Jedro

Odškodnina za negmotno in gmotno škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno s p r e m e n i in se v končnem besedilu glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 41.416,29 EUR z eursko protivrednostjo obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšanje za temeljno obrestno mero od zneska 9.375.000,00 SIT za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, za čas od 28.3.2006 do 31.12.2006 pa eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti in z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2002 do 31.12.2006 od zneska 550.000,00 SIT, vse preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 41.416,29 EUR od 1.1.2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 3.281,98 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 14.2.2006 do 31.12.2006 od zneska v višini 786.493,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.281,98 EUR od 1.1.2007 do plačila v 15 dneh pod izvršbo." V ostalem delu se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 442,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 8.475.000,00 SIT z obrestmi, in sicer na znesek 7.975.000,00 SIT v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 dalje do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na znesek 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 659.627,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da se je tožnik hudo telesno poškodoval v prometni nesreči 26.7.2006, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Utrpel je zdrobljen zlom desne nadlahtnice, zlom sklepne ponvice levega kolka s središčnim izpahom glavice stegnenice, zlom kljunastega podaljška leve podlahtnice, pretres možganov, raztrganje trebušne prepone levo, raztrganino vranice, odrgnine na prsnem košu in udarnino trebušne slinavke. Za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti mu je od zahtevanih 6.000.000,00 SIT priznalo odškodnino v višini 4.500.000,00 SIT, za strah mu je od zahtevanih 2.000.000,00 SIT priznalo odškodnino v višini 600.000,00 SIT, za skaženost od zahtevanih 2.000.000,00 SIT 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je od zahtevanih 15.000.000,00 SIT priznalo znesek 8.000.000,00 SIT. Skupaj mu je za nematerialno škodo tako priznalo 13.900.000,00 SIT in od tega zneska odbilo valoriziran znesek že plačane odškodnine 5.000.000,00 SIT, to je 5.925.000,00 SIT. Poleg tega mu je priznalo še izgubo na zaslužku v višini 500.000,00 SIT, ostalo materialno škodo, ki jo je uveljavljal zaradi stroškov zdravljenja, za poškodovano uro, za izgubo šolskega leta in za izgubo preživljanja, je kot neutemeljeno oz. nedokazano zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožnik pritožil. Navaja, da je utrpel izredno hudo telesno poškodbo, da je bilo zdravljenje dolgotrajno in zahtevno, da je bil podvržen trem operacijam in da bo podvržen še dvema zaradi nadomestitve levega kolčnega sklepa z umetnim ter zaradi odstranitve kovinske plošče in vijakov iz levega komolca. Sodišče prve stopnje sicer izčrpno in celovito navaja obseg njegove škode, vendar po mnenju pritožnika presenetljivo odmeri prenizko odškodnino za telesne bolečine v višini 4.500.000,00 SIT, saj je kvečjemu tožnik zahteval premalo, ko je za to škodo zahteval 6.000.000,00 SIT. Tudi iz naslova strahu je odškodnina v višini 600.000,00 SIT prenizka, saj je tožnik doživljal intenziven in dolgotrajen strah, ki ga bo spremljal celo življenje. Ker je prišlo do trajnih sprememb tožnikove zunanjosti zaradi zadobljenih telesnih poškodb, bi mu sodišče moralo za skaženost priznati v celoti zahtevanih 2.000.000,00 SIT. Prenizka pa je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče odmerilo samo v znesku 8.000.000,00 SIT. Pri postavitvi zahtevka v višini 15.000.000,00 SIT tožnik ni pretiraval. To se vidi že, če se prečita obrazložitev sodbe, iz katere je razvidno, kakšne posledice trpi tožnik, tako na fizičnem, kot psihičnem področju. Pri tem pa je treba še upoštevati, da gre za mlado osebo, ki ima pred seboj še celo življenje. Zavarovalnica je v svojem spričevalu o invalidnosti tožnikovo invalidnost ocenila na 77 %. Sodišče sicer res ni vezano na to oceno, vendar tudi opis posledic kaže, da je vse, kar se mu prisodi pod zahtevanim zneskom, prenizko. Tožnik meni, da bi mu sodišče moralo priznati odškodnino za popravilo ure v višini 60.000,00 SIT. Ura je bila v nezgodi poškodovana in tožnik je zaslišan kot stranka prepričljivo in jasno povedal, kakšne stroške je imel. Tudi odločitev, da se mu ne prizna odškodnina iz naslova zaposlitve, ni pravilna. Razlog, da tožnik še vedno ni diplomiral je v tem, da je imel težave in jih ima še vedno prav zaradi poškodovanja v prometni nezgodi, zdravljenja in posledic. Zato je vzročna zveza vsekakor dokazana. Tožnik se je zdravil tudi pri bioenergetiku D. iz K., ki mu je plačal na roko, zato nima računov, kljub temu pa bi mu sodišče moralo priznati stroške tega zdravljenja. Utemeljeno pa je zahteval tudi odškodnino iz naslova stroškov preživljanja. V času zdravljenja, ko ni mogel delati, sta ga preživljala starša, ki sta imela s preživljanjem stroške, ki mesečno presegajo 50.000,00 SIT. To terjatev sta tožniku cedirala in sodišče bi mu jo moralo priznati. Neutemeljeno je valoriziran pred pravdo izplačani znesek 5.000.000,00 SIT z indeksom rasti življenjskih stroškov za čas od 12.11.2001 do dneva sojenja. Tožnik je postavil zahtevek na dan 1.1.2002, zato bi se lahko valorizirala odškodnina le do tega dne. Predlaga ustrezno spremembo sodbe in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za skaženost upoštevane vse okoliščine, ki jih poudarja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo dejstvo, da je bilo tožnikovo zdravljenje boleče, dolgotrajno in da so ga spremljale številne nevšečnosti. Iz tega naslova mu je priznalo 4.500.000,00 SIT. Gre za pravično odškodnino, ki ustreza ugotovljenemu obsegu in trajanju bolečin, primerno pa je umeščena tudi v okvir prisojenih odškodnin v podobnih primerih (na primer zadeve II Ips 234/2002, II Ips 252/2001, II Ips 441/97). Glede na mesto, kjer so tožniku ostale brazgotine, ki je razkrito le v poletnem času, pa tudi odškodnina za skaženost v celoti ustreza tožnikovemu primeru.

