Jedro

Tožnik toženki tega, da je opustila posipanje delovišča, vendarle ni konkretizirano očital in se zato toženka o tem doslej ni imela možnosti ustrezno izjaviti. Sodišče prve stopnje, ki je menilo, da ponujena trditvena podlaga tožnika zadošča tudi za tak očitek, je namreč na to ni opozorilo (285. člen ZPP), od toženke same pa bi bilo po prepričanju pritožbenega sodišča pretirano zahtevati, da ugiba, kakšne opustitve so ji pravzaprav očitane. S tem, ko je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na dejansko ugotovitev, da toženka za posipanje dvorišča ni poskrbela, takšno opustitev pa je sočasno opredelilo kot protipravno, je toženki odvzelo učinkovito možnost obrambe oziroma odgovora na trditve glede zagotovitve posipanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki I, v točki II glede zavrnitve zahtevka za plačilo 5.999,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2011 dalje do plačila in točki III izreka.

II. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe in razsodilo, da je toženka dolžna plačati 6.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2011 do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in toženka.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe (II. točka izreka) za znesek 5.999,00 EUR. Kot bistveno navaja, da je v obravnavani zadevi podana objektivna odgovornost delodajalca - zavarovanca toženke. Pri tem se sklicuje na ugotovitev izvedenca, da je šlo za nenormalne delovne pogoje, saj je bilo poledenelo, padal je sneg, na tleh pa so bili razni oljni madeži in ostanki hrane. Prav tako je podana krivdna odgovornost, ker mu delodajalec ni preprečil dela z neprimernimi (letnimi) čevlji, ki jih je dobil in ker toženka ni imela opredeljenih nalog s povečano nevarnostjo poškodb in zdravstvenih okvar v Izjavi o varnosti z oceno tveganja, niti niso bili sprejeti nobeni ukrepi, da bi preprečili ali zmanjšali takšne poškodbe. Sodišče tudi ni ocenilo, da je bil kršen Zakon o varnosti in zdravju pri delu. Nadalje nasprotuje zaključku sodišča o njegovem soprispevku k nastanku škodnega dogodka. Pojasnjuje, da je uporabljal čevlje, ki jih je dobil. Nadrejeni so videli, da uporablja neprimerne čevlje, vendar mu tega niso preprečili ali onemogočili. Odločitev izpodbija tudi po višini.(1) Končno nasprotuje stroškovemu sklepu. Meni, da nepravično odraža okoliščine primera. Opozarja, da je imel stroške za pooblaščenca, ki toženki niso nastali, plačal je tudi 1.060,74 EUR izvedenine in sodno takso, medtem ko so stroški toženke znašali le sedmino omenjenega zneska. Meni, da njegov uspeh, ločeno po temelju (70 %) in po višini (nad 50 %,) utemeljuje sorazmerno prisojo stroškov, saj je skupaj uspel nad 60 %. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku še za 5.999,00 EUR, podredno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (tj. odločitev v I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe). Kot bistveno navaja, da njen zavarovanec ni krivdno odgovoren. Poudarja, da je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila površina, na kateri je padel tožnik, mastna zaradi odpadnega olja. Opozarja na izpovedbo priče A. A., (ki je opravil ogled kraja dogodka), da je bilo na tleh nekaj snega (česar plug ni mogel očistiti), ledu pa ni bilo. Tla so bila normalna, brez posebnosti in brez odpadkov. Tudi priča B. B. je povedala, da ima bazen luknjo premera okoli tri metre in da blato ne uhaja iz bazena. Edina oseba, ki je izpovedala, da so bila tla mastna, je tožnik. Izvedenec je nekritično povzel njegovo izpovedbo in pri podaji mnenja izhajal iz predpostavke, da so bila tla mastna. Sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo trditveno podlago z zaključkom, da zavarovanec toženke ni zagotovil posipanja delovišča s soljo in peskom, zaradi česar naj bi bil krivdno odgovoren. Tožnik je namreč v tožbi glede zatrjevanega stanja tal na delovišču navedel le, da je bilo zasneženo, da dvorišče ni bilo popolnoma očiščeno in je bilo nekaj snežne brozge. Tožnik ni trdil, da je delodajalec opustil dolžnost zagotavljanja varnega delovnega okolja, ker ni odredil posipanja. Zato priča C. C. (ki je tistega dne plužil dvorišče), ni bil zaslišan, če je opravljal tudi posipanje. Tožnik je izpostavil možnost posipanja šele, ko je zastavil vprašanje priči A. A. (ki je potrdil, da posipa vedno, ko se pluži) in nato v vprašanjih izvedencu. Podredno meni, da je očitek sodišča neutemeljen, saj je edina o tem povprašana priča zagotovila, da se je posipanje opravljalo skupaj s pluženjem. Nadalje izpodbija kot previsoko odmero odškodnine za nematerialno škodo. Navaja, da je sodišče v opisu telesnih poškodb povzelo posledice natega in zvina vratne hrbtenice, ki po zavarovalni pogodbi niso krite. Poudarja, da ni mogoče preizkusiti višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 3.000,00 EUR. Iz obrazložitve izhaja 30 % soprispevek tožnika in 20 % vzročna zveza med škodnim dogodkom in posledicami (deležem sedanjih težav tožnika). Ob upoštevanju 30 % soprispevka in deljene vzročnosti pa je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Prav tako iz obrazložitve ni mogoče razbrati, ali je sodišče 1.050,00 EUR za strah odmerilo ob upoštevanju 30 % soprispevka tožnika ali ob 100 % temelju. Končno ni mogoče ugotoviti, iz katerega naslova je dosojena odškodnina v znesku 2.200,00 EUR. Ni namreč razvidno, kolikšen del je dosojen za skaženost in koliko je sodišče prisodilo iz naslova zmanjšanje življenjske aktivnosti. Prav tako ni mogoče razbrati, kolikšen del soprispevka in vzročne zveze med dogodkom in obsegom škode je sodišče upoštevalo. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da zahtevek v tem delu zavrne s stroškovno posledico.

6. Tožnik v odgovoru predlaga zavrnitev toženkine pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2011 dalje do plačila postala pravnomočna. Tožnik sodbo v zavrnilnem delu namreč izpodbija le do višine 5.999,00 EUR s pripadki.

9. Tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi 15. 1. 2009 kot sovoznik kamiona, ko je na dvorišču delodajalca želel vstopiti v kabino po stopnicah vozila in mu je spodrsnilo. Delodajalec je imel pri toženki zavarovano splošno odgovornost po polici št. 122471 ter avtomobilsko odgovornost za vozilo, s katerega je tožnik padel. 10. Odškodninski zahtevek tožnik primarno utemeljuje na objektivni odgovornosti, saj je tisti dan snežilo, na dvorišču je bila snežna brozga in stisnjen sneg, ki ju s plugom ni bilo mogoče popolnoma očistiti z delovne površine, okoli kamiona pa je bilo polito olje in odpadno blato, kar je ustvarilo posebno drsečo zmes, zaradi katere je prišlo do poškodbe. Pojasnil je tudi, da stopnica vozila ni bila popolnoma fiksna, zato je v kombinaciji z ostalimi okoliščinami, torej bodisi zaradi nanosa snega, olja, blata in zaradi premika stopnice, prišlo do nezgode.

11. Opisane okoliščine tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne morejo utemeljiti obstoja nevarne stvari, niti nevarne dejavnosti. Sodna praksa je enotna, da objektivna odgovornost obstoji le, ko stvar ali dejavnost predstavljata povečano nevarnost za okolico oziroma premoženje tudi ob zagotovitvi vseh varnostnih ukrepov in kljub zadostni skrbnosti. Kadar postane stvar ali dejavnosti nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvar (nosilca dejavnosti) ali nepravilnega dela oškodovanca, pa je treba uporabiti pravila o krivdni odgovornosti.(2) V konkretnem primeru nobena izmed pravdnih strank ni trdila, da delovišča ni bilo mogoče ustrezno čistiti.(3) Zato zasneženo, poledenelo in mastno delovno dvorišče, upoštevajoč njegovo rabo, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče (tj. za odvoz odpadnih snovi), ne predstavlja stvari, ki sama po sebi pomeni tako veliko nevarnost za življenje in zdravje ljudi, da upravičuje poostreno odgovornost, temveč je stvar (dvorišče oziroma stopnica) postala nevarna šele zaradi opustitev imetnika stvari (opustitve ustreznega čiščenja). Takšna povečana stopnja nevarnosti tudi ni opredeljujoča za delo, ki ga je opravljal tožnik, tj. delo dvoriščnega šoferja. Z ustreznimi varnostnimi ukrepi bi bilo namreč mogoče preprečiti nastanek okoliščin, v katerih bi delovišče in opravljanje dela na njem postali nevarni, oziroma vsaj zmanjšati morebitno nevarnost zaradi takšnih okoliščin na raven povprečne.

12. Tožnik je delodajalcu očital tudi krivdno odgovornost. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem presodilo, da je tožnikov delodajalec krivdno odgovoren za tožnikovo škodo zato, ker dvorišče, po katerem se je premikal tovornjak, ni bilo ustrezno očiščeno; bilo je sicer pluženo, ne pa tudi posuto s soljo in peskom, pa bi moralo biti; ter zato, ker bi zavarovanka toženke morala tožniku priskrbeti primerno obutev, sicer pa mu preprečiti delo, da ne bi prišlo do škode.

13. Pritožbeno sodišče je ob prvem odločanju v tej zadevi pritrdilo stališču toženke, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da dvorišče ni bilo posuto s peskom in soljo, prekoračilo tožnikovo trditveno podlago glede protipravnosti ravnanja njegovega delodajalca. Vrhovno sodišče temu ni pritrdilo. Pojasnilo je, da tožnik sicer res ni trdil, da njegov delodajalec dvorišča ni posipal s soljo in peskom. To okoliščino je sodišče prve stopnje ugotovilo iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Vendar pa je Vrhovno sodišče ocenilo, da je v situaciji, ko je tožnik trdil,(4) da čiščenje ni bilo ustrezno, to trditev pa je konkretiziral z opisom, da je moral na dan škodnega dogodka zaradi načina opravljanja delovnih zadolžitev izstopati iz tovornjaka in nanj ponovno vstopati, da je snežilo, da sneg ni bil popolnoma očiščen in da se je mešal tudi s spolzkimi odpadnimi snovmi (maščobami, blatom), zaradi česar je bila podlaga, po kateri je moral stopati, spolzka, na podlagi česar je svojemu delodajalcu očital, da ni poskrbel za varno delovno okolje, očitek o opustitvi čiščenja delovne površine dovolj jasno opredeljen. Tožnikove očitke je po mnenju Vrhovnega sodišča namreč mogoče strniti v tezo, da bi moral zavarovanec tožene stranke poskrbeti, da tožnik ne bi stopal na spolzko površino. Po oceni revizijskega sodišča bi bilo od njega pretirano zahtevati navedbo vseh opravil, ki so bila potrebna, da bi se površina, ki je bila zaradi zimskih razmer spolzka, usposobila za varno hojo.

14. Pritožbeno sodišče povzeto stališče Vrhovnega sodišča sprejema, a pri tem ne more mimo dejstva, da tožnik toženki tega, da je opustila posipanje delovišča, vendarle ni konkretizirano očital in se zato toženka o tem doslej ni imela možnosti ustrezno izjaviti. Sodišče prve stopnje, ki je menilo, da ponujena trditvena podlaga tožnika zadošča tudi za tak očitek, je namreč na to ni opozorilo (285. člen ZPP), od toženke same pa bi bilo po prepričanju pritožbenega sodišča pretirano zahtevati, da ugiba, kakšne opustitve so ji pravzaprav očitane. S tem, ko je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na dejansko ugotovitev, da toženka za posipanje dvorišča ni poskrbela, takšno opustitev pa je sočasno opredelilo kot protipravno, je toženki odvzelo učinkovito možnost obrambe oziroma odgovora na trditve glede zagotovitve posipanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbama je bilo že iz navedenega razloga treba ugoditi in sodbo v izpodbijanih delih na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

15. Ne glede na to, da je bilo pritožbama treba ugoditi že iz zgoraj navedenega razloga, pa pritožbeno sodišče odgovarja še na nekaj bistvenih očitkov:(5) - v zvezi z dejansko ugotovitvijo, da delodajalec tožnika ni zagotovil dodatnega posipanja delovišča s soljo in peskom, toženka utemeljeno opozarja na pomanjkljivo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje se tako res ni opredelilo do izpovedbe priče A. A., ki je zagotovil, da je bilo posipano s soljo, kjer se je plužilo (list. št. 49). Enako velja glede ugotovitve, da je bila površina mastna zaradi odpadnega olja. Sodišče prve stopnje je le na kratko povzelo izpovedbe posameznih prič, vendar jih dokazno ni ocenilo ter ni argumentirano pojasnilo razlogov za oceno o (ne)verodostojnosti posamezne izpovedbe.(6) Sodišče bi moralo opraviti dokazno oceno skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in oceniti vsak dokaz posebej, nato pa še vse skupaj, pri tem pa upoštevati uspeh celotnega dokaznega postopka. Zgolj sklicevanje na izvedensko mnenje, da prevoz in razlaganje odpadnega blaga in čiščenje vozila lahko povzroči spolzkost tal, dokazne ocene ne more nadomestiti, saj stanje tal v konkretnem primeru ne predstavlja dejstva, za ugotovitev katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP); - iz razlogov v sodbi ni razvidno, kako je sodišče upoštevalo deljeno vzročnost (obseg škode, ki je posledica degenerativnih sprememb) ter tožnikov soprispevek. Ni namreč jasno, koliko znaša celotna odškodnina (ob upoštevanju deljene vzročnosti) ter znesek, ki pripada tožniku ob upoštevanju njegovega 30 % soprispevka. Višine prisojene odškodnine zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP); - pri odmeri odškodnine se sodišče ni opredelilo do ugovora toženke, da je izključen odškodninski zahtevek zaradi natega in zvina vratne hrbtenice po 11. točki tretjega odstavka 3. člena splošnih pogojev PG-odg/07-1 (B4), ki je sestavni del zavarovalne police št. 122472 (list. št. 8); - pri prisojeni odškodnini za strah iz razlogov ni razvidno, ali je odškodnina 1.050,00 EUR odmerjena ob upoštevanju 30 % soprispevka tožnika ali ob 100 % temelju; - nemogoč je preizkus prisojenih 2.200,00 EUR, saj iz razlogov ni mogoče razbrati, kolikšen del tega zneska je bil priznan iz naslova skaženosti, in kolikšen del zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri (neznani višini) prisojene odškodnine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa ni mogoče ugotoviti niti tega, kako je sodišče upoštevalo deljeno vzročnost in soprispevek tožnika.

16. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti izjavo glede očitka o opustitvi posipanja s soljo in peskom in v tej smeri po potrebi ustrezno dopolniti dokazni postopek ter upoštevati opozorila glede dokazne ocene. Obrazložiti bo moralo tudi to, katero zavarovanje odgovornosti (splošno ali avtomobilsko) krije škodo, nastalo v konkretnem primeru in se (po potrebi) opredeliti do ugovora o izključitvi odgovornosti za zvin in nateg vratne hrbtenice po splošnem zavarovanju. Pri odmeri odškodnine bo moralo upoštevati načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnino (tj. sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod), obrazložiti, kako je upoštevalo (morebitno) deljeno vzročnost in razmejiti odškodnino, prisojeno iz naslova skaženosti od odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz sodbe bo moralo biti tudi razvidno, koliko tožniku pripada ob upoštevanju 100 % temelja in znesek odškodnine, ki mu pripada ob upoštevanju (morebitnega) tožnikovega soprispevka.

17. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodišču očita, da je pri odmeri 3.000,00 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prenizko ovrednotilo dolgotrajnost zdravljenja ter prestane nevšečnosti ter želi zvišanje odškodnine za 2.749,00 EUR. Meni, da mu pripada vtoževanih 1.500,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženost. Op. št. (2): Sodba II Ips 394/2011 s 3. 10 .2013, Sodba II Ips 269/2012 z 20. 6. 2013, Sodba II Ips 297/2011 s 30. 5. 2013 idr. ter dr. Mateja Končina-Peternel, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pojem nevarne stvari in nevarne dejavnosti, Podjetje in delo, 1999, št. 6-7, str. 1298-1305.) Op. št. (3): Tožnik je navedel le, da je tistega dne snežilo in je bilo na tleh precej snežne brozge in stisnjenega snega, saj s plugom ni bilo možno popolnoma očistiti delovne površine (list. št. 1). Ni pa navedel, da ne bi bilo mogoče očistiti odpadnega olja in blata z delovišča. Op. št. (4): Vrhovno sodišče vse tožnikove trditve, relevantne za presojo zadostnosti trditvene podlage glede opustitve dolžnega posipanja dvorišča, povzema v točki 9 svoje odločbe in jih pritožbeno sodišče ne povzema ponovno, saj sta obe stranki z njo seznanjeni.

Op. št. (5): O utemeljenosti (ali neutemeljenosti) preostalih se, saj na odločitev ne morejo vplivati, v tej fazi postopka ne izjavlja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Op. št. (6): Pritožba upravičeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče A. A., ki je povedal, da ni bilo ledu, da so bil tla normalna, brez posebnosti in brez odpadkov (list. št. 48) ter priče B. B., ki je pojasnil, da blato ne uhaja iz bazena (list. št. 45).