Jedro

Čeprav sta imela tožnika dovolj časa in možnosti, da navedbe podata še pred sprejemom dokaznega sklepa, jima pravice do navajanja novih dejstev in dokazov po sprejetju dokaznega sklepa, pa vse do zaključka prvega naroka – upoštevaje določbo 286. člena ZPP – ni moč odvzeti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika uveljavljala plačilo odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime. Tožnikoma je bilo naloženo tudi povračilo pravdnih stroškov nasprotne stranke v višini 765,55 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povračilo pritožbenih stroškov, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarjata na napačno stališče sodišča prve stopnje, da je protipravnost in krivda tožencev izkazana le v smislu kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ne pa tudi v smislu kaznivega dejanja razžalitve in opravljanja. Prezrto je ostalo kazenskopravno pravilo o konzumpciji: v primeru, da določeno ravnanje vključuje znake več (sorodnih) kaznivih dejanj, potem dejanje, ki je po zakonu opredeljeno kot hujše (v smislu kazenske sankcije) – konzumira – vključuje tudi milejše kaznivo dejanje. Če določeno ravnanje poleg znakov razžalitve izpolnjuje tudi znake žaljive obdolžitve, se storilca kaznuje za specialnejše, strožje sankcionirano kaznivo dejanje, čeprav je storilec istočasno izpolnil dejanski stan obeh kaznivih dejanj. Tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženca s spornimi dopisi nista posegla v čast in dobro ime v smislu kaznivega dejanja razžalitve oz. opravljanja. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nista izkazala višine škode, ki sta jo utrpela zaradi žaljivih pisem tožencev. Oporekata zaključku sodišča o manjkajoči trditveni podlagi glede škodljivih posledic in opozarjata na celoten kontekst podanih trditev ter zatrjevan subjektivni element razžalitve. Subjektivna razžaljenost in občutek prizadetosti zaradi objektivno žaljivega pisanja oz. prizadetost zaradi posega v dobro ime je dejansko že škodna posledica. Že dejstvo, da se je oškodovanec čutil prizadetega (razžaljenega) in da je žalitve tudi sam razumel kot razžalitev njegove osebe in okrnitev njegovega dobrega imena zadostuje za opredelitev te nematerialne škode. Navedb se zato ne sme brati togo in brez konteksta. Čeprav sta svoje posledice opisovala z besedo „prizadetost“ in ne z besedo „duševne bolečine“, je treba glede na konktekst uporabe besede „prizadetost“ ugotoviti, da sta s tem mislila na duševne bolečine. Opozarjata na trditve, ki sta jih podala na prvem naroku za glavno obravnavo, še posebej v delu, kjer sta navajala, o čem bosta izpovedala. S temi navedbami sta posredno opisala tudi svoje doživljanje in jasno pojasnila škodne posledice zaradi omenjenih pisanj. Trditvena podlaga ne more dobesedno vnaprej povzemati izpovedb strank ali prič, ki so izrazito osebne – doživljajske narave – saj je to povsem neživljenjsko in praktično neizvedljivo. Konkretno so bile pojasnjene tožničine psihične težave, zaradi česar je obiskovala psihiatra; to dejstvo pa niti ni bilo prerekano. Po sprejetju dokaznega sklepa sta podala še konkretnejše trditve o škodnih posledicah, ki pa jih sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo zaradi napačne interpretacije določbe 286. člena ZPP. Zakon prekluzije ne veže na sprejetje dokaznega sklepa, zato je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in kršilo ustavno pravico stranke do izjave. Postopkovna določila je kršilo tudi s tem, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki bi vedela izpovedati o škodnih posledicah. Sodišče prve stopnje je sicer obravnavalo zatrjevane škodne posledice, vendar pa je te trditve napačno štelo za nedokazane. Tako ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedbi tožnikov, čeprav ni razpolagalo z nobenim nasprotnim dokazom. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama potekajo številni spori, za ta postopek ni bistvena. Za stališče, da je prizadetost tožnikov posledica drugih sporov, ni podlage v izvedenih dokazih, zato ni mogoče kar počez zavrniti vzročne zveze med žaljivimi pisanji in prizadetostjo tožnikov.

3. Pritožba je bila vročena tožencema, ki pa odgovora nanjo nista podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejansko podlago tožbe predstavljajo naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: - toženca sta delodajalcema tožnikov poslala več dopisov; - v kazenski zadevi I K 31182/2011 je bil zaradi dopisov izdan pravnomočen sklep, s katerim je bil tožencema izrečen sodni opomin po 68. členu KZ-1, ker sta v spornih dopisih o tožnikih trdila in raznašala, kar lahko škoduje nujnemu dobremu imenu, z namenom žaljivega obdolževanja, s čimer sta storila kazniva dejanja obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1; - v času sestave spornih dopisov je sosedski spor med pravdnima strankama trajal že približno 12 let. 6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sam poseg v osebno sfero še ne predstavlja podlage za prisojo pravične denarne odškodnine po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Zaradi kršitve osebnostnih (nepremoženjskih) pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode.(2) Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej v nobenem primeru ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravnorelevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin. Ni namreč relevantno vsakršno duševno trpljenje, pač pa le tisto, ki izvira iz zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali pravice osebnosti ter smrti ali posebno hude invalidnosti bližnjega(3).