Utemeljeno pa pritožba poudarja, da je pri določitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bilo premalo upoštevano tožnikovo duševno trpljenje, ki ga prestaja zaradi posledic, ki so tako anatomske, kot funkcionalne, kozmetske in duševne. Če se upoštevajo vse okoliščine, zaradi katerih tožnik duševno trpi in ki otežujejo njegovo vsakodnevno življenje, je odškodnina priznana iz tega naslova za 1.000.000,00 SIT prenizka, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu delno ugodilo in odškodnino iz naslova duševnih bolečin, ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti zvišalo na 9.000.000,00 SIT. Tudi odškodnina za strah, ki je priznana v višini 600.000,00 SIT, je po mnenju pritožbenega sodišča prenizka, saj tožnik utemeljeno opozarja, da je trpel zelo intenziven strah, ki je bil tudi dolgotrajen. Zato bi mu iz tega naslova moralo sodišče prve stopnje priznati 1.000.000,00 SIT in je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi delno ugodilo in odškodnino zvišalo za 400.000,00 SIT. Skupno je tako odškodnino za nematerialno škodo zvišalo za 1.400.000,00 SIT oz. po spremenjeni sodbi znaša skupno odškodnina za nepremoženjsko škodo 15.300.000,00 SIT, kar je 86 neto povprečnih plač, če se upošteva neto povprečna plača v februarju 2006, ko je sodišče prve stopnje odmerilo tožnikovo odškodnino in je znašala tedaj 177.856,00 SIT. Skupna odškodnina v tem znesku tudi ustreza primerljivim škodam v sodni praksi. Zato kolikor zahteva tožnik še višje zvišanje, pritožba ni utemeljena.

