Jedro

Čeprav je kot razlog za sklenitev PZ za določen čas naveden začasno povečan obseg del, je bilo dokazano, de je delodajec PZ za določen čas sklenil zato, ker se je potreba po delu na delovnem mestu "skrbnik računalniškega sistema" začela zmanjševati in je delodajalec pričakoval, da delavca na tem delovnem mestu kmalu ne bo več potreboval. Zato ni bil podan zakonit razlog za sklenitev PZ za določen čas po 3. alinei

1. odstavka 52. člena ZDR (začasno povečan obseg del) in se skladno s 54. členom ZDR šeje, da je bila sklenjena PZ za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba a) v 1. odstavku izreka delno spremeni tako, da se sedaj glasi: "Ugotovi se, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 2.7.2004 in se pogodba o zaposlitvi z dne 11.6.2003, sklenjena za določen čas do dne 2.7.2004, šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od dne 2.7.2004 vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas, mu do vrnitve na delo izplačati zapadle zneske plač in drugih prejemkov, ki bi jih prejel, če bi delal in nakazati prispevke in davke pristojnim institucijam, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, zahtevek za izplačilo plače za obdobje po vrnitvi na delo in za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust pa se zavrne." b) v delu, ki se nanaša na izplačilo pogodbene kazni, razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

IV. Revizija v zvezi z zavrnitvijo pritožbe glede zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust in v zvezi z zavrženjem tožbe za plačilo pogodbene kazni se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da mu je dne 2.7.2004 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da se pogodba o zaposlitvi z dne

11.6.2003 šteje za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas. Nadalje je zavrnilo del tožbenega zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu od dne

2.7.2004 vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas, izplačati zneske plač in drugih prejemkov, ki bi jih prejel, če bi delal, nakazati prispevke in davke pristojnim institucijam, plačati pogodbeno kazen za nazakonito prenehanje delovnega razmerja in odškodnino za neizkoriščen letni dopust, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila.

Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik ter predlagal, da pritožbeno sodišče izvede glavno obravnavo in predlagane dokaze, nato pa ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti. V pritožbi je tožnik navedel, da je pred njim na istem delovnem mestu delal G., ki je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, nato pa je podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi tega ni moč šteti, da se je potreba po opravljanju tovrstnega dela začasno povečala.

Tožnik bi moral imeti enak delovnopravni status kot delavec, ki je isto delo pri toženi stranki opravljal pred njim, če pa bi se obseg dela res zmanjšal, bi tožena stranka lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi G. oziroma tožniku iz poslovnega razloga.

Nikakor pa ni imela zakonskega razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je potrebno pogodbo o zaposlitvi tožnika šteti za nezakonito oziroma kot pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kot dokaz za svoje navedbe je tožnik predlagal zaslišanje prič P. in H.. Glede dela zahtevka za izplačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust je tožnik navedel, da je bil upravičen do celotnega letnega dopusta, ker mu je delovno razmerje prenehajo po 1. juliju ter da se o načinu izrabe s toženo stranko ni dogovoril. Ker je med delavcem in delodajalcem dopusten dogovor o odškodnini namesto letnega dopusta ob prenehanju delovnega razmerja, jo je tožnik uveljavljal za primer, če delu tožbenega zahtevka za reintegracijo ne bi bilo ugodeno. Ker pa mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito, je upravičen do pogodbene kazni.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedla, da so pritožbene navedbe tožnika v nasprotju z listinsko dokumentacijo in zaslišanjem priče P. Sistemizacija delovnih mest se namreč s časom spreminja in prilagaja potrebam delovnega procesa, zato je tožena stranka najprej potrebovala delo skrbnika računalniškega sistema, katero sta opravljala G. in tožnik, vendar se je potreba po tovrstnem delu izčrpala že pred potekom pogodbe o zaposlitvi tožnika. Delovno mesto skrbnika informacijskega sistema se od delovnega mesta skrbnika računalniškega sistema razlikuje, nanj je na novo zaposlila P., ki dela niti ni prevzel od tožnika marveč od N.. O dokaznih predlogih tožnika v pritožbi je navedla, da bi tožnik moral morebitne dokaze sodišču prve stopnje predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust in pogodbeno kazen pa je navedla, da sta preuranjena.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bil v presojanem individualnem delovnem sporu podan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri svoji odločitvi se je oprlo na predloženo pogodbo o zaposlitvi tožnika z dne 11.6.2003 (priloga A1), v kateri je pod točko I. navedeno, da tožnik in tožena stranka sklepata delovno razmerje za določen čas enega leta in sicer do dne 2.7.2004 zaradi povečanega obsega dela. Povečan obseg dela, zaradi katerega je moč skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je določen med taksativno naštetimi razlogi v 3. alinei 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR), vendar iz dokaznega postopka na prvi stopnji izhaja, da je bil pravi razlog za sklenitev zgoraj citirane pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pričakovan upad dela in ne povečan obseg dela. Iz odgovora na tožbo z dne

