Jedro

Načeloma drži, da otroški dodatek ne nadomešča primarne zakonske dolžnosti preživljanja s strani staršev. Ker pa je v konkretnem primeru premoženjsko stanje preživninskih zavezancev izredno slabo (oba starša sta brez zaposlitve), mora otroški dodatek predstavljati korektiv slabega premoženjskega stanja staršev in ga je zato pri odmeri preživnine potrebno upoštevati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se mesečna preživnina za mld. I. K. in mld. U. K. zviša na znesek 63,00 EUR mesečno za vsako od 1.11.2013 dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 31,82 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje materi M. F. zaupalo v varstvo in vzgojo mladoletni hčeri I. in U. K.(I. točka izreka), določilo stike med mladoletnima hčerama ter njunim očetom (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo mesečne preživnine od 1.11.2013 dalje v znesku 50,00 EUR mesečno za vsako od hčera.

2. Zoper III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so opredeljene potrebe v višini 210,00 EUR mesečno za vsako hčer realne, zato je utemeljeno zahtevala preživnino v višini 110,00 EUR za vsako hčer. Pri oceni višine preživnine je sodišče premalo kritično presojalo preživninske zmožnosti preživninskega zavezanca. Kot je tožnica navedla že v tožbi, toženec za deklici, odkar so se odselile iz skupnega bivališča, ne skrbi, stiki so bili nazadnje izvajani dva meseca pred obravnavo za tri ure. Toženec je brezposeln, ne prejema socialne podpore in je brez vira dohodkov. Dejansko pa toženec opravlja priložnostna dela in se s tem tudi preživlja. Toženec ima vozniški izpit za voznika tovornega vozila, aktivno govori nemško, kar mu odpira velike možnosti za delo in tudi za zaposlitev, ki pa je očitno ne želi izkoristiti. Razen tega je toženec zdrav in za delo sposoben, zato je nedvomno dolžan poskrbeti za to, da si najde zaposlitev ali stalen vir prihodka, s katerim bo lahko preživljal svoji hčeri. Če se je toženec znašel v osebnostni stiski ima pravico in dolžnost, da si poišče zdravstveno ali drugo ustrezno pomoč in tako poskrbi zase, kot tudi za obe hčeri. Ob upoštevanju ugotovljenih potreb obeh hčera pravdnih strank, bi moralo prvo sodišče določiti preživnino brez upoštevanja otroškega dodatka kot lastnega vira dohodka otrok.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Preživnina mora po določbi drugega odstavka 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Določena mora biti ob upoštevanju potreb otroka in materialnih in pridobitnih zmožnosti staršev, saj so starši po določbi 123. člena ZZZDR dolžni zagotoviti življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj, v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo tožbenim navedbam tožnice, da potrebe vsake hčere mesečno znašajo 210,00 EUR. Utemeljeno pa pritožba opozarja na nepravilno porazdelitev preživninskega bremena za mladoletni hčeri med oba starša. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju zmožnosti staršev pravilno upoštevalo, da tožnica prejema denarno socialno pomoč v višini 423,01 EUR ter na drugi strani, da je toženec nezaposlen ter da nima premoženja in prihrankov, pri tem pa je po mnenju pritožbenega sodišča premalo upoštevalo, na kar pritožba utemeljeno opozarja, da je toženec zdrav, in da ni podatkov, da bi bil iskalec zaposlitve, torej je premalo upoštevalo njegovo zmožnost pridobivanja dohodka, ob hkratnem premajhnem upoštevanju prispevka tožnice, ki z osebnim delom praktično v celoti pokriva drugi del starševskih dolžnosti do hčera (vzgoja in varstvo). Po mnenju pritožbenega sodišča bi toženec zato moral pokriti vsaj 70 % ugotovljenih nepokritih potreb preživninskih upravičenk, to je znesek 63,00 EUR za vsako.

6. V tem obsegu je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP delno ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, sicer pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče v zvezi z očitki glede upoštevanja otroškega dodatka v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča. Načeloma drži, da otroški dodatek ne nadomešča primarne zakonske dolžnosti preživljanja s strani staršev. Ker pa je v konkretnem primeru premoženjsko stanje preživninskih zavezancev izredno slabo (oba starša sta brez zaposlitve), je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora otroški dodatek predstavljati korektiv slabega premoženjskega stanja staršev in ga je zato pri odmeri preživnine potrebno upoštevati .

8. Pritožbeno sodišče se strinja, da prisojena preživnina komaj pokriva najnujnejše materialne potrebe otrok, in razume, da si deklici želita tudi počitnic ter kakšen priboljšek, vendar pa je potrebno upoštevati finančne možnosti obeh staršev, ki so v konkretnem primeru izredno slabe, počitnice in priboljški pa za preživetje niso nujni. Preživljanje otrok je starševska dolžnost in morajo v ta namen storiti vse, kar je skladno z njihovimi sposobnostmi, da pridobijo za to potrebna sredstva. Kot izhaja iz podatkov spisa, sta oba preživninska zavezanca, tako oče kot tudi mati, zdravstveno in delovno sposobna, zato morata storiti vse, da pridobita za preživljanje otrok potrebna sredstva.

9. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela (približno 20 %), je pritožbeno sodišče v skladu z načelom delnega uspeha v pravdi odločilo, da ji toženec povrne ustrezen del pritožbenih stroškov. Stroški se nanašajo na nagrado za postopek po tarifni št. 3210 v višini 110,40 EUR, pavšalni znesek po tarifni št. 6002 20,00 EUR ter DDV, skupaj 159,10 EUR. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha je tako toženec dolžan tožnici povrniti 31,82 EUR pritožbenih stroškov.