Jedro

Ob grobi kršitvi cestnoprometnega predpisa (po čl. 110/III ZTVCP) ko je obdolženec na prehodu za pešce zbil oškodovanca, ker bo ta zaradi dobljenih poškodb imel trajne posledice, je kljub številnim olajševalnim okoliščinam izrečena zaporna kazen enega meseca v okviru pogojne obsodbe prenizka ter je zato sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke ter zvišalo kazen na pet mesecev zapora.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu v pogojni obsodbi določena kazen zviša na 5 (pet) mesecev zapora.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi P.U. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po čl. 251/III in I KZ RS v zvezi s čl. 3/I KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba ter v njej določena kazen enega meseca zapora in preizkusna doba enega leta, v plačilo pa so mu bili naloženi tudi stroški kazenskega postopka in na 35.000,00 SIT odmerjena povprečnina.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (glede olajševalne okoliščine) in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagala, da sodišče druge stopnje obdolžencu v okviru izrečene pogojne obsodbe določi višjo zaporno kazen.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi ter istočasno ocenila, da je sodišče prve stopnje sicer neutemeljeno štelo zaslepljenost obdolženca z lučni drugega vozila kot olajševalno okoliščino, vendar pa zato še ni mogoče šteti, da je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Zmotno je sicer stališče pritožnice, da v obravnavanem primeru zaslepitev obdolženca z lučmi nasproti vozečih vozil ne more pomeniti olajševalne okoliščine pri odmeri kazni, saj je sodišče prve stopnje tudi na podlagi mnenja izvedenca prometne stroke dopustilo možnost, da je bil obdolženec le trenutno zaslepljen in da je prav po takšni trenutni zaslepitvi na zaznamovanem prehodu za pešče trčil v oškodovanca. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da je šlo za dalj časa trajajočo zaslepitev oziroma za ponavljajoče se zaslepitve z lučmi obdolžencu nasproti prihajajočih vozil, česar pa obtožba ni zatrjevala, niti zastopnica obtožbe ni zahtevala preveritev te možnosti, pa bi bilo seveda mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da bi takšna okoliščina narekovala vozniku upočasnjeno in mnogo bolj previdno vožnjo, še posebno ob dejstvu, da se je gibal v koloni vozil skozi mestno središče, kjer je, ne glede na bližino prehoda za pešče, mogoče vsak trenutek pričakovati pojav enega ali več peščev na cestišču. Ker pa sicer skopa obrazložitev sodišča prve stopnje v razlogih sodbe dopušča možnost, da je bil obdolženec le trenutno zaslepljen neposredno pred trčenjem v oškodovanca, kar je mogoče razumeti tudi tako, da takšne zaslepljenosti pred tem ni mogel pričakovati, sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ko je to okoliščino štelo kot olajševalno.

Pač pa ni mogoče odreči utemeljenosti tistemu delu pritožbenih izvajanj državne tožilke, v katerih opozarja na hude posledice poškodb pri oškodovancu, ki tudi štiri leta po prometni nesreči še niso odpravljene, pa tudi na dejstvo, da je obdolženec grobo kršil enega od temeljnih cestnoprometnih predpisov, ko je na prehodu za pešče trčil v oškodovanca, ki k sami nesreči ni z ničemer prispeval. Dejstvo je, da je bil oškodovanec hudo telesno poškodovan, da je bilo za odpravljanje posledic nesreč potrebnih kar pet operacij, ki pa vendarle vseh težav niso odpravile, saj ima oškodovanec levo nogo krajšo za tri cm. Nedvomno je potrebno tudi kršitev 3. odst. 110. čl. ZTVCP (ki je veljal ob času storitve kaznivega dejanja) uvrstiti v tisti ozek krog najhujših kršitev cestnoprometnih predpisov, ki najbolj ogrožajo varnost cestnega prometa, predvsem pa življenje pešcev in so zato takšna ogrozitvena dejanja že brez nastanka prepovedane posledice kot prekrški najstrožje sankcionirana. Navedene okoliščine ob sicer pravilno ugotovljenih olajševalnih okoliščinah pa niso prišle v izpodbijani sodbi v zadostni meri do izraza, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi državne tožilke ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu v okviru pogojne obsodbe izrečeno kazen zvišalo na pet mesecev zapora.

Ker je bila pritožba v obravnavani kazenski zadevi podana le zoper izrečeno kazensko sankcijo, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v preostalih delih ter pri tem ugotovilo, da sodba nima pomanjkljivosti oziroma kršitev materialnega in procesnega zakona, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Ob ugotovitvi, da je okrožna državna tožilka s svojo pritožbo uspela, je obdolženec dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je pritožbeno sodišči določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.