Jedro

Sodna praksa se je sicer izrekla o tem, da lahko sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva tudi čas čakanja na njeno odmero. Vendar pa mora imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je res šlo za tako dolg postopek s takimi procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero višje odškodnine. Nobenega od navedenih razlogov pa pritožnica ne zatrjuje. Zato ji na podlagi te okoliščine višja odškodnina ne more pripasti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno – glede stroškovne odločitve (5. točka prvostopne sodbe), ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da je drugotožena stranka Z. T. dolžna plačati tožnici 1.707,64 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in izpodbijanem delu.

Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem – ugodilnem delu.

Drugotožena stranka je dolžna plačati tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 241,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višji tožbeni stroškovni zahtevek se zavrne.

Vsaka od pritožnic nosi sama stroške v zvezi z odgovoroma na pritožbi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe odločilo: da mora drugotožena stranka Z. T. d.d. L. plačati tožeči stranki 1.055,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, presežni tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki v višini 1.610,16 EUR s pripadki je zavrnilo, tožnici je naložilo, da mora povrniti drugotoženi stranki 110,33 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedene dele sodbe se pritožujeta tožeča stranka in drugotožena stranka.

Tožeča stranka izpodbija tisti del sodbe, kolikor je bil zavrnjen presežni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v višini 1.610,16 EUR s pripadki, in stroškovno odločitev, po kateri mora tožnica drugotoženi stranki plačati 110,33 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2000 dalje do plačila ter stroške izvedenin, ki skupaj z bančno provizijo znašajo 565,71 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila, to je od 17.4.2009 dalje do plačila in da tožniku prisodi ostale celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodne odločbe pritožbenega sodišča dalje do plačila, pri čemer v stroškovniku natančneje specificira priglašene stroške. Poudarja, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka. Tožnica je namreč utrpela pretegnitev vratne hrbtenice. Bistveno prenizko je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja prof. dr. V. P., dr. med., z dne 8.6.2009 kot tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca prim. mag. sc. M. K., dr. med., z dne 13.1.2009, je zaradi poškodbe tožnica prestajala naslednja bolečinska obdobja: stalne srednje hude bolečine 1 teden in občasne lažje bolečine 2 tedna. Po koncu stalnih lahkih telesnih bolečin, ki jih je tožnica trpela kar 3 tedne, pa je še vedno trpela občasne lažje telesne bolečine 3 do 4 tedne, ki so se ji pojavljale pri obračanju glave in daljšem sedenju. Tožnica je na glavni obravnavi izpovedala, da če dalj časa sedi, čuti pikajočo bolečino. Takšne bolečine bo tožnica prestajala tudi v bodoče. Tožnica je prestajala tudi vrsto neugodnosti, in sicer pregled pri osebni zdravnici, čas ko je hodila na fizikalno terapijo, in sicer 7-krat, čas ko je bila v bolniškem staležu, in sicer 3 tedne, jemala pa je tudi analgetike. Za delo je bila nesposobna od 1.3.2004 do 21.3.2004, torej 3 tedne. Zato bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi vseh zahtevanih 2.600,00 EUR. Glede na to, da je bila ob škodnem dogodku stara 28 let, trajanje in intenzivnost bolečin, številne neugodnosti ter upoštevaje dejstvo, da bo morala določene nevšečnosti in bolečine trpeti tudi v prihodnje, zahtevek ni pretiran. Tudi ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom je tožnica upravičena do odškodnine v celotni zahtevani višini. Sklicuje se na sodno prakso v podobnih primerih, in sicer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/98 z dne 19.6.1997, v kateri je šlo za skoraj identičen obseg in je bilo prisojeno oškodovancu 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR) za telesne bolečine in neugodnosti, s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 419/99 z dne 1.7.1998, v kateri je šlo za skoraj identičen obseg škode in je bilo prisojeno 700.000,00 SIT (2.921,05 EUR) prav tako za telesne bolečine in neugodnosti. Iz novejše sodne prakse ,in sicer zadev: II Ips 540/2003 in II Ips 490/2003 in II Ips 40/2003, pa izhaja, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo okoli 6.510,00 EUR, kar pomeni, da je tožnica upravičena do odškodnine iz tega naslova v celotni zahtevani višini. Ustrezna je primerjava na podlagi povprečnih mesečnih neto plač. Ta pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino iz tega naslova v višini približno 7 povprečnih mesečnih neto plač (na dan sodbe VS II Ips 419/99 z dne 1.7.1998 je bila povprečna mesečna plača 96.770,00 SIT). Ob upoštevanju, da je ob izdaji izpodbijane sodbe bila le-ta okoli 930,00 EUR, bi bila tožnica upravičena do odškodnine v višini 7 x 930,00 EUR = 6.510,00 EUR. Upoštevaje primerljivo sodno prakso bi tako moralo sodišče prisoditi celotno odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Tudi odškodnina iz naslova strahu je prisojena prenizko. Prisojeno je le 500,00 EUR. Izvedenec je ocenil, da je tožnica zaradi teže poškodbe doživela nekaj trenutkov primarni strah, sekundarni strah oziroma zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je prestajala 2 do 3 tedne, dokler so trajale bolečine. V podobnem primeru (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/98 z dne 19.6.1977) je bilo prisojeno za strah 150.000,00 SIT (625,94 EUR), kar je 1,5 takrat povprečne neto plače. Če se opravi primerjava povprečnih mesečnih neto plač, je tožnica upravičena do odškodnine v višini 1,5 povprečne mesečne plače, kar znese 1.395,00 EUR. Tudi ni upoštevano dejstvo, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo 1.3.2004, torej pred 5,5 leti in da tožena stranka tožniku še ni izplačala celotne odškodnine. Zato škodno stanje še vedno traja in je obseg tožničine nepremoženjske škode občutno večji, kot bi bil, če bi tožena stranka tožniku plačala celotno sporno odškodnino v roku 14 dni po prejemu zahtevka. Že zaradi dolgo trajajočega škodnega stanja in posledično večjega obsega tožničine nepremoženjske škode, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi tožničinemu zahtevku za povračilo nepremoženjske škode. Pritožnica v nadaljevanju pritožbe prikazuje tudi tabelarični prikaz odločb Vrhovnega sodišča RS in sicer II Ips 154/96, II Ips 16/96, II Ips 575/2002, II Ips 321/2001, II Ips 40/2003 in II Ips 490/2003. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vprašanja uspeha celostno, ampak nesprejemljivo formalistično. Tožeča stranka je namreč uspela po temelju, ki je bil sporen. Večina pravdanja je potekala glede temelja, le manjši (neznaten) del glede višine. Tožeča stranka je po temelju uspela 100 %, po višini pa za 19,3 % svojega zahtevka. Tako se izkaže, da je skupni uspeh v pravdi 59,7 %, kar je očitno tudi mnogo višji uspeh kot pa je uspeh tožeče stranke v pravdi ocenilo sodišče. Sodišče bi torej moralo pri presoji stroškov upoštevati, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, temu pa bi moralo dodati še 19,3 % uspeh glede višine ter vsoto obeh kriterijev dosojenih stroškov deliti z 2 (100 % + 19,3 % = 59,7 %). Zato bi moralo sodišče skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP strankama priznati stroške v navedenem razmerju in sicer bi moralo tožeči stranki priznati stroške v zgoraj ugotovljenem odstotku, to je 59,7 %. Prav tako bi moralo tožeči stranki z izjemo stroškov za izvedenine, ki bi jih moralo prisoditi v celoti, ne glede na uspeh v pravdi, v tem procentu (59,7 %) tudi prisoditi odvetniške stroške. Pravilnost tega stališča potrjuje tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. II Ips 61/2002, z dne 21.11.2002. Sodišče je izpostavilo, da je treba pri ugotavljanju uspeha tožeče stranke v pravdi, v primerih, ko je bil v pravdi sporen tudi temelj odškodninske odgovornosti toženke, upoštevati tako uspeh tožeče stranke po temelju kot tudi po višini. Hudo zmotno je stališče prvostopnega sodišča, ki ni priznalo tožeči stranki celotnih zneskov izvedenin. Ta odločitev ni v skladu z dosedanjo sodno prakso in pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom. Sodišče bi moralo priznati celotne stroške pribave izvedenskega mnenja in sicer zato, ker so bili stroški za izvedenca potrebni pravdni stroški neodvisni od uspeha in ker je bistvena okoliščina pri odločanju o obsegu povrnitve pravdnih stroškov vključno s tekom zakonskih zamudnih obresti ta, da stranka postopka ne pričakuje, da ji bo pravno varstvo prineslo le zadoščenje v glavni stvari, temveč tudi ekonomski položaj v katerem bi bila stranka, če sploh ne bi bilo škodnega dogodka, ki ji je povzročil stroške. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od predujma, ki ga je tožnica plačala za izvedenca od datuma plačila predujma dalje do plačila. Civilnopravno pomenijo stroški škodo, za katero je odgovorna nasprotna stranka (kvazi deliktni zahtevek). Zato je za vprašanja, ki niso posebej urejena, potrebna analogna uporaba pravil, ki urejajo povrnitev škode. Pri stroškovnem zahtevku gre namreč za čisto denarno terjatev (371. člen OZ), nasprotna stranka pa je v zamudi z reparacijo povzročenega primanjkljaja že od nastanka le-tega (165. člen OZ). Čistih denarnih obveznosti namreč ni bilo mogoče valorizirati oziroma jih ocenjevati po vrednosti na dan odločanja pred sodiščem prve stopnje, zato je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti od plačanega zneska od dne, ko ji je izvirno denarni primanjkljaj nastal. Enako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi, opr. št. II Cp 121/2004, z dne 2.3.2005 in sodbi, opr. št. II Cp 1766/02, z dne 6.2.2003 ter Vrhovno sodišče RS v sodbah, opr. št. II Ips 524/2000, z dne 25.4.2001 in opr. št. II Ips 93/2001, z dne 18.10.2001. Iz navedenih sodb je razvidno, da je sodišče prve stopnje postopalo napačno in grobo kršilo načelo enakosti, ko tožeči stranki ni prisodilo celotnega zneska izvedenine z bančno provizijo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila predujma dalje do plačila. Enako izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Celju z dne 22.8.2002, Cp 1481/2001, sodbe Višjega sodišča v Celju z dne 18.4.2007 Cp 209/2007 ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.4.2000, II Cp 860/99. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je valoriziralo plačani nesporni del. Za zahtevano valorizacijo med postopkom plačanega zneska odškodnine v materialnem pravu namreč ni nobene pravne podlage. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri od 28.6.2003 ne velja več, OZ pa za valorizacijo akontacije ne daje nobene pravne podlage. Enako stališče izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 617/2006, z dne 28.3.2007. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo drugotožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter prvostopno sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne ter odloči o stroških postopka, ki naj jih naloži v plačilo tožnici. Poudarja, da je odmerjeni znesek tožnici za telesne bolečine v višini 1.500,00 EUR glede na trajanje in obseg telesnih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem previsok. Sodišče je odločitev oprlo na mnenje K. z. f. m. M. f. v L., iz katerega izhaja, da je tožnica utrpela pretegnitev vratne hrbtenice, kar je po navedbah izvedenca lahka telesna poškodba. Izvedenec je nadalje navedel, da je tožnica zaradi poškodbe trpela srednje hude telesne bolečine v trajanju 1 tedna, lažje 2 tedna, občasno ter še lažje 3 do 4 tedne, 7-krat je opravljala fizioterapijo ter bila 3-krat na pregledu pri osebni zdravnici. Da je tožnica utrpela le lahko telesno poškodbo izkazuje tudi dejstvo, da ni bilo potrebno rentgensko slikanje ali oprava kakršnihkoli drugih preiskav ter tudi ne nošnja vratne opornice. Tožena stranka glede na navedeni obseg telesnih bolečin in neugodnosti meni, da bi bila primerna nižja odškodnina. Previsoka je tudi odškodnina za strah. Primarni strah je tožnica trpela glede na ugotovitve izvedenca le nekaj trenutkov, v nadaljevanju pa je bila prisotna le še zaskrbljenost, ki je trajala največ 2 do 3 tedne. Ker je do trčenja med vozili prišlo pri nizki hitrosti, kar izhaja iz ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, dogodek ni bil dramatičen, prav tako poškodbe niso bile hude, zato tožena stranka meni, da neintenzivnost kot tudi trajanje strahu nista nastala v takšnem obsegu, da bi bila utemeljena odškodnina v višini 500,00 EUR, kot jo je tožnici dosodilo sodišče in bi bila primerna bistveno nižja odškodnina. Prekoračena je s tem veljavna sodna praksa za podobne primere.

Vsaka od pritožnic je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in vsaka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena – v stroškovnem delu, sicer pa ni utemeljena. Pritožba drugotožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tej pritožbeni zadevi odločilo na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 72/2010-63, na podlagi katerega je bila prenesena pristojnost reševanja z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani, ter v skladu z odredbo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, Su 73/2010, z dne 27.7.2010, s katero je bilo odrejeno, da se zadeve, v katerih je bila na podlagi navedenega sklepa prenesena pristojnost, vpišejo v III Cp vpisnik in se takoj po določilih 160. člena Sodnega reda, dodelijo v delo sodnikom civilnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani.

K pritožbi tožeče stranke Pritožbeno sodišče pritrjuje odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za prestani primarni in sekundarni strah. Da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, se sodišče druge stopnje sklicuje na natančnejše dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede vrste intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter na ugotovitve o prestanem strahu. Pritožnica je utrpela zgolj nateg vratne hrbtenice, pri čemer je trpela le srednje in lahke bolečine, ki niso trajale posebno dolgo časa. Tudi strah, tako primarni kot tudi sekundarni ni bil dolgotrajen in tudi ne intenziven. Pritožnica pa trajnih posledic ni utrpela, tudi ne trpi več lažjih bolečin, kot še poskuša v nasprotju z izvedenskim mnenjem K. z. f. m. M. f. U. v L., prikazati pritožnica. Skupaj prisojena odškodnina v absolutnem znesku 2.000,00 EUR (2,1 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS) tako ustreza merilom in kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in je tudi v okviru ustaljene sodne prakse. Ker se pritožnica sklicuje tudi na odločbe Vrhovnega sodišča, navedene zgoraj pri povzemanju pritožbe, ji je treba pojasniti, da novejša praksa Vrhovnega sodišča več ne priznava tako visokih odškodnin. Razen tega pa gre v nanizanih odločbah za težje primere poškodb vratne hrbtenice, in sicer za zvine in ne zgolj za prenatege. V nanizanih odškodninskih zadevah so oškodovanci utrpeli tudi hude telesne bolečine ali pa so morali nositi Schanzovo ovratnico, s takšnimi nevšečnostmi pa pritožnica ni bila obremenjena. Prav tako so bila v vseh primerih ugotovljena tudi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovancev. Zato omenjene odločbe Vrhovnega sodišča ne morejo biti primerljive s spornim odškodninskim primerom.

Pritožnica se tudi neutemeljeno zavzema za odmero višje odškodnine zaradi dolgotrajnosti prvostopnega postopka. Sodna praksa se je sicer izrekla o tem, da lahko sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva tudi čas čakanja na njeno odmero. Vendar pa mora imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank, ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi ali je res šlo za tako dolg postopek s takimi procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero višje odškodnine (1). Nobenega od navedenih razlogov pa pritožnica ne zatrjuje. Zato ji na podlagi te okoliščine višja odškodnina ne more pripasti.

Glede očitka o napačno uporabljeni valorizaciji že plačane odškodnine pa pritožbeno sodišče napotuje pritožnico na ustaljeno sodno prakso, izraženo v odločbah Vrhovnega sodišča RS, ki drugače kot sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1345/2007, z dne 3.10.2007 na katero se pritožnica sklicuje, terjajo valorizacijo akontacije odškodnin tudi po 28.6.2003, ko je bil uveljavljen ZPOMZO-1 v primerih, kakršen je tudi predmetni, ko se je odškodnina odmerjala po vrednostih oziroma cenah na dan izdaje prvostopne sodbe, kar terja enak pristop tudi pri ugotavljanju vrednosti plačanega akontacije odškodnine, torej v valoriziranem znesku upoštevaje vrednost na dan izdaje sodbe (2).

