Jedro

V nobeni od davčnih odločb ni presojeno sklicevanje tožnice na invalidnost in s tem na zdravstveno stanje ter na socialne razmere, kar vse je uveljavljala že v svoji vlogi in nato v pritožbi, tozadevni ugovor pa vsebuje tudi tožba. Po drugem odstavku 29. člena Pravilnika o izvajanju ZDavP-2 je namreč davčni organ pred izdajo odločbe o odpisu oziroma delnem odpisu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena ZDavP-2 dolžan na zahtevo davčnega zavezanca pri odločanju upoštevati tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4291-14527/2019-2 z dne 6. 9. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS je kot davčni organ prve stopnje v zadevi odpisa in delnega odpisa davčnega dolga z izpodbijano odločbo zahtevek tožeče stranke z dne 24. 7. 2019 za odpis in delni odpis davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za poslovni in stanovanjski namen po odločbi št. DT 4224-291/2019-101311 z dne 8.7. 2019 zavrnila (1. točka izreka). V 2. točki je izrekla, da tožeča stranka trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na določbe prvega odstavka 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in na določbe Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanašajo na pogoje in na način odpisa oziroma delnega odpisa zapadle davčne obveznosti iz 101. člena ZDavP-2. Dalje navaja, da je prejemu vloge tožnice za odpis oziroma delni odpis obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ), v skladu s 139. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti pridobil: podatke o izplačanih dohodkih za tožnico kot zavezanko in za njenega moža A. A. kot družinskega člana, podatke iz bančnih evidenc z dne 2. 9. 2019 z izpisom prometa na računu za tožnico in A. A., interni izpis iz Registra davčnih zavezancev za tožnico ter odločbo o odmeri NUSZ za leto 2019. 3. Na podlagi zbranih podatkov ugotavlja, da tožnica živi v skupnem gospodinjstvu z možem A. A.. Nadalje ugotavlja, kateri so prejemki, ki sta jih prejela skupaj z družinskim članom v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo vloge za odpis oziroma delni odpis (pokojnine v skupni višini 2.508,00 EUR za zadnjih 6 mesecev - A. A., vračila davka v skupni višini 84,71 za zadnjih 12 mesecev - A. A., polog gotovine v znesku 3.000,00 EUR za zadnjih 12 mesecev - A. A., plače v skupni višini 2.083,00 EUR za zadnjih 6 mesecev - tožnica ter nadomestila iz PIZ v skupni višini 1.268,00 EUR za zadnjih šest mesecev - tožnica) ter na tej podlagi ugotovi, da povprečni mesečni dohodek na družinskega člana znaša 616,77 EUR, tožnica pa da poleg nepremičnin, ki jih uporablja za stalno prebivanje poseduje tudi nepremičnino - parcelo - kmetijsko zemljišče št. 3082, k.o. .... Ker tožnica poseduje premoženje v skladu s 34. členom Pravilnika in ker ugotovljeni povprečni mesečni dohodek na družinskega člana presega dohodkovni kriterij za odpis in delni odpis davčnega dolga, davčni organ zahtevek tožnice zavrne. Poleg tega ugotovi še, da je bila tožnica v obdobju od 19. 12. 1989 do 25. 3. 2005 ustanoviteljica pravne osebe in da se davčni dolg iz naslova NUSZ nanaša tudi na uporabo stavbnega zemljišča za leto 2019 za poslovni namen ter navaja, da ji tudi iz tega razloga na podlagi sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 ne more odobriti odpisa. Odločitev o stroških postopka pa utemelji na prvem odstavku 113. člena ZUP.

4. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ pritožbo tožnice z odločbo št. DT-499-31-118/2019-3 z dne 20. 12. 2019 zavrnilo kot neutemeljeno.

5. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožnici pojasni, da se v tem postopku presoja le pravilnost in zakonitost odločbe o odpisu in ne odmerjena davčna obveznost, kar je predmet drugega postopka. Navaja, da je bil povprečni mesečni dohodek na družinskega člana pravilno izračunan ter pojasni, da se gotovinski znesek 3.000,00 EUR ni upošteval kot prihodek tožnice, temveč kot prihodek njenega moža, in sicer kot njegov prihranek. Dejstvo, da parcele k.o. ..., ki je vredna 393,63 EUR, tožnica ne more prodati, po navedbah pritožbenega organa ni razlog, ki se upošteva pri odločanju o odpisu, nakar zaključi, da je glede na višino davčnega dolga in vrednost premoženja ter višino dohodkov očitno, da se davčna obveznost s tem lahko v celoti poplača. Za odpis oziroma delni odpis morata biti po 37. členu Pravilnika kumulativno izpolnjena tako dohodkovni kot premoženjski pogoj. Tožnica pa ne izpolnjuje nobenega in zato je odločitev prve stopnje pravilna. Tožnici organ druge stopnje pojasni še, da lahko vloži vlogo za odlog ali obročno plačilo davčne obveznosti, kjer se po določbah prvega odstavka 29. člena Pravilnika premoženjsko stanje ne upošteva in so relevantni le dohodki, ti pa, glede na izračun v tem postopku, ne presegajo kriterijev iz Pravilnika.

