Jedro

Revizija ima načelno sicer prav, ko meni, da pritožbeno sodišče ne sme dopolnjevati pomanjkljivih dokaznih utemeljitev sodišča prve stopnje, niti "razjasnjevati" ali "pojasnjevati" nerazumljivih ali celo protislovnih dokaznih argumentov sodbe sodišča prve stopnje. Tudi dokazov, ki niso bili predmet dokazne presoje sodišča prve stopnje, ne sme ocenjevati (prim. 355. člen ZPP).

Vendar to ne pomeni, da bi moralo pri presoji pritožbenih očitkov sodišče prve stopnje oceniti prav vse izvedene dokaze, ne bi smelo pojasniti, zakaj posamezni, sicer izvedeni, a v razlogih sodbe neocenjeni dokazi niso pomembni. Ali drugače. To, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, ne predstavlja vselej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi ne kršitev določbe 8. člena ZPP (ki med drugim nalaga posamično, analitično oceno dokazov) ali celo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožniku plačati 3.350.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1992. Tožnika je zavezalo, da mora tožencu povrniti 258.240 SIT stroškov postopka z zakonskim zamudnimi obrestmi od 2.7.2002. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da tožnik ni dokazal, da bi mu škodo povzročil toženec, pa tudi ne tega, da bi sodeloval v pretepu, v katerem je utrpel škodo.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo "iz vseh revizijskih razlogov" (pri čemer pa je obrazložil le bistveno kršitev določb pravdnega postopka). Navaja, da bi moralo sodišče obravnavati in oceniti vse izvedene dokaze in sicer tako, kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Vendar listin, na katere se je skliceval, sodišče ni dokazno ovrednotilo. Zato tega namesto prvostopnega sodišča ne more storiti pritožbeno sodišče. Prav to pa se je zgodilo v tem primeru. Listinske dokaze iz kazenskega spisa je namreč temeljito in obširno ocenilo, s tem pa je prekoračilo svoja pooblastila.

Tudi če bi pritožbeno sodišče smelo ocenjevati dokaze, ki jih ni ocenilo tudi sodišče prve stopnje, je ocena listinskih dokazov iz kazenskega spisa nesprejemljiva in v določenih pogledih protislovna. Res je, da uradni zaznamki policijskih organov in kazenska ovadba tudi v pravdnem postopku ne morejo imeti enake teže kot izpovedbe neposredno zaslišanih prič na sodišču. Vendar je nesprejemljivo, da v sodbi sodišča prve stopnje ni omenjen noben od teh listinskih dokazov. Dokler se o njih ne izjavi sodišče prve stopnje, jih tudi pritožbeno sodišče ne sme presojati.

Neutemeljeno je stališče pritožbenega sodišča, da ni dokazov, da je bil tožnik poškodovan v pretepu. Že E.R., ki mu je sodišče prve stopnje verjelo, je povedal, da je prišlo do pretepa in da so tožnika pretepli, M.Š. pa, da je tožnika pretepel tudi toženec. B. P. je povedal, da mu je M.Š. povedal, da je tožnika pretepel on in še nekdo. Toženec sam je povedal, da sta mu drugi dan po dogodku M.Š. in M.H. povedala, da je z M.Š. pretepel tožnika. Razen tega je E.R. povedal, da je bil toženec navzoč v trenutku, ko ga je reševal pred M.Š. Vse to dokazuje, da je tožnika napadla skupina ljudi, v kateri je bil tudi toženec. Če bi sodišče prve stopnje ocenjevalo listinske dokaze iz kazenskega spisa tako, kot to nalaga določba 8. člena ZPP, bi se pojavila vrsta vprašanj, na katera bi moralo odgovoriti sodišče prve stopnje (kar pa namesto njega poskuša pritožbeno sodišče). V kazenskem spisu je predlog za kazenski pregon, iz katerega izhaja, da je bil toženec tisti, ki je rekel M.Š., naj gresta za tožnikom iz lokala in ga pretepeta. To listino je treba povezati z izpovedbo E.R., da je bil toženec navzoč, ko ga je reševal pred M.Š. Dokazni zaključek je potem jasen: M.Š. in toženec sta odšla za tožnikom z namenom, da ga pretepeta. Pomembno je tudi, da je M.Š. pred sodnikom povedal, da je tožnika tepel tudi toženec. Neprepričljiva je dokazna ocena izpovedbe M.Š., ko mu sodišče verjame, da je tožnika pretepel, ne verjame pa mu, da je pri tem sodeloval tudi toženec. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da imajo dokazi, ki so izvedeni pred sodnikom, večjo težo. Veliko je namreč prič, ki so zaslišane pred sodnikom, a so njihove izjave neresnične. Sicer pa so vsi dokazi enakovredni in predmet proste dokazne ocene.

