Jedro

Dopolnitev izvedeniškega mnenja po oceni pritožbenega sodišča kaže na užaljenost izvedenca, ker je tožena stranka izrazila pomisleke o izvedeniškem mnenju in predlagala dopolnitev. Vendar ima stranka pravico sodelovati v dokaznem postopku z izvedencem in se izjaviti o rezultatu takega dokaza.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna izplačati tožniku 908,40 EUR v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju EUR pri Banki Slovenije na dan 15.3.2001, na tako tolarsko protivrednost pa od takrat dalje do izplačila še zakonske zamudne obresti, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Z dopolnilnima sklepoma pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku v 15-ih dneh še 1.021,39 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev in da znaša rok za izpolnitev obveznosti iz sodbe 15 dni. Ugotovilo je, da je bil tožnik nezgodno zavarovan pri toženi stranki, da je 28.2.2000 utrpel poškodbo meniskusa pri udarcu kolena v trdo podlago, zaradi česar je podana trajna invalidnost, ki znaša po tabeli tožene stranke NE-94 in sicer po točki 202/b 2,5%, v skladu s pogoji sklenjenega zavarovanja mu je zato priznalo zavarovalnino do katere je upravičen.

Zoper sodbo je vložila tožena stranka pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na izvedensko mnenje dr. N.K. in neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se postavi novega izvedenca travmatologa. Dejstvo je, da je pri tožniku že pred 28.2.2000 obstajala težava z desnim kolenom, kar izhaja iz medicinske dokumentacije v spisu. Tožnik je že pred 17.1.2000 obiskal Ortopedsko bolnišnico Valdoltra zaradi nekaj mesecev trajajočih bolečin v desnem kolenu, ki mu je občasno otekalo, pri hoji pa je čutil bolečine. Opravili so rentgen desnega kolena in se že takrat odločili, da bodo opravili operativni poseg oziroma artroskopijo na desnem kolenu. Iz naslednjega izvida z dne 10.3.2000 izhaja, da je tožnik trpel bolečine v desnem kolenu že dve leti. Dne 9.3.2000 je bila opravljena artroskopija desnega kolena, pri kateri so ugotovilo rupturo lateralnega meniskusa v sprednji tretjini, globok defekt hrustanca na lateralnem kondilu femorja, recesirali so del meniskusa in 29.3.2000 je bila gibljivost kolena možna v celoti. Tudi iz odpustnega pisma z dne 17.4.2000 izhaja, da si je tožnik pred letom in pol pri nogometu poškodoval desno koleno, ki ga je od takrat ves čas bolelo in mu otekalo. Zato toženi stranki ni jasno, kako je lahko nastala poškodba 28.2.2000. Izvedenec je dopustil možnost, da je med prvo in drugo zdravstveno obravnavo tožnika prišlo do poškodbe desnega kolena kar kaže, da obstaja lahko tudi drug vzrok za nastanek posledic, katere so ugotovili z artroskopijo. Po navedbah izvedenca naj bi se tožnik resneje poškodoval med čakanjem na poziv na operativni poseg, torej 28.2.2000. Tudi iz izvida z dne 10.3.2000, ki naj bi bil prvi izvid po zatrjevani resni poškodbi ne izhaja nikakršna poškodbena diagnoza. Nasprotno, tudi v tem izvidu je navedeno, da so se že pred letom in pol do dveh prvič pričele bolečine v desnem kolenu oziroma nekje v globini kolena in pod pogačico. Tožena stranka ne ugovarja ugotovitvam operaterja, ki je napravil artroskopijo in ugotovil kar izhaja iz izvida z dne 10.3.2000. Zanjo ni sporno, kaj je bilo poškodovano, pač pa je sporno, kdaj in kako je nastala poškodba, ki bi morala biti glede na določila zavarovalnih pogojev objektivizirana. Po mnenju tožene stranke ta poškodba ni nastala 28.2.2000. Za nezgodo pa se po Splošnih pogojih zavarovanja priznavajo le tiste sveže poškodbe, ki nastanejo zaradi dokazanega enkratnega nenadnega dogodka, ki mora ustrezati pojmu nezgode in posledice katere morajo biti medicinsko ugotovljene čimprej. Nesprejemljivo je zaključevanje iz mnenja izvedenca, da so pri artroskopiji ugotovljene spremembe v kolenu dejansko nastale 28.2.2000. Glede na 17.1.2000 napravljen RTG posnetek tožena stranka pripominja, da se takšen defekt hrustanca, kot je obstajal pri tožniku, na rentgenu sploh ne vidi. Izvedenec na nekatera postavljena vprašanja sploh ni odgovarjal, oziroma je vztrajal že pri svojih pavšalnih in neobjektiviziranih navedbah, zato je tožena stranka vztrajala pri postavitvi drugega izvedenca. Tožena stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo, da tožnikove prejšnje poškodbe oziroma degenerativne spremembe hrustanca niso vplivale na sedanje stanje in oceno trajne invalidnosti pri tožniku. Sodišče bi moralo razmejiti predhodne in sedanje težave tožnika. Pritožnik se ne strinja tudi z zaključkom na tretji strani sodbe, da naj bi zdravniki nezapisovali dosledno kar jim je povedal tožnik. To je malo verjetno. Če bi tožnik povedal, da se je poškodoval, bi od treh zdravnikov ne bilo za