6. Tožeča stranka se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi še vedno oporeka nepravilni razdelitvi med poslovne prostore in prostore za osebno rabo in s tem odločbi o odmeri NUSZ. Vztraja tudi, da je znesek prihodka na družinskega člana izračunan nepravilno in navaja, da izračun pokaže, da je davčni organ v obračun zajel 3.000,00 EUR, ki jih je prejel mož, in ki jih je prejel kot vračilo kredita. Prav tako se ni upošteval zahtevek za vračilo dohodnine, saj izračun po odločbi zanaša 616,77 EUR, medtem ko tožničin 478,55 EUR na osebo, kar je precej manj kot 603,27 EUR kot zgornja meja za odpis davčnega dolga. S kmetijskim zemljiščem, ki ga je podedovala, tožnica ne more upravljati in ga ne more prodati, saj gre za delež do 1/15, vrednost tega deleža pa je samo c. 393 EUR. Pa tudi če bi davčni organ ta delež upošteval in ga razdelil na 12 mesecev, bi dohodki znašali 511,30 EUR in ne bi dosegli mejnega zneska. Kar se tiče ustanoviteljstva podjetja pa tožnica pove, da je podjetje prenehalo poslovati leta 2002, ko je končalo v stečaju in torej ta okoliščina nima nič skupnega z izpodbijano odločbo, ki je izdana za uporabo prostora za leto 2019 in torej 17 let kasneje. Navaja še, da je invalid III. kategorije in da prejema kljub polni delovni dobi sramotno nizke prejemke, tako da se z njimi komaj prebija iz meseca v mesec, plačilo po odločbi pa bi ju z možem pahnilo na rob preživetja. Iz vseh navedenih razlogov meni, da izpodbijana odločba ne more ostati v veljavi.

7. V dopolnitvi tožbe, ki jo je vložila pooblaščenka, tožeča stranka vztraja pri že povedanem. Glede zneska 3.000,00 EUR dodatno navaja in pojasnjuje, da ne gre za dohodek njenega moža. Trdi, da je omenjeni znesek pomotoma položila na možev račun, čeprav gre za sinov denar in bi ga morala skladno z dogovorom, ki ga je imela s sinom, položiti na sinov transakcijski račun. Napako sta z bančno uslužbenko ugotovili praktično še v času, ko je bila tožnica na bančnem okencu in je denar takoj dvignila z moževega računa, skupaj z dodatnimi 202,10 EUR. Kot dokaz tožnica prilaga izpis prometa na moževem računu za dan 8. 5. 2019, ko se je izvedel polog in nato še isti dan dvig gotovine, ter predlaga, da se zasliši njen mož A. A., ki bo lahko izpovedal, da denar ni bil njegov in da je bila tožnica na omenjeni dan pooblaščena, da upravlja s sredstvi na njegovem računu. Gotovina v znesku 3.000,00 EUR torej sploh ni last tožnice ali njenega moža in zato ne more biti upoštevana kot njun prihodek oziroma prihranek. Nadalje navaja, da se pri izračunu ni upoštevala obveznost tožnice iz naslova neplačane dohodnine v znesku 317,49 EUR za leto 2019. Tožena stranka bi morala zato od prihodkov tožnice odšteti znesek 158,74 EUR, ki predstavlja neupoštevano obveznost za dohodnino za obdobje šestih mesecev. Glede na povedano je tožena stranka napravila nepravilen izračun in s tem nepravilno ugotovila dejansko stanje. Mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. in 31. členom Pravilnika ne presegajo zneska minimalnega dohodka, ki se upošteva pri odpisu. Za premoženje - kmetijsko zemljišče pa se ne ugotavlja, koliko je vredno in če tožnici omogoča plačilo davčnega dolga, kar pomeni, da odločba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preveriti, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Sicer pa je ob dejstvu, da je tožnica lastnica deleža do 1/15 in ob upoštevanju vrednosti po podatkih GURS, njen delež vreden 393,60 EUR in tako ne zadošča za poplačilo davčnega dolga. Napačna pa je tudi ugotovitev toženke, da ni mogoče odobriti odpisa ali delnega odpisa dolga iz razloga, ker je bila tožnica od 19. 12. 1989 do 25. 3. 2005 ustanoviteljica pravne osebe, saj pri plačilu NUSZ za leto 2019 ne gre za davčni dolg, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti in gre torej v tem pogledu za materialnopravno zmotno odločitev.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in njeno dopolnitev vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba je utemeljena.

