Jedro

Imetnik odpadkov je dolžan zagotoviti obdelavo odpadkov v skladu z Uredbo o odpadkih , kar pomeni, da je ob oddaji odpadkov dolžan preveriti, ali ima subjekt, kateremu odda odpadke, vsa predpisana dovoljenja oziroma je na seznamu izvajalcev obdelave odpadkov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje, Območna enota Murska Sobota, je zaradi prekrška po 3. točki prvega odstavka 57. člena Uredbe o odpadkih (v nadaljevanju Uredba) z odločbo o prekršku izrekel pravni osebi P. d.d. opomin, odgovornima osebama B. H. in D. L. pa vsakemu po 2000 evrov globe. Zoper odločbo o prekršku sta odgovorni osebi vložili zahtevi za sodno varstvo, ki ju je sodišče zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zoper sodbo in odločbo o prekršku zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da izrek odločbe o prekršku zgolj ponavlja zakonsko besedilo prvega odstavka 21. člena Uredbe, ne konkretizira pa očitka opustitve dolžnega ravnanja. Očitek, da sta odgovorni osebi kršili 21. člen Uredbe s tem, ko sta odpadek predali na predelavo v bioplinarno, ki v času prevzema ni imela okoljevarstvenega dovoljenja za obdelavo odpadkov po določbah 36. člena Uredbe, nima pravne podlage v določilih Uredbe. Vložnica predlaga, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorni osebi ustavi, ker dejanje, opisano v izreku odločbe o prekršku, nima znakov prekrška.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcem in zagovorniku B. H. Slednji se je o zahtevi izjavil v vlogi z dne 24. 2. 2015. B.

4. V izreku odločbe o prekršku se pravni osebi očita storitev prekrška po 3. točki prvega odstavka 57. člena Uredbe, odgovornima osebama pa storitev prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 57. člena Uredbe, ker sta odgovorni osebi pravne osebe opustili dolžno nadzorstvo, da pravna oseba v obdobju od novembra 2012 do marca 2013 kot imetnik preko 1.100.000 litrov odpadne sirotke ni zagotovila obdelave tega odpadka v skladu s prvim odstavkom 21. člena Uredbe, tako da bi ga obdelala sama, oddala ali prepustila zbiralcu ali oddala izvajalcu obdelave, ampak ga je predala na predelavo v bioplinarno, ki v času prevzema ni imela pridobljenega okoljevarstvenega dovoljenja po določbah 36. člena Uredbe.

5. Skladno s prvim odstavkom 21. člena Uredbe mora izvirni povzročitelj odpadkov ali drug imetnik odpadkov zagotoviti obdelavo odpadkov, tako da jih (1.) obdela sam, (2.) odda ali prepusti zbiralcu ali (3.) odda izvajalcu obdelave. V konkretnem primeru se v nasprotju s trditvijo zahteve za varstvo zakonitosti storilcem očita, da pravna oseba kot imetnik odpadkov ni oddala odpadka izvajalcu obdelave, temveč ga je oddala drugemu subjektu, ki ga glede na določbe Uredbe ni mogoče šteti za izvajalca obdelave odpadkov, saj ni izpolnjeval za to predpisanih pogojev, ker ni imel okoljevarstvenega dovoljenja (prvi odstavek 36. člena Uredbe). Izvajalec obdelave je v 3. členu Uredbe opredeljen kot predelovalec ali odstranjevalec, to je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki kot dejavnost opravlja predelavo ali odstranjevanje odpadkov v skladu z Uredbo (23. do 25. točka 3. člena Uredbe).

6. Imetnik odpadkov torej izpolni svojo dolžnost iz 21. člena Uredbe, ko odda odpadke subjektu, ki jih obdeluje skladno z določbami uredbe. Glede na navedeno Vrhovno sodišče kot pravilno sprejema stališče sodišča, da je povzročitelj oziroma imetnik odpadkov dolžan zagotoviti obdelavo odpadkov v skladu s to Uredbo, kar pomeni, da je ob oddaji odpadkov dolžan preveriti, ali ima subjekt, kateremu odda odpadke, vsa predpisana dovoljenja oziroma je na seznamu izvajalcev obdelave odpadkov. Šele z oddajo odpadkov subjektu, ki je po določbah uredbe izvajalec obdelave odpadkov, imetnik odpadkov namreč izpolni svojo obveznost iz prvega odstavka 21. člena Uredbe.

7. V izreku izpodbijane odločbe o prekršku so navedene okoliščine, ki ravnanje pravne osebe in obeh odgovornih oseb opredeljujejo kot prekršek po prvem oziroma četrtem odstavku 57. člena v zvezi s prvim odstavkom 21. člena Uredbe. V nasprotju s trditvijo zahteve za varstvo zakonitosti je v opisu prekrška namreč dovolj konkretiziran očitek, da bioplinarna ni bila izvajalec obdelave odpadkov v smislu 3. točke prvega odstavka 21. člena Uredbe, in da je pravna oseba s tem, ko je oddala odpadke bioplinarni, kršila določbo prvega odstavka 21. člena Uredbe.

C.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti in je na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo zahtevo vrhovne državne tožilke.