27.9.2004 tako izhaja, da je tožena stranka dne 25.2.2002 sprejela dopolnitev sistemizacije delovnih mest z novim delovnim mestom "Skrbnik računalniškega sistema", na katero je dne

11.3.2002 za nedoločen čas zaposlila enega izvajalca. Ko je temu dne 15.6.2003 prenehala pogodba o zaposlitvi, je tožena stranka ugotovila, da je potreba po tovrstnem delu začela upadati in je pričakovala, da kmalu delavca na delovnem mestu "Skrbnik računalniškega sistema" sploh ne bo več potrebovala. Ker je ocenila, da bo do popolnega prenehanja potrebe po tovrstnem delu prišlo šele po enem letu, je s tožnikom dne 11.6.2003 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v presojanem individualnem delovnem sporu ni bil podan zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 3. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR (začasno povečan obseg), ampak je šlo za razlog pričakovanega upada obsega dela, ki ni vsebovan med taksativno naštetimi primeri, v katerih je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas (1. odstavek 52. člena ZDR). Pogodba o zaposlitvi z dne 11.6.2003 je bila tako sklenjena v nasprotju z zakonom, zaradi česar se po določilu 54. člena ZDR šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo (4. točka 358. člena ZPP), odločilo, da šteje pogodba o zaposlitvi z dne 11.6.2003 za pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za nedoločen čas in posledično ugodilo reintegracijskemu in delno reparacijskemu delu tožbenega zahtevka tožnika.

Pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo dokaznih predlogov v pritožbi, ki se nanašajo na zaslišanje prič P. in H.. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v postopku odločanja o pravnem sredstvu je namreč po določilu 1. odstavka 337 člena izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo ali do konca glavne obravnave. Ker tožnik v pritožbi ni z ničemer pojasnil, zakaj zaslišanja navedenih prič ni predlagal tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče teh dokaznih predlogov ni moglo upoštevati.

Glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni imelo ne dejanske ne pravne podlage za svojo odločitev. Institut pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je urejen v 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97; v nadaljevanju SKPgd), po katerem je delavec upravičen do najmanj treh povprečnih plač v primeru, ko mu delovno razmerje preneha nezakonito. Navedena odločba se tudi po uveljavitvi ZDR uporablja v celoti (stališče Komisije za razlago SKPgd, Ur. l. RS, št. 113/02), vendar pa mora biti nezakonitost prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi ugotovljena s pravnomočno sodbo. Ker v presojanem individualnem delovnem sporu o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi niti v času vložitve tožbe niti v času odločanja pred sodiščem prve stopnje še ni bilo pravnomočno odločeno, je del tožbenega zahtevka tožnika na izplačilo pogodbene kazni, ki sicer tudi po višini ni bil oblikovan, preuranjen. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, delno razveljavilo izpodbijano sodbo in v tem obsegu zavrglo tožbo (2. odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 274. člena ZPP).

V preostalem delu (glede odškodnine za neizkoriščeni letni dopust) pritožbeno sodišče soglaša z zaključki iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik le zatrjeval, da dopusta ni mogel koristiti pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, vendar za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza. Ob upoštevanju potrebnih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti bi moral predlagati dokaze, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje ugotovilo posamezne elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke (da je tožniku škoda nastala, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke in da obstaja odgovornost tožene stranke za to škodo). Ker v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da tožnik letnega dopusta ni izkoristil po krivdi tožene stranke, je v izpodbijani sodbi del tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust pravilno zavrnjen in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), pritožbo tožnika pa kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, sama krije stroške postopka, ki so ji s tem v zvezi nastali.

Ker tožnik dela tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust in pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni opredelil po višini in tako posamična vtoževana glavnična terjatev ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno po določilu 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04; v nadaljevanju ZDSS-1) in 32. členu citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretnem individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.