Jedro

Za veljavnost dogovora o razdelitvi skupnega premoženja je potrebno, da je sklenjen v notarski obliki.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotoženec od zapustnika prejel darilo v znesku 15.000,00 in prvotožencu naložilo, da je dolžan dopustiti, da se darilo upošteva pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine in se mu vračuna v njegov dedni delež. V preostalem delu je tožbeni zahtevek, da v zapuščine ne sodi ½ nepremičnin posamezni del 2, 3, 4 in 6 k. o. X ne sodi v zapuščino po A. A. Tožnici je tudi naložilo, da povrne prvotožencu 500,77 EUR stroškov v korist proračuna RS.

2. Zoper obsodilni in zavrnilni del sodbe se pritožujeta prvotoženec in tožnica in v izpodbijanem delu predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Prvotoženec v pritožbi navaja, da ni prejel 15.000 DEM, saj darilne pogodbe ni podpisal in se sklicuje na izpoved drugotoženke, ki jo povzema. Nadalje opozarja na nasprotje v odpovedi toženčeve bivše žene in tožnice o tem kdo je il prisoten ob izročitvi in kraju izročitve, kar kaže na neverodostojnost njunih izpoved, prav tako prvotoženec ni podpisal darilne pogodbe in tega oče od njega ni zahteval, čeprav je bil zelo strikten in dosleden.

3. Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe navaja, da so zaključki, da spornega stanovanja ni kupila z lastnimi sredstvi napačni in življenjsko nelogični. Z zgoraj navedeno interpretacijo je sodišče poseglo v voljo zapustnika A. A., ki je v oporoki jasno zapisal, da razpolaga z vsem svojim premičnim in nepremičnim premoženjem, pri čemer spornega stanovanja sploh ni omenjal in ga ni štel za svojega in sta dogovor o tem, da stanovanje na P. pripada tožnici v celoti realizirala. Odraz te njune volje je tudi vpis v zemljiško knjigo, kjer je zapustnica vpisana kot lastnica. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 777/1994. Ne tožnica ne pokojni A. A. spornega stanovanja nista štela za skupno premoženje. Določila oporoke je potrebno razlagati po pravem oporočiteljevem namenu in spoštovati njegovo voljo. Sodišče se sploh ni opredelilo do tožničine navedbe, da sta imela zakonca ves čas ločene finance, napačno je upoštevano, da je pokojnik A. A. honorarno del kot gasilec ves čas, čeprav je na tak način delal samo, ko je bil na čakanju na zavodu za zaposlovanje. Kupnina za stanovanje ni predstavljala nizkega zneska samo 9.910,00 EUR.

4. Tožnica je odgovorila na pritožbo prvotoženca in predlagala, da sodišče zavrne pritožbo in v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi prvotoženca

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pokojni A. A. v letu 1997, ko je prejel polovico kupnine za stanovanje na A. podaril in izročil prvotožencu 15.000 DEM. Za tako ugotovitev je imelo sodišče prve stopnje podlago v izvedenih dokazih zlasti v zaslišanju bivše žene prvotoženca B. B. katero zaslišanje je predlagal prvotoženec. Le-ta je izpovedala, da je pokojni A. A. izročil prvotožencu 15.000 DEM kot darilo. Na podlagi izpovedi nepristranske priče katero zaslišanje je predlagal prvotoženec, ne more biti tudi po oceni pritožbenega sodišča nobenega dvoma, da je prvotoženec prejel sporni denarni znesek. Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami prvotoženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. V izpovedi priče in tožnice ni protislovij kot trdi pritožba, če pa se izpovedi razlikujeta v detajlih, pa to ne vpliva na pravilnost dokazne ocene, saj je nemogoče pričakovati, da si zapomnita vse detajle iz dogodka pred osemnajstimi leti.

O pritožbi tožnici

7. Ob tem, ko je tožnica izpovedala, da je s pokojnim živela od leta 1978 sprva v izvenzakonski skupnosti, kasneje pa se je s pokojnim A. A. poročila, je sodišče pravilno štelo, da je bilo sporno stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Tožnica ni dokazala, da je sporno stanovanje njeno posebno premoženje, niti da je k nastanku tega premoženja prispevala v večjem obsegu, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta deleža na tem stanovanju enaka (čl. 59 ZZZDR). Tožnica tudi v ničemer ni dokazala dogovora o razdelitvi skupnega premoženja, saj je za njegovo veljavnost potrebno, da je sklenjen v notarski obliki. Neutemeljene so pritožbene trditve, da so zaključki sodišča prve stopnje napačni in življenjsko nelogični. Če pokojnik spornega premoženja ni omenjal v oporoki, še ne pomeni, da le-to ne spada v skupno premoženje kot neutemeljeno trdi pritožba; niti tega ne preprečuje vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na tožničino ime. Dokazno breme o dogovoru o razdelitvi premoženja je na tožnici zato, so neutemeljene nadaljnje pritožbene trditve, da je sodišče nedopustno poseglo v voljo tožnice in pokojnega A. A. Tožnica je tudi dokazala, da sta s pokojnim ločene finance imela. Ob tem, ko tožnica sploh ne navaja kakšni so bili njeni dohodki za odločanje ni bistveno ali je pokojni z dodatnim delom še kaj zaslužil kot gasilec in v katerem obdobju. Prav tako za odločanje ni bistveno koliko je znašala kupnina za sporno stanovanje.

8. Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).