delovni čas, opis delovnih nalog se je prekrival, fiktivno je bil spremenjen le naziv ponujenega delovnega mesta, ki sploh ni bilo sistemizirano ... Kot pritožba pravilno navaja, pa bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do preostalih trditev tožnika, s katerimi je izpodbijal verodostojnost toženkinih trditev glede ponudbe nove pogodbe kot npr.: vsebina del po ponujeni pogodbi ne podpira toženkinega argumenta, da naj bi opravljal manj zahtevna dela; toženka je s sklicevanjem na angažiranje zunanjih služb zatrjevala, da bi opravljal zmanjšan obseg dela in bi bilo zahtevnejšega dela zanj manj, vendar pa je z zunanjimi službami sodelovala že pred podajo odpovedi tožniku (in celo pred njegovo zaposlitvijo), zato angažma zunanjih služb ne bi pomenil spremenjenega načina dela itd. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dolžno ugotovljeno kršitev odpraviti tako, da se opredeli do zgoraj izpostavljenih razlogov in stališča utemelji z izvedenimi dokazi.

20.Pritožba (s sklicevanjem na judikat VIII Ips 318/2016) utemeljeno nasprotuje tudi prvostopenjskemu stališču, da ponujena nižja plača dokazuje, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Glede na drugi odstavek 89. člena ZDR-1 je zgolj utemeljen odpovedni razlog iz prvega odstavka citiranega člena (in torej ne plača) tista okoliščina, na katero se navezuje nemožnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

21.Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. in 355. člen ZPP). Ocenilo je, da glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. Za sprejem pravilne odločitve je namreč sodišče prve stopnje dolžno raziskati in se opredeliti do obsežnejših sklopov dejstev, tudi takšnih, ki jih doslej še ni ugotavljalo oziroma dokazno ocenilo, v ta namen pa tudi mora ustrezno dopolniti dokazni postopek. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi je treba odločiti tudi o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kar prav tako še ni bilo predmet sojenja (s tem povezano je tudi ugotavljanje višine denarnih terjatev, nekatere listine tožnika so v tujem jeziku, kakor to izpostavlja toženka ...). Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je kljub strinjanju s prvostopenjskimi razlogi o pravilni uporabi kolektivne pogodbe in Pravilnika, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo, zato mora sodba, ki jo bo sodišče izdalo v ponovljenem sojenju, ponovno vsebovati tudi razloge o uporabi kolektivne pogodbe in Pravilnika (ter ostale odločilne razloge, ki jih je obrazložilo v prvem sojenju, pa jih pritožnik ni izpodbijal, kot npr. ustreznost obrazložitve odpovedi).

22.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Zveza: