Jedro

Če se kljub jasno izraženemu stališču, da bo poravnala stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, zdaj tožena stranka skuša temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti, bi se moglo njeno ravnanje šteti za zavajanje, s katerim je tožečo stranko odvrnila od takojšnje vložitve tožbe. Med ravnanja, s katerimi je izvajalec zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, namreč skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo spadajo vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov prostovoljno izpolniti.

Pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo materialnopravno upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov potrebnih za odpravo napake (po drugem podjemniku).

V pravdi I Pg 118/2015 sta pravdni stranki iz te pravde imeli možnost, da bi zatrjevali in dokazali, da posamezni stroški za odpravo napak, ki so jih vtoževali etažni lastniki od tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku), niso bili potrebni. Pravdni stranki v postopku I Pg 118/2015 tega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogli. Zato tožena stranka v tem postopku upoštevajoč tudi okoliščino, da je v okviru določil o jamčevalnih zahtevkih imela možnost (in pravico), da sama odkrije vzrok za napake in jih tudi sama ali po svojih izvajalcih sanira, pa tega ni storila, ne more uspeti s trditvami, da bi bili stroški sanacije nižji, če bi jo izvedla tožeča stranka v svoji režiji.

Terjatev lahko nastane šele, ko je opredeljena po svoji vsebini. Povedano drugače, terjatev nastane šele, ko je jasno, kaj je "predmet obveznosti," kakšno dajatev ali storitev lahko torej upnik zahteva od dolžnika. Iz pojasnjenega torej izhaja, da lahko terjatev iz naslova uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov nastane najprej s pojavom napake na gradbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 16.953,59 EUR s pripadki (I. točka izreka), za višji znesek (za 9.313,19 EUR s pripadki) pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.093,10 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka kot izvajalka gradnje dolžna tožeči stranki (naročniku in investitorju) povrniti stroške potrebne za odpravo napak, ki so se v jamčevalnem roku pojavile na gradnji. Odločilo je tudi, da tožena stranka tožeči stranki ni dolžna plačati zamudnih obresti in pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka imela zaradi postopka I Pg 118/2015,1 ker le-ti ne predstavljajo stroškov za katere je odgovorna tožena stranka.

2. Proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe (ugodilnemu delu in odločitvi o stroških) je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zaradi kršitve določil 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno ugotovilo dejansko stanje o vrsti jamčevalnega zahtevka, ki ga je uveljavljala tožeča stranka v dopisu z dne 6. 3. 2014 (priloga B2), in posledično tudi zmotno uporabilo določilo tretjega odstavka 663. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)3 o neupoštevanju enoletnega prekluzivnega roka za sodno uveljavitev jamčevalnih zahtevkov. Zatrjevala je, da tožeča stranka od nje na podlagi jamčevalnih zahtevkov ne more zahtevati povračila stroškov za odpravo napak, saj napak ni odpravila sama, v svoji režiji. Trdila je, da sodišče prve stopnje v tem postopku glede višine terjatve ne bi smelo upoštevati intervencijskega učinka pravde I Pg 118/2015 ter da ni upoštevalo učinka potrjene prisilne poravnave in potrjene ponovne prisilne poravnave na višino terjatve. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je predlagala ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta bili v pogodbenem razmerju na podlagi sklenjene gradbene pogodbe,4 in sicer je bila tožeča stranka investitor in naročnik gradnje večstanovanjske stavbe „X“ v R., tožena stranka pa je bila izvajalka gradnje. Objekt je bil zgrajen in tožeči stranki predan leta 2006. Decembra 2013 je v posamezna stanovanja objekta začelo zamakati. Tožeča stranka je o zamakanju toženo stranko obvestila z dopisom z dne 6. 3. 2014 (priloga B2) ter jo pozvala naj napake odpravi. Tožena stranka je po prejemu dopisa 12. 3. 2014 opravila ogleda objekta. Tožeči stranki je v dopisu z dne 19. 3. 2014 (priloga A8) priznala obstoj napak ter odgovornost zanje. Zavrnila je odpravo napak v lastni režiji zaradi pomanjkanja kadra ter tožeči stranki predlagala, da na njene stroške (na stroške tožene stranke) sama odpravi napake. Tožeča stranka je po prejemu navedenega dopisa tožene stranke, prepustila odpravo napak etažnim lastnikom.

6. Tožeča stranka je v tem postopku od tožene stranke vtoževala povračilo stroškov za odpravo napak, ki jih je na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi I Pg 118/2015 v zvezi s sodbo I Cpg 923/2017 morala plačati etažnim lastnikom. Vtoževala je tudi povračilo pravdnih in odvetniških stroškov, ki so ji nastali zaradi pravde. Predmet odločanja v pritožbenem postopku je le obveznost plačila stroškov potrebnih za odpravo napak v višini 16.953,59 EUR, ki jih je tožeča stranka morala plačati etažnim lastnikom na podlagi pravnomočne sodbe.

7. Podjemnikova odgovornost za stvarne napake je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti. Na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake naročnik pridobi jamčevalne zahtevke. Ti izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Zato je odpravo škode (zmanjšanje vrednosti stvari) zaradi stvarne napake mogoče zahtevati samo z uveljavitvijo jamčevalnih zahtevