Jedro

Pritožba je samostojno pravno sredstvo in da je mogoče preko pritožbe vzpostaviti vsebinski dialog s prvostopenjsko sodbo, mora pritožnik konkretizirano in argumentirano izpodbijati razloge prvostopenjske sodbe, ne pa zgolj ponavljati svojega videnja dejanskega in pravnega stanja zadeve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.324 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo delno ustavilo pravdni postopek glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.950 EUR, ki tečejo od 26. 2. 1992 do 7. 11. 2014 (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v treh obrokih plačati 2.350 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2014 dalje, pri čemer zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo znesek 2.350 EUR (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v delu glede plačila 99.712,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2014 dalje do plačila zavrnilo (III. točka izreka). Tožniku je naložilo v plačilo 2.242,50 EUR toženkinih stroškov pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko navedene odločbe se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je v zvezi z vtoževano premoženjsko škodo predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, vendar sodišče prve stopnje njegovemu predlogu ni sledilo, niti ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza. Na podlagi tožbenih navedb in predlaganih dokazov bi moral izvedenec finančne stroke narediti izračun nastale premoženjske škode, izračunane na čas izdaje izpodbijane sodbe, kot t. i. nečiste denarne terjatve. Zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji ni mogel delati in prejemati dohodkov. Prav tako mu je bil onemogočen vstop v državo. Zaradi izbrisa mu je nastala še dodatna premoženjska škoda: izguba časa, materialni stroški, stroški plačila sodnih taks in odvetniških stroškov ter drugi stroški, povezani s pridobitvijo vseh dovoljenj. V času izbrisa je bil ločen od svoje družine, kar mu je povzročalo dodatne materialne stroške. Onemogočena mu je bila pridobitev socialne pomoči, enkratne socialne pomoči, drugih socialnih transferjev in prijava pri Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Višino nastale premoženjske škode bi sodišče prve stopnje lahko določilo tudi po prostem preudarku, saj je dokazovanje oteženo zaradi časovne odmaknjenosti in povezano z velikimi stroški.

Šlo je za dolgo časovno obdobje izbrisa, ki je imelo neposredne posledice tudi v njegovi telesni in duševni sferi, zato je upravičen do povračila pravno priznane nepremoženjske škode. V zvezi s tem je bil tožbeni zahtevek konkretiziran, podprt z navedbami in predlaganimi dokazi, zato bi moralo sodišče prve stopnje o njem vsebinsko odločiti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do posameznih postavk zahtevane nepremoženjske škode. Njegovo razumsko in čustveno dojemanje izbrisa ter odzivanje in premagovanje nastalih ovir bi moral oceniti izvedenec medicinske stroke. Čeprav je podal ustrezen dokazni predlog, ga sodišča prve stopnje ni izvedlo in svoje odločitve ni obrazložilo. Izvedenec medicinske stroke bi moral podati mnenje o duševnih bolečinah in strahu. V času izbrisa je bil pod hudim stresom, v hudem strahu in negotovosti, kar se je odražalo na njegovem počutju in zdravju. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo, niti ni vpogledalo v njegov zdravstveni karton. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se višina in obseg nastale nepremoženjske škode ugotavlja in dokazuje z izvedencem medicinske stroke.

Do delnega umika tožbe ni prišlo. Tožbeni zahtevek je zgolj prilagajal zakonski podlagi, ki se je v času pravdnega postopka spreminjala. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je bil tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

3. Toženka je v odgovoru pritožbi nasprotovala in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik vtožuje plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 17. 4. 1998. Tožniku je bila izdana upravna odločba z dne 10. 9. 2014, na podlagi katere je že prejel pavšalno odškodnino v višini 3.650 EUR, sedaj pa dodatno vtožuje odškodnino za povzročeno nematerialno in premoženjsko škodo, ki naj bi bila dejansko večja od že prejete odškodnine.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vprašanj, ki so v pritožbenem postopku še sporna (posledice izbrisa, postavitev izvedencev finančne in medicinske stroke, odločanje po prostem preudarku, idr.), napravilo argumentirano, celovito in skrbno dokazno oceno, v kateri se je podrobno opredelilo do vseh (pretežno pavšalnih) trditev tožnika, in pojasnilo, zakaj jim ne more slediti. Pritožba se s temi razlogi sodišča prve stopnje obrazloženo ne sooči, temveč vztraja pri svojih splošnih trditvah in povsem prezre odgovore, ki jih je v izpodbijani odločbi podalo sodišče prve stopnje. S tem bistvenih okvirjev zadeve ne uspe izpodbiti oziroma jih niti ne izpodbija. Pritožba je samostojno pravno sredstvo in da je mogoče preko pritožbe vzpostaviti vsebinski dialog s prvostopenjsko sodbo, mora pritožnik konkretizirano in argumentirano izpodbijati razloge prvostopenjske sodbe, ne pa zgolj ponavljati svojega videnja dejanskega in pravnega stanja zadeve.

7. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti. Sodišče prve stopnje je napravilo izčrpno in prepričljivo dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP, zato se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene poudarke.

8. S čim naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožnik opredeljeno ne navaja. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da je navedena kršitev (t. i. protispisnost) podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo.

9. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank; za svojo odločitev je podalo tehtne in argumentirane razloge, med katerimi ni nasprotij, sodbo pa je mogoče v celoti preizkusiti.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke. Slednjega sodišče prve stopnje ni postavilo, ker je tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode nesklepčen tako po temelju kot po višini1, zato izvajanje tega dokaznega predloga ni bilo potrebno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi izvedba tega dokaza glede na vsebino tožnikovih postavljenih trditev predstavljala nedovoljen poizvedovalni dokaz. Tožnik ni navedel zneskov zajamčene in minimalne plače v posameznem mesecu izbrisa, dejansko prejetih dohodkov, ki jih je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje prejemal v Italiji, ter razlike med njimi, kar bi predstavljalo premoženjsko škodo, zato postavitev izvedenca finančne stroke ni bila smotrna. (Pavšalne) trditve, da je utrpel dodatno premoženjsko škodo v obliki izgube časa, materialnih stroškov, stroškov plačila sodnih taks in odvetniških stroškov ter drugih stroškov, povezanih s pridobitvijo vseh dovoljenj, je tožnik prvič podal šele v pritožbi, zato gre za nedovoljene pritožbene novote (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Razlogi za zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke so jasno razvidni iz 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tolmačenje že predložene medicinske dokumentacije ni zahtevalo posebnega strokovnega znanja, tožnik pa tudi ni podal nobenih konkretnih trditev o okvarjenem zdravju in ni predložil nobene dokumentacije, na podlagi katere bi lahko izvedenec medicinske stroke sploh izdelal mnenje o vzročni zvezi med (morebitnimi) posledicami in izbrisom. Postavitev izvedenca medicinske stroke ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih trditev – izvedenec tako ne more sam iskati nekih potencialnih zdravstvenih težav, ki bi lahko bile posledica izbrisa, lahko pa preveri, če so zdravstvene težave, ki jih zatrjuje oškodovanec, povezane s tem. Pravica do izvedbe dokazov ni absolutna, temveč je treba njeno upravičenost presojati v vsakem primeru posebej.

12. Zavrnitev dokaznih predlogov s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke je pravilna, saj dokazna predloga nista bila substancirana v zadostni meri, tožnikova trditvena podlaga o konkretni škodi in posledicah izbrisa, ki naj bi jih ugotavljala izvedenca, pa je bila presplošna in pomanjkljiva.

13. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi razloge za zavrnitev dokaza z vpogledom v tožnikov zdravstveni karton. Tega bi v skladu z 226. členom ZPP moral predložiti tožnik sam, za kar ni bilo nobenih ovir (30. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov). Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da tožnik sploh ni navedel, kdo je njegov osebni zdravnik in v kateri zdravstveni ustanovi bi bilo mogoče pridobiti njegov zdravstveni karton.

14. Glede odmere odškodnine za premoženjsko škodo po prostem preudarku je tožniku odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je pojasnilo, da bi 216. člen ZPP lahko prišel v poštev šele, če bi tožnik izkazal, da višine odškodnine ni mogoče ugotoviti oziroma bi bilo to mogoče samo z nesorazmernimi težavami.

15. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic.2 Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko ni obravnavalo oziroma odmerilo odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode, temveč je vse posledice izbrisa obravnavalo enotno. Ob tem se je natančno opredelilo do vseh tožnikovih trditev v zvezi z nastankom nepremoženjske škode in ugotovilo, ali je določena zatrjevana škoda res nastala in je v vzročni zvezi z izbrisom.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 19.950 EUR za čas od 26. 2. 1992 do 7. 11. 2014. Tožnik je poleg vtoževane odškodnine s tožbo zahteval tudi zakonske zamudne obresti od 26. 2 1992 dalje do plačila. Tekom postopka je modificiral svoj tožbeni zahtevek tako, da je (poleg spremenjenega zneska odškodnine) zahteval zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, t. j. od 7. 11. 2014 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je navedeno modifikacijo pravilno obravnavalo kot delni umik tožbe in postopek v tem delu ustavilo.

17. Končno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede stroškov pravdnega postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso3 se lahko stroški postopka odmerijo po metodi, po kateri sodišče vrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov (za kar se zavzema tožnik), le, če je v zvezi s temeljem potekal velik del dokaznega postopka. Glede na okoliščine konkretnega primera ni podana podlaga za ločeno vrednotenje uspeha, zato je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo, upoštevaje tožnikov uspeh po višini.

18. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I., III. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, poleg tega pritožbenih stroškov ni priglasil. Tožena stranka je na njegovo pritožbo pravočasno in argumentiran odgovorila, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. V skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o državnem odvetništvu, Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in specificiranim stroškovnikom je pritožbeno sodišče toženki priznalo 1.304 EUR nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3210 ZOdvT) in 20 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), kar znaša 1.324 EUR. Tožnik ji mora priznane stroške povrniti v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (313. člen ZPP); v primeru zamude s plačilom ji od izteka izpolnitvenega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 V zvezi s tem glej 21. do 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Prim. odločbe VSRS II Ips 221/2017, II Ips 255/2016, II Ips 170/2016 in II Ips 173/2015. 3 Prim. odločbe VSL II Cp 3351/2011, II Cp 2242/2019 in II Cp 1308/2020.