2/12-1993

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 2/12-1993 obravnavalo pobudo Staneta Pečnika iz Škofje Loke in

s k l e n i l o :

Ustavno sodišče pobude ne sprejme in ne začne postopka za oceno ustavnosti 5. in 13. člena zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92).

O b r a z l o ž i t e v

Pobudnik izpodbija ureditev koeficientov za določitev osnovne plače za polni delovni čas za vrste tipičnih delovnih mest in ureditev vrednotenja delovne dobe. Meni, da so neenako obravnavani učitelji razrednega pouka s srednjo, višjo in visoko izobrazbo, ker se zakon izvaja tako, da se enačita srednja in višja izobrazba in se hkrati ločujeta višja in visoka izobrazba. Neenako naj bi bili obravnavani tudi delavci pri vrednotenju delovne dobe, saj je le za delavke določen večji odstotek povečanja osnovne plače po 25. letu dela, torej v zadnjih desetih letih dela.

Ustavno sodišče pobude ni sprejelo.

Zakon o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih, ki je bil po vložitvi pobude spremenjen in dopolnjen (Uradni list RS, št. 22/93), v izpodbijanem 5. členu določa koeficiente za določitev osnovne plače za polni delovni čas za določena tipična delovna mesta. Po zakonu o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 5/80, 29/86, 31/86, 12/91-I) je predvidenih več stopenj izobrazbe za opravljanje dela učitelja. Zato navodila za določanje koeficientov za plačo, ki jih je izdalo Ministrstvo za šolstvo in šport, pojasnjujejo, da se v smislu 5. člena zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih za učitelje razrednega pouka, ki imajo izobrazbo, pridobljeno z učiteljiščem, upošteva koeficient, ki pripada učiteljem s VI. stopnjo izobrazbe, torej učiteljem z višjo izobrazbo. Podlaga za takšno razlago je določba drugega odstavka 96. člena zakona o osnovni šoli, ki določa, "da mora učitelj za razredni pouk v osnovni šoli imeti diplomo študijske smeri za razredni pouk na pedagoški akademiji. Za učitelje, ki so končali učiteljišče, velja ta izobrazba kot ustrezna." Pri določanju plač učiteljem gre torej le za upoštevanje posebnosti, ki izhajajo iz zakona, in ne za neenakost v obravnavanju enakih skupin delavcev.

Tudi pobuda za oceno 13. člena istega zakona ni utemeljena.

Delovna doba se po tem členu vrednoti tako, da se osnovna plača delavca v mesečnem znesku poveča za 0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, vendar največ za 20 %. Teh 20 % se doseže v 40 letih, kolikor traja pokojninska doba za polno starostno pokojnino za moške. Da bi se ta odstotek dosegel tudi pri 35 letih, kolikor znaša pokojninska doba za polno starostno pokojnino za delavke, zakon določa, da se njim po 25. letu dela osnova povečuje za 0,75 %. Ob koncu delovne dobe tako delavci in delavke dosežejo 20 % in neenakost ni podana.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 160. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ob uporabi 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. M. Boštjan Zupančič. Sklep je sprejelo glede 5. člena izpodbijanega zakona s sedmimi glasovi proti enemu in glede 13. člena izpodbijanega zakona s petimi glasovi proti trem. K sklepu je dal odklonilno ločeno mnenje sodnik Krivic.

P r e d s e d n i k

dr. Peter Jambrek

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica

Po mojem mnenju je pobuda v obeh točkah utemeljena in bi jo bilo treba sprejeti.

Pobudnik izrecno postavlja vprašanje, "v čem je zakonska podlaga za enačenje srednje in višje izobrazbe ob hkratnem ločevanju višje in visoke izobrazbe" pri določanju koeficientov za plače za opravljanje iste vrste del (delo učitelja razrednega pouka). Teza odločbe, da je ta podlaga 96. člen zakona o osnovni šoli, po mojem mnenju ne drži. Določba tega člena, da za učitelje razrednega pouka tudi učiteljišče velja kot ustrezna izobrazba, ureja le vprašanje, ali učitelji s tako izobrazbo to delo smejo opravljati ali ne, ne pa, kako naj bodo za to plačani. Če zakon kot kriterij za plačevanje očitno upošteva stopnjo izobrazbe in učitelja z visoko izobrazbo vrednoti višje kot učitelja z višjo izobrazbo, pomeni neupoštevanje tega kriterija pri razmerju med višjo izobrazbo in učiteljiščem po mojem mnenju očitno kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. (To ne pomeni, da bi potem učitelj z učiteljiščem moral biti nujno vrednoten enako kot učitelj s štiriletno srednjo šolo.)

Tudi pobudo za oceno 13. člena zakona bi bilo treba sprejeti in v postopku ocenjevanja izvesti t.i. tehtanje pravic oziroma dobrin, ki so tu v koliziji: ali ima večjo težo enakost vseh, ki dosežejo polno pokojninsko dobo (da pri tem lahko moški in ženske dosežejo 20%) - ali pa bi bilo treba dati prednost temu, da vsako dodatno leto delovne dobe vsem enako povečuje osnovno plačo, ne pa da so leta po 25. letu dela pri ženskah več vredna kot pri moških. Za slednje ne vidim nikakršnega utemeljenega razloga. Po 35 letih enakega dela bi morala imeti torej moški in ženska enako plačo, ne pa ženska za 2,5% večjo. Če ji zakon ne omogoča, da bi, kadar to želi, tudi brez soglasja delodajalca smela nadaljevati delo še pet let in v 4o letih dela doseči 2o-odstotno povečanje osnovne plače, enako kot moški, je potem to vprašanje ustavnosti te zakonske določbe - tista, ki njena leta od 26-tega do 35-tega vrednoti višje kot ista leta pri moškem, pa po mojem mnenju ni v skladu z ustavnim načelom enakosti vseh pred zakonom.

Sodnik

Matevž Krivic