Jedro

Preizkus in posredovanje zahteve za sodno varstvo pristojnemu sodišču predstavlja postopanje prekrškovnega organa, ki meri na pregon storilca prekrška.

Nadaljnje dopisovanje med sodiščem in prekrškovnim organom, zaradi napake, ki jo je storil prekrškovni organ pri odstopu zadeve sodišču, pa ne predstavlja dejanj, ki bi imela za posledico pretrganje zastaranja pregona v škodo domnevnih kršiteljev.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja vodnikov službenih psov in konjenikov Maribor je pravni osebi K.k.d. 1.3.2005 izdala plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki prvega odstavka 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (ZOPA) in odgovorni osebi pravne osebe F.K. plačilni nalog zaradi prekrška po tretjem odstavku 16. člena ZOPA. Zoper plačilna naloga sta kršitelja vložila zahtevo za sodno varstvo. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Mariboru ustavilo postopek zoper odgovorno osebo pravne osebe in potrdilo plačilni nalog glede prekrška pravne osebe.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitve prvega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Sodišče je kršilo določbe o relativnem zastaranju pregona. Prekrškovni organ je kršiteljema vročil plačilna naloga 22.3.2005. Naslednje procesno dejanje, ki meri na pregon storilcev prekrškov, je bilo opravljeno 29.10.2007, ko je sodnik izdal odredbo glede vabljenja odgovorne osebe pravne osebe na zaslišanje. Vložnik zaključuje, da je med temi procesnimi dejanji poteklo več kot dve leti, saj vmesnega dopisovanja med prekrškovnim organom in sodiščem ni mogoče šteti kot dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje pregona po tretjem odstavku 42. člena ZP-1. Vložnik dodaja, da bi sodišče moralo pred nadaljevanjem postopka ugotoviti, ali ni podan razlog za pretrganje zastaranja po četrtem odstavku 42. člena ZP-1. Ker tega ni storilo, je zaradi poteka časa treba šteti, da ta razlog za pretrganje zastaranja ni bil podan. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in postopek zaradi prekrškov ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena zastopniku in odgovorni osebi pravne osebe ter njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (t.i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje postopka (t.i. absolutno zastaranje postopka o prekršku).

5. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da sta bila plačilna naloga po odredbi prekrškovnega organa kršiteljema vročena 22.3.2005. Naslednji dan je prekrškovni organ prejel vlogo F.K., ki jo je štel kot zahtevo za sodno varstvo za oba kršitelja. Sodišče je nepopoln spis prekrškovnega organa prejelo 20.4.2005 in ga z dopisom 11.10.2005 pozvalo, da pošlje sodišču tudi izvod zahteve za sodno varstvo, ki jo je nato prejelo 7.11.2005. Okrajni sodnik je 29.10.2007 izdal odredbo za prva zaslišanja v postopku o zahtevi za sodno varstvo.

6. Pravilna je ugotovitev zahteve, da je v obravnavani zadevi postopek o prekršku oziroma pregon prekrška relativno zastaral, saj je med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minilo več kot dve leti. Ni pa moč pritrditi navedbi zahteve, da je zadnje dejanje, od katerega je začel teči rok iz tretjega odstavka 42. člena ZP-1, vročitev plačilnih nalogov domnevnima kršiteljema 22.3.2005. V skladu z določbami 63. člena ZP-1 je prekrškovni organ po prejemu zahteve za sodno varstvo dolžan opraviti njen preizkus. Če ne odloči po drugem, četrtem ali petem odstavku, mora zahtevo s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posredovati v odločitev pristojnemu sodišču (sedmi odstavek 63. člena ZP-1). Preizkus in posredovanje zahteve pristojnemu sodišču predstavlja postopanje prekrškovnega organa, brez katerega se postopek o prekršku ne more nadaljevati v smeri pravnomočne odločitve. Gre torej za dejanje, ki po svoji naravi meri na pregon storilca prekrška. V obravnavanem primeru je dopis prekrškovnega organa, s katerim mu je le-ta odstopil zadevo, prejelo 20.4.2005, zato je od tega dne zastaranje začelo teči znova. Pritrditi pa je zahtevi, da vse nadaljnje dopisovanje med sodiščem in prekrškovnim organom (dopis 11.10.2005 in 2.11.2005) ne predstavlja dejanj, ki bi imela za posledico pretrganje zastaranja pregona v škodo domnevnih kršiteljev, saj gre za dejanja, ki so bila v konkretnem postopku potrebna zgolj zaradi napake, ki jo je storil prekrškovni organ pri odstopu zadeve sodišču. 7. Še pred nadaljevanjem postopka o zahtevi za sodno varstvo, natančneje 21.4.2007, je torej nastopilo relativno zastaranje, zato bi moralo sodišče na podlagi določbe 3. točke 156. člena ZP-1, ki se po tretjemu odstavku 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, postopek o prekršku ustaviti. Ker tega ni storilo, temveč je nadaljevalo postopek, ki ni bil več dovoljen, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca in izpodbijano pravnomočno sodbo v skladu s 426. členom ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo in zoper odgovorno osebo pravne osebe ustavilo.

8. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).