Revident se v nadaljevanju sklicuje na uradne zaznamke policije v kazenskem spisu ter jim pripisuje pomembno dokazno funkcijo, revizijo pa zaključi z razmišljanjem, da bi sodišče prve stopnje lahko prišlo do drugačnih zaključkov, če bi obravnavalo in ocenilo tudi listinske dokaze iz kazenskega spisa. Ni izključeno, da bi sprejelo enake dokazne zaključke kot pritožbeno sodišče (potem ko je to samo in nepooblaščeno opravilo dokazno oceno listin). Vendar je v tej situaciji to le domneva. Najprej mora namreč sodišče prve stopnje oceniti vse dokaze, ki jih izvedlo, ter vestno in pošteno odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih terja pravilna uporaba 8. člena ZPP. Šele potem imajo stranke možnost, da v pritožbi kritizirajo in polemizirajo z dokazno oceno.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Med množico komaj še preglednih revizijskih navedb je večina takih, ki jih revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revidentovo kritiko dokazne ocene izpovedb prič in listinskega dokaznega gradiva, ki je zbrano v kazenskem spisu (npr., da povezava vsebine predloga za kazenski pregon z izpovedbo priče E.R. dokazuje, da sta M.Š. in toženec odšla za tožnikom z namenom, da ga pretepeta, da je M.Š. pred sodnikom povedal, da je tožnika tepel tudi toženec, da je neprepričljiva dokazna ocena izpovedbe M.Š., ko mu sodišče verjame, da je tožnika pretepel, ne pa tudi, da je pri tem sodeloval toženec, da je nepravilno stališče pritožbenega sodišča, da imajo dokazi, izvedeni pred sodnikom, večjo težo od policijskih zaznamkov, da iz izpovedb prič E.R. /ki mu je sodišče prve stopnje verjelo/, M.Š. /ki je povedal, da je tožnika tepel tudi toženec/ ter B.P. /ki je povedal, da mu je M.Š. povedal, da je tožnika tepel on in še ena oseba/ izhaja, da je tožnika pretepel tudi toženec, da je celo sam povedal, da sta mu drugi dan po dogodku M.Š. in M.H. povedala, da je skupaj s M.Š. pretepel tožnika, itd.).

Dokazna ocena ne more biti predmet revizijske presoje niti tedaj, ko revident sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev določbe 8. člena ZPP. Kršitev proste dokazne ocene je sicer lahko dvojna.

Takrat, kadar predstavlja neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka (praviloma kršitev iz prvega odstavka 339. člena, v bolj redkih primerih lahko tudi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP /kadar so razlogi sodbe o tem, kako je prišlo sodišče do svoje ugotovitve, da določeno odločilno dejstvo obstaja ali da ne obstaja, do te mere nejasni, pomanjkljivi ali protislovni, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti/). Če pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična), a vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalni dokaznimi pravili), bo podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Revidentov očitek procesne kršitve je zato v tem primeru le navidezen: z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (prim. sodbo VS RS II Ips 298/2003 z dne 13.11.2003; prim. tudi N. Betetto, Ustavna procesna jamstva v dokaznem postopku, Pravna praksa št. 21/2003, str. 18).

Revizija ima načelno sicer prav, ko meni, da pritožbeno sodišče ne sme dopolnjevati pomanjkljivih dokaznih utemeljitev sodišča prve stopnje, niti "razjasnjevati" ali "pojasnjevati" nerazumljivih ali celo protislovnih dokaznih argumentov sodbe sodišča prve stopnje. Tudi dokazov, ki niso bili predmet dokazne presoje sodišča prve stopnje, ne sme ocenjevati (prim. 355. člen ZPP).

Vendar to ne pomeni, da pri presoji pritožbenih očitkov, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti prav vse izvedene dokaze, ne bi smelo pojasniti, zakaj posamezni, sicer izvedeni, a v razlogih sodbe neocenjeni dokazi niso pomembni. Ali drugače. To, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, ne predstavlja vselej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi ne kršitev določbe 8. člena ZPP (ki med drugim nalaga posamično, analitično oceno dokazov) ali celo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Toda, če stranka v pritožbi očita, da bi sodišče prve stopnje te "dokaze" moralo obravnavati, ker so po njenem pomembni, mora pritožbeno sodišče na te očitke odgovoriti. V konkretnem primeru je to tudi storilo. Z jasno, izčrpno in razumno argumentacijo je tožniku pojasnilo, da so kazenska ovadba in uradni zaznamki o zbranih obvestilih namenjeni državnemu tožilcu, da se odloči o uvedbi kazenskega postopka, da gre za enostransko pisana obvestila, ne da bi bila avtorizirana s podpisi tistih, od katerih so policisti dobili informacije ter da zato takšni uradni zaznamki tudi v pravdnem postopku ne morejo imeti enake teže kot izpovedbe v sodnem postopku zaslišanih prič (kar vse je revidentu dobro znano; sicer ne bi zapisal: "Strinjam se tudi z navedbo v sodbi sodišča druge stopnje, da ti uradni zaznamki in kazenska ovadba iz kazenskega spisa 'v pravdnem postopku ne morejo imeti enake teže, kot izpovedi neposredno zaslišanih prič na sodišču'.") Pritožbeno sodišče zato ni nepooblaščeno ocenjevalo dokaze, pač pa je le odgovorilo na pritožbene navedbe, s katerimi je tožnik vsebini uradnih zaznamkov in predlogu za kazenski pregon pripisoval večji dokazni pomen kot v sodnih postopkih izvedenim dokazom.

Ker tako niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).