Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za uporabo dela objekta v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, temveč za ugotovitev, da objekt ni grajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, kar med strankama ni sporno. Ne gre niti za to, da bi bil neskladen del gradnje, temveč je z gradbenim dovoljenjem neskladen cel objekt akumulacije za zasneževanje. Zato je napačno tožničino stališče, da se prepovedi ne morejo nanašati na tisti del gradnje, ki ustreza dimenzijam in kapacitetam, kot jih določa gradbeno dovoljenje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski inšpekcijski organ je tožnici izrekel inšpekcijske ukrepe zaradi neskladne gradnje akumulacije za zasneževanje v sklopu zunanje ureditve Športno rekreacijskega centra … in v 3. točki izreka določil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ 3. točko izreka prvostopenjske odločbe odpravil in jo nadomestil z novo 3. točko, s katero je med drugim prepovedal uporabo obravnavane gradnje ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njej. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski upravni organ je prvostopenjsko odločbo odpravil v delu, kjer so bile izrečene prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ker je v tem delu posegla v pravice lastnice zemljišča, v ostalem delu pa je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Po mnenju organa druge stopnje se lahko prepovedi nanašajo le na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Pojasnil je še, da so prepovedi iz 158. člena ZGO-1 eden izmed inšpekcijskih ukrepov zaradi neskladne gradnje in zato tudi obvezna sestavine odločbe, izdane na podlagi 153. člena ZGO-1. Tožnica se z navedeno prepovedjo ne strinja, saj meni, da je prepoved uporabe akumulacije za zasneževanje prekomeren ukrep. Navaja, da gre za zbiralnik vode, ki ne obremenjuje okolja in ni nevarna gradnja. Namenjena naj ne bi bila le potrebam umetnega zasneževanja, temveč tudi gašenju požarov s helikoptersko asistenco. Pojasnjuje, da gradbeno dovoljenje dovoljuje gradnjo v dimenzijah 1400 m2 in 1400 m3, zato meni, da bi morala biti uporaba v tem obsegu tudi dovoljena. Zato bi se lahko prepoved uporabe nanašala le na obseg, ki presega dovoljene gabarite in kapacitete iz gradbenega dovoljenja. Meni, da je ukrep popolne prepovedi v nasprotju z namenom, da se doseže legalizacija gradnje in navaja, da je že sprožila postopke za legalizacijo povečane vodne akumulacije. Poleg tega meni, da organ druge stopnje pojma uporabe ni opredelil z navajanjem utemeljenih razlogov, zaradi česar naj odločbe v tem delu ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, naj odpravi I. točko izreka oz. podredno I. točko izreka izpodbijane odločbe v zvezi s 3. točko izreka prvostopenjske odločbe, in v tem delu zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik sicer primarno predlaga, naj sodišče odpravi I. točko izreka izpodbijane odločbe v celoti, vendar se razlogi, ki jih v tožbi navaja, nanašajo le na nezakonitost odločitve organa druge stopnje o prepovedi uporabe neskladne gradnje, ne pa tudi na odločitev o zavrnitvi pritožbe. Zato je štelo, da tožnik odločitve drugostopenjskega organa o zavrnitvi pritožbe ne izpodbija.

V skladu z določbo 12.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, to sicer izdano, vendar se gradnja izvaja oz. je izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V takem primeru je gradbeni inšpektor dolžan izreči inšpekcijske ukrepe, kot jih pri neskladni gradnji predvideva 153. člen ZGO-1. Prvi odstavek 153. člena ZGO-1 med inšpekcijskimi ukrepi za neskladno gradnjo določa tudi prepoved uporabe objekta oz. tistega dela objekta, ki se uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega uporabnega dovoljenja.

Poleg tega so prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1, med katerimi je tudi uporaba objekta ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, obvezna sestavina inšpekcijske odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep po določbah od 152. do vključno 155. člena ZGO-1 (drugi odstavek 158. člena ZGO-1). To pomeni, kot je pojasnil že organ druge stopnje, da je izrek teh ukrepov obligatoren, če gre za inšpekcijske ukrepe po navedenih določbah ZGO-1, med katerimi je tudi 153. člen, ki je podlaga za inšpekcijske ukrepe zaradi neskladne gradnje.

Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti možnost legalizacije oz. okoliščina, da je tožnica postopke za legalizacijo že „sprožila“. Napačno je tudi tožničino stališče, da gre za ukrepe, ki so v ZGO-1 navedeni primeroma in da bi moral upravni organ potrebo po njihovem izreku presojati oz. prilagajati.

V obravnavanem primeru ne gre za uporabo dela objekta v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, temveč za ugotovitev, da objekt ni grajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, kar med strankama ni sporno. Ne gre niti za to, da bi bil neskladen del gradnje, temveč je z gradbenim dovoljenjem neskladen cel objekt akumulacije za zasneževanje. Zato je napačno tožničino stališče, da se prepovedi ne morejo nanašati na tisti del gradnje, ki ustreza dimenzijam in kapacitetam, kot jih določa gradbeno dovoljenje.

Iz navedene zakonske ureditve inšpekcijskih ukrepov izhaja tudi, da na izrek prepovedi ne morejo vplivati okoliščine, da gre za zbiralnik vode, ki ne obremenjuje okolja, da je zbiralnik vode predviden tudi za potrebe gašenja požarov in da ne gre za nevarno gradnjo. Gre za okoliščine, ki bi lahko bile odločilne pri odločanju o izdaji uporabnega dovoljenja po 96. členu ZGO-1, vendar določbe, ki urejajo izdajo uporabnega dovoljenja, niso podlaga za odločanje o prepovedi uporabe obravnavanega objekta zaradi izrečenih inšpekcijskih ukrepov.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.