Jedro

Načelno je pravilno stališče obsojenca, da mora sodišče v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek za združitev kazni. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za tako procesno situacijo, ker je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o združitvi kazni po predlogu obsojenca. Ponovni postopek za odmero kazni v steku (neprava obnova) pa ni več možen. Odločba o izreku enotne kazni je pravnomočna in zato sodišče prve stopnje ne more ponovno o tem odločiti, ne glede na obsojenčevo nestrinjanje s tako odločitvijo.

Izrek

I. Pritožba obsojenca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog obsojenega A. A. za razdružitev in ponovno združitev kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 56627/2011-53 z dne 24.5.2013, pravnomočni 16.8.2013, kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenec in predlagal ugoditev predlogu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani o izreku enotne kazni že pravnomočno odločilo s sodbo II Ks 56627/2011-53 z dne 24.5.2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 56627/2011-58 z dne 31.7.2013, s katero mu je izreklo enotno kazen osemnajst let in deset mesecev zapora. Ta sodba je postala pravnomočna 16.8.2013. Obsojenec pa je 22.7.2016 podal po prejemu te pravnomočne odločbe ponoven predlog za izrek enotne kazni po istih sodbah, ki so bile že zajete v citirani pravnomočni sodbi. Sodišče prve stopnje je ta ponovni predlog kot neutemeljen zavrnilo z utemeljitvijo, da je o obsojenčevem predlogu za združitev kazni po tej isti sodbi že pravnomočno odločeno in da bi obsojenec lahko nestrinjanje s to odločitvijo oziroma uveljavljanje kršitve zakona lahko izpodbijal samo z izrednim pravnim sredstvom z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o enotni kazni, ne pa s ponovno zahtevo o uporabi določb o odmeri enotne kazni.

5. Obsojenec v pritožbi zatrjuje, da je prava neuka stranka in da ni vedel, da lahko pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nepoznavanje prava ne more iti obsojencu v korist, sploh pa ne glede na pravilnost izpodbijane odločitve.

6. Načelno je pravilno stališče obsojenca, da mora sodišče v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek za združitev kazni. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za tako procesno situacijo, ker je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o združitvi kazni po predlogu obsojenca. Ponovni postopek za odmero kazni v steku (neprava obnova) pa ni več možen. Odločba o izreku enotne kazni je pravnomočna in zato sodišče prve stopnje ne more ponovno o tem odločiti, ne glede na obsojenčevo nestrinjanje s tako odločitvijo.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo nobenih kršitev.

8. Obsojenec s pritožbo ni uspel, vendar ga je pritožbeno sodišče zaradi slabih premoženjskih razmer in ker se po podatkih spisa nahaja na prestajanju kazni zapora, oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, ker je ocenilo, da bi s plačilom teh stroškov bilo ogroženo njegovo preživljanje (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).