7. Sodišče lahko odloča le v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), opirajočega se na tožbo, ki mora vsebovati vse potrebno trditveno gradivo. Naloga oškodovanca (tožnikov) je, da v tožbi oz. svojih kasnejših vlogah navede vsa pravnorelevantna dejstva. Šele na podlagi teh njegovih trditev ter izvedenih dokazov lahko sodišče odloči o utemeljenosti zahtevka.

8. Tožnika sta že v tožbi podala trditve, ki bi lahko predstavljale dejanski stan za prisojo odškodnine. Dejstvo, da sta se sklicevala na prizadetost, nista pa uporabljala termina „duševne bolečine“, je povsem irelevantno. Pritožba pravilno opozarja, da je treba upoštevati celoten kontekst podanih trditev, vključno s trditvami, ki sta jih tožnika podala vse do zaključka prvega naroka.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje določbo 286. člena ZPP glede prekluzije navajanja novih dejstev in dokazov interpretiralo preozko; za takšno interpretacijo pa tudi ni podlage v sami določbi. Ni razloga, da se ne bi upoštevale tudi trditve, ki sta jih tožnika podala po samem sprejetju dokaznega sklepa. Čeprav sta imela tožnika, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, dovolj časa in možnosti, da navedbe podata še pred sprejemom dokaznega sklepa, jima pravice do navajanja novih dejstev in dokazov po sprejetju dokaznega sklepa, pa vse do zaključka prvega naroka – upoštevaje določbo 286. člena ZPP – ni moč odvzeti. Le če bi ju sodišče v pisnem pozivu pred razpisom obravnave pozvalo, naj se v pripravljalni vlogi izjavita o določenih dejstvih oz. predložita ustrezne dokaze, bi lahko takšna dejstva ali dokaze na prvem naroku za glavno obravnavo navajala le pod pogojem, da jih predhodno brez svoje krivde ne bi mogla navesti, vendar pa bi morala biti na takšno posledico posebej opozorjena. Ker v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, sodišče prve stopnje pa je tožnikoma kljub temu odreklo možnost navajanja novih dejstev po sprejemu dokaznega sklepa, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče kot del trditvene podlage upošteva vse navedbe pravdnih strank – podane pred sprejemom dokaznega sklepa, kot tudi navedbe podane po sprejemu dokaznega sklepa pa vse do zaključka prvega naroka, saj pravdnih strank po sprejemu dokaznega sklepa na prekluzijo ni izrecno opozorilo, čeprav je, kot pravilno ugotavlja pritožba, vsakršno postavljanje trditvene in dokazne prekluzije pred koncem prvega naroka za glavno obravnavo vezano na izrecno opozorilo sodišča. 10. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje pritožbe, da se tožbenih navedb ne sme brati togo in brez konteksta, kar še posebej velja za primere posegov v čast in dobro ime. Tožeča stranka mora podati ustrezno obširno trditveno podlago, ki lahko predstavlja dejanski stan za prisojo odškodnine; to zahtevo pa je treba uravnotežiti tudi z dejstvom, da sta bila toženca pravnomočno spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ki, kot pravilno ugotavlja pritožba, lahko vsebuje tudi elemente razžalitve. Stranka mora svojo subjektivno razžaljenost v zadostni meri konkretizirati, pri čemer pa je neutemeljena zahteva, da mora precizno in konkretizirano navesti vse posledice razžalitve v njenem življenju. Sodišče mora z določeno fleksibilnostjo upoštevati celoten kontekst navedb ter dopustiti stranki, da jih v svoji izpovedbi konkretizira, upoštevaje dejstvo, da gre za subjektivno zaznavo, občutke in prizadetosti. Tako je kot del trditvene podlage treba šteti tudi navedbe tožnikov pred sprejemom dokaznega sklepa, v katerih sta navajala, o čem bosta izpovedovala.

11. Ker prvostopenjsko sodišče zaradi kršitve določbe 286. člena ZPP ni upoštevalo celotne trditve podlage tožnikov, zaradi česar tudi ni zaslišalo predlaganih prič, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva trditveno podlago, ki sta jo tožnika podala že po sprejetju dokaznega sklepa, nato pa odloči tudi o dokaznih predlogih za zaslišanje prič.

12. Pritožbeno sodišče se glede na okoliščine primera, vrsto kršitve in obširnost dokaznega postopka, vključno z načelom ekonomičnosti postopka, ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka in odpravo postopkovnih kršitev, temveč je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Primejaj Strohsack, B.: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ Uradni list, Ljubljana 1990. (3) Primerjaj II Ips 821/2005.