Delno je utemeljena tudi pritožba zoper zavrnilni del za materialno škodo, in sicer v delu, kjer pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku priznati odškodnino za škodo, ki jo je imel s popravilom ure. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, da je bila v nezgodi poškodovana njegova ura. Ko je bil zaslišan kot stranka je izpovedal, da je plačal za popravilo ure okoli 200.000 ITL, saj je bila razbita šipa in je bila vrednost šipe 50.000,00 SIT, preostanek plačila se je nanašal na delo in čiščenje ure (tožnikova izpoved na list. št. 34 spisa). Ker je sodišče prve stopnje tožniku verjelo, da je bila v nezgodi poškodovana ura, sicer pa že narava in mesto tožnikove poškodbe utemeljujeta sklep, da se je v poškodbi razbila šipa na uri, ima pritožba prav, da bi mu moralo priznati to škodo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sledilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo 50.000,00 SIT, kolikor je stala razbita šipa ure. Strinja pa se s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi tudi delo in čiščenje predstavljalo škodo iz tega škodnega dogodka.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ostale razloge izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine zaradi kasnejše zaposlitve zaradi izgubljenega študijskega leta v višini 3.600.000,00 SIT. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da je vzročna zveza v tem delu dokazana, saj se tožnik že pred nesrečo ni redno šolal. Kot se ugotavlja v izpodbijani sodbi je bil tožnik prvič vpisan na fakulteto že leta 1995, pa do leta 1998 ni delal nič. Dejstvo, da še vedno ni diplomiral, zato ni mogoče avtomatično pripisati posledicam prometne nezgode in zdravljenja po njej.

Utemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za stroške zdravljenja. Če je tožnik plačal zdravljenje pri bioenergetiku na roko, takšnega plačila brez dokazil ne more uspešno uveljavljati v odškodninskem sporu proti zavarovalnici. Če se je pri bioenergetiku zdravil, bi moral od njega zahtevati račun zaradi uveljavljanja te materialne škode.

Tudi zahtevek za stroške preživljanja je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je utemeljen sklep, da tožniku priznana odškodnina zaradi izgube na dohodku v času zdravljenja izključuje v istem času še plačila stroškov za preživljanje. Logično je, da bi se tožnik, ki je bil zaposlen, sam preživljal in ker je v tem odškodninskem sporu prejel nadomestilo za izgubo tega zaslužka ne more za isto obdobje zahtevati še dodatno stroškov za preživljanje.

Tudi pritožbenim navedbam, v katerih tožnik oporeka valorizaciji pred pravdo izplačanega zneska 5.000.000,00 SIT z indeksom rasti življenjskih stroškov za čas od 12.11.2001 pa do dneva sojenja, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je moralo že priznani znesek postaviti na isti imenovalec kot odškodnino, ki jo je odmerilo po ocenah v času odločanja, zato je pravilno ta znesek valoriziralo na isti datum.

Če se upoštevajo vsi priznani zneski odškodnine za nepremoženjsko škodo, znaša ta, kot je že pojasnilo po delni spremembi sodbe na podlagi 4. odst. 358. čl. ZPP 15.300.000,00 SIT. Za materialno škodo pa je po spremembi sodbe skupaj priznano 550.000,00 SIT oz. znaša skupna odškodnina 15.850.000,00 SIT. Če se od tega zneska odbije valorizirana že plačana odškodnina 5.925.000,00 SIT, je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 9.925.000,00 SIT. Ker je s 1.1.2007 bila uveljavljena v Republiki Sloveniji nova valuta euro, je pritožbeno sodišče moralo ta znesek izraziti v eurih v skladu z določbami Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006 z dne 9.11.2006) in je zato tožena stranka dolžna tožniku plačati 41.416,29 EUR. V ostalem delu je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo po 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo o glavni stvari, je po 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP ponovno odločilo o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Zaradi spremembe sodbe je tožnikov uspeh v tem pravdnem postopku višji, in sicer 40 %. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo skupaj 2.308.879,00 SIT stroškov postopka in mu je tožena stranka dolžna povrniti 40 % tega zneska, znese to 923.552,00 SIT. Toženi stranki pa je sodišče prve stopnje priznalo 228.432,00 SIT in 60 % tega zneska znese 137.059,00 SIT. Po pobotanju stroškovnih odločb je tožena stranka dolžna tožniku plačati 786.493,00 SIT oz. v novo slovensko valuto pretvorjeni znesek 3.281,98 EUR.

Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je odmerilo glede na uspeh s pritožbo. Odškodnina je bila v pritožbenem postopku zvišana za 1.450.000,00 SIT oz. 6005,74 EUR in od tega zneska je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene stroške v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Za sestavo pritožbe zato pripada tožniku 229,50 EUR, materialni stroški 4,59 EUR, 20 % DDV 46,81 EUR, dvakrat po 9,18 EUR (20 odvetniških točk) mu pripada za seznanitev stranke s prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo in 142,74 EUR znaša sodna taksa za pritožbo na tak znesek. Skupaj znašajo tako pritožbeni stroški 442,00 EUR.