pričakovati napačen zapis. Tožena stranka je argumentirano pojasnila zakaj se ne strinja z izvedeniškim mnenjem dr. K. in ker sodišče ni odpravilo utemeljenega dvoma, ki ga je pojasnila tožena stranka, so ostala sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, nepopolno ugotovljena, to pa vsekakor vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Tožena stranka izpodbija tudi tek zamudnih obresti. V primeru zamude bi tožniku pripadale zamudne obresti kot se priznavajo za devizne vloge na vpogled. V skladu s Splošnimi pogoji za življenjsko zavarovanje pripada tožniku tolarska protivrednost izplačila, sodišče pa je kljub takemu ugovoru v izreku sodbe naložilo toženi stranki plačilo 908,40 EUR v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju EUR pri Banki Slovenije. Tožena stranka zato predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, oporekal pritožbenim navedbam, predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in zahteval povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedenec dr. N.K. ni v dopolnitvi izvedeniškega mnenja odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, ki jih je postavila tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 1.3.2006 (listovna št. 27 do 29 spisa) in so pomembna za popolno ugotovitev dejanskega stanja. V dopolnitvi je samo pavšalno odgovoril, da je pregledal tudi "ostale izvide in kronologijo spisa", sicer pa se opira izrecno na diagnozo, ki jo je postavil ob pregledu tožnika 17.1.2000 dr. B.A. in iz njegovih ugotovitev povzema zapis, da je pri RTG desnega kolena ugotovil, da so prisotne začetne degenerativne spremembe. Poškodba anatomskih struktur, ki je bila verificirana pri operaciji, pa je po mnenju izvedenca zaradi globokega defekta hrustanca nastala po RTG slikanju 17.1.2000, ker bi se sicer že morala videti tudi na RTG posnetku. Tožena stranka je zahtevala, da izvedenec sam pregleda RTG posnetek, vendar iz dopolnitve izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi to dejansko tudi storil. Ta njen predlog ni bil nesmiseln, če se upoštevajo ostali podatki Ortopedske bolnišnice Valdoltra, to je obvestilo zdravniku z dne 10.3.2000 in odpustno pismo Krke Zdravilišča Strunjan z dne 5.6.2000. V nobenem od teh namreč ni omenjena poškodba, do katere naj bi prišlo 28.2.2000, ampak je ta poškodba prvič omenjena šele v prijavi nezgode 31.5.2000, zato bi izvedenec moral tudi sam pregledati RTG posnetek, kot je predlagala tožena stranka v tej pripravljalni vlogi in nenazadnje pregledati tudi celotno ambulantno kartoteko tožnika. Tudi to je bil predlog tožene stranke v tej pripravljalni vlogi, ki je bila poslana izvedencu s pozivom sodišča, da odgovori na vse te ugovore tožene stranke. Tožnik je, ko je bil zaslišan kot stranka v tem postopku, povedal, da se je takoj po sporni poškodbi obrnil na lečečega zdravnika A., zato bi vsak dvom, ki ga izraža tožena stranka, bil verjetno odpravljen že, če je to zabeleženo v tožnikovem ambulantnem kartonu in ker se je prav to predlagalo bi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, izvedenec moral dopolniti izvedeniško mnenje s pregledom vse relevantne medicinske dokumentacije. Dopolnitev izvedeniškega mnenja po oceni pritožbenega sodišča kaže na užaljenost izvedenca, ker je tožena stranka izrazila pomisleke o izvedeniškem mnenju in predlagala dopolnitev. Vendar ima stranka pravico sodelovati v dokaznem postopku z izvedencem in se izjaviti o rezultatu takega dokaza. Prav zato, ker je v pripravljalni vlogi po prejemu prvega izvedeniškega mnenja izpostavila pomembne okoliščine konkretnega primera, je sodišče, ki vodi dokazovanje z izvedencem, izvedencu tudi naložilo dopolnitev. Dopolnitev izvedeniškega mnenja pa ni v celoti odgovorila na okoliščine, ki jih je izpostavila tožena stranka in glede na reakcijo izvedenca, ki je razvidna iz dopolnitve, je bil upravičen predlog tožene stranke, da se postopek dopolni z drugim izvedencem. Ker sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu tožene stranke ni sledilo, je tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v zadevi premalo pojasnjeno, zato obstoji možnost, da tudi materialno pravo ni pravilno uporabljeno in je pritožbeno sodišče iz tega razloga utemeljeni pritožbi tožene stranke po 1.odst. 355.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo odločanje.

Kot je že zgoraj pojasnjeno, naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku izvede dokaz z novim izvedencem, kot je predlagala tožena stranka in za kar mora tožena stranka založiti predujem. Izvedenec naj pregleda vso medicinsko dokumentacijo tožnika in odgovori na vsa zastavljena vprašanja tožene stranke. Zatem naj o zadevi ponovno odloči. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.