10. V zadevi je sporna odločitev davčnega organa o vlogi tožnice za odpis oziroma delni odpis obveznosti iz naslova NUSZ, ki je bila odmerjena in naložena v plačilo tožnici z odločbo Finančne uprave RS, št. DT4224-291/2019-101311 z dne 8. 7. 2019. Ugovori tožbe, ki se nanašajo na odmerno odločbo, kot je ugovor o nepravilni razdelitvi prostorov iz portala GURS-a, so torej za ta postopek nepomembni in jih je mogoče uveljavljati le v postopku zoper odmerno odločbo, kot tožnici pravilno pojasni že pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe.

11. Sicer pa je sporno izpolnjevanje predpisanih pogojev za odpis oziroma delni odpis obveznosti v znesku 1325,61 EUR, ki se nalaga tožnici z omenjeno odmerno odločbo. Tako so sporni najprej mesečni dohodki na družinskega člana, to je tožnice in njenega moža A. A., ki po ugotovitvah davčnega organa znašajo 616,77 EUR in ki presegajo mejni znesek za odpis (402,18 EUR) in tudi za delni odpis (603,27 EUR) davčne obveznosti, medtem ko tožnica nasprotno trdi, da znašajo 478,55 EUR in torej ne dosegajo mejnega zneska. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da se pri izračunu mesečnih dohodkov tožnice pravilno (in kot nesporno) upoštevajo pokojnine A. A., vračila davka za A. A., plače tožnice ter nadomestila iz PIZ za tožnico. Sporno ostaja upoštevanje pologa gotovine v znesku 3.000,00 na bančni račun A. A., ki ga je davčni organ štel za prihranek družinskega člana in ga kot takšnega na podlagi 29. člena Pravilnika upošteval pri izračunu. Da ne gre za možev, temveč za sinov denar, tožnica trdi šele v tožbi oziroma celo šele v njeni dopolnitvi, medtem ko je pred tem (v tožbi) navedla, da gre pri omenjenem znesku za vračilo posojila možu in še pred tem (v pritožbi), da gre za možev prihranek. Trditev, da gre za sinov denar, je torej tožbena novota in to nedovoljena, saj ni videti nobenih razlogov, da bi tožnica tega ne mogla zatrjevati že v davčnem postopku. Obenem pa je, glede na opisano spreminjanje izjav, tožnica s svojo tokratno trditvijo povsem neprepričljiva in je zato sodišče tudi iz tega razloga pri odločanju ne upošteva, tako kot zavrača kot neupoštevne (kot nove) tudi dokaze, katerih izvedbo tožnica predlaga v tej zvezi, ter pritrjuje razlogom davčnih organov, iz katerih se omenjeni znesek upošteva pri ugotavljanju višine mesečnih dohodkov tožnice.

12. Sodišče se strinja tudi z razlogi davčnih organov, ki se nanašajo na premoženjsko stanje tožnice in jih zato ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje.

13. Pač pa ostaja, kot samostojna podlaga za zavrnitev tožničine vloge iz sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2, ne dovolj pojasnjeno upoštevanje dejstva, da je imela tožnica podjetje ter povezanost tega dejstva oziroma dejstva prenehanja omenjene družbe (že v letu 2003) s prostori za poslovni namen, ki so predmet davčne odmere (za leto 2019).

14. Predvsem pa v nobeni od davčnih odločb ni presojeno sklicevanje tožnice na invalidnost in s tem na zdravstveno stanje ter na socialne razmere, kar vse je, kot sledi iz upravnih spisov, uveljavljala že v svoji vlogi in nato v pritožbi, tozadevni ugovor pa vsebuje tudi tožba. Po drugem odstavku 29. člena Pravilnika je namreč davčni organ pred izdajo odločbe o odpisu oziroma delnem odpisu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena ZDavP-2 dolžan na zahtevo davčnega zavezanca pri odločanju upoštevati tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Izrecna zahteva tožnice v tem pogledu (v smislu izpolnitve ustrezne rubrike) iz obrazca vloge sicer ni razvidna, je pa razvidna iz dodatnih, ročno zapisanih pojasnil in bi zato davčni organ moral zapisano preizkusiti ter zahtevati dopolnitev navedb in predložitev dokazil, kolikor bi štel, da njihova vsebina za presojo zatrjevanih okoliščin ne zadošča. Ker to ni bilo storjeno, o vlogi tožnice ni v celoti odločeno in je zato ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno, lahko pa tudi nepravilno ugotovljeno, kar je razlog za odpravo odločbe.

15. Ker je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 54. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

16. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.