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče v delu, kolikor pritožnica izpodbija odločitev o glavni stvari, zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo. Na pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno dejansko stanje je bilo ob povedanem pravilno uporabljeno materialno pravo, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakšne materialnopravne ali procesne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pač pa je delno utemeljena pritožba, kolikor izpodbija stroškovni del odločitve. Ker je bil sporen tudi temelj tožbenega zahtevka, se namreč pritožnica utemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kombiniran uspeh pravdnih strank. Zato bi moralo upoštevati tako uspeh po višini kot tudi uspeh glede na temelj, glede katerega je pritožnica v celoti uspela. Uspeh tožeče stranke po temelju tako znaša 100 %, po višini pa 19,3 % in znaša tako skupni uspeh v tej pravdi tožeče stranke 59,65 %, uspeh tožene stranke je torej le 40,35 %. Drugotožena stranka mora tako tožnici plačati 59,65 % njenih pravdnih stroškov, tožnici pa drugotoženi stranki 40,35 % njenih pravdnih stroškov prvostopnega postopka. Stroške tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo na 3.058,00 EUR, stroške drugotožene stranke pa pravilno na 854,32 EUR. Od omenjenega zneska stroškov tožeče stranke – 3.058,00 EUR je potrebno odšteti znesek 565,71 EUR, ki predstavlja plačano izvedenino skupaj s provizijo za izdelano izvedensko mnenje. Pritožnica namreč tudi pravilno opozarja, da bi moral biti znesek potreben za izdelavo izvedenskega mnenja prisojen v celoti, saj je ta strošek nastal ne glede na uspeh v tej pravdi. Tako se izkaže, da je tožeča stranka upravičena do plačila 59,65 % zneska 2.492,29 EUR (3.058,00 EUR – 565,71 EUR), kar znaša 1.486,65 EUR. K temu znesku je potrebno prišteti še v celoti priznani omenjeni znesek plačila izvedenine v višini 565,71 EUR, kar skupaj znese 2.052,36 EUR, do katerih je tožeča stranka torej upravičena. Tožeča stranka pa mora drugotoženi stranki plačati 40,35 % zneska 854,32 EUR, kar znaša 344,71 EUR. Po medsebojnem pobotanju zneskov 2.052,36 EUR in 344,71 EUR se pokaže, da mora drugotožena stranka plačati tožnici 1.707,64 EUR prvostopnih stroškov. Šele tako odmerjeni stroški so v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in je zato moralo pritožbeno sodišče v omenjenem obsegu ugoditi pritožbi ter spremeniti prvostopno stroškovno odločitev (5. alinea 358. člena ZPP). Pritožnici pa pripadajo zamudne obresti od prisojenih stroškov šele od poteka paricijskega roka (torej od poteka 15 dni od prejema sodbe). To velja tako za odvetniške in taksne stroške kot tudi za stroške v zvezi s plačilom izvedenine. V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ali 2. odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (3). Kot izhaja iz razlogov navedenega pravnega mnenja noben zakon ne določa, v kakšnem roku mora zavezanec povrniti stroške postopka (npr. na dan izdaje odločbe, ob vročitvi odločbe, po preteku določenega roka ali kaj podobnega). Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali 2. odstavka 21. člena ZIZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Načelno pravno mnenje pa se nanaša na vse vrste stroškov postopka. Zato je pritožbeno sodišče prisodilo zamudne obresti šele od poteka tega roka dalje, kolikor pa pritožnica zahteva zamudne obresti pred tem časovnim obdobjem, pa je pritožba zavrnjena in potrjena izpodbijana stroškovna odločitev v tem delu (353. člen ZPP).

Pritožnica je upravičena tudi do stroškov pritožbenega postopka. S pritožbo je uspela v stroškovnem delu glede zneska 1.707,64 EUR in ji je treba upoštevaje ta znesek odmeriti stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 241,99 EUR, pri čemer je natančnejša odmera stroškov razvidna iz stroškovnika navedenega v pritožbi, stroški pa so odmerjeni upoštevaje Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj je ocenilo, da ta ni pripomogel k odločitvi o pritožbi drugotožene stranke (155. in 165. člen ZPP).

K pritožbi drugotožene stranke Drugotožena stranka neutemeljeno očita, da je prisojena odškodnina previsoka. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je odmerjeni znesek v skladu z merili in kriteriji iz 179. člena OZ. Zato se pritožbeno sodišče sklicuje na že zgoraj nanizane razloge. Veljavna sodna praksa torej ni prekoračena, kot navaja pritožnica. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke v celoti zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(1) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 93/2001, objavljena v elektronski bazi SOVS.

(2) Glej npr. odločbe VS RS: II Ips 216/2009, II Ips 704/2008, II Ips 597/2008, II Ips 561/2008, II Ips 435/2007; vse objavljene v elektronski bazi SOVS.

(3) Glej načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v Pravnih mnenjih I/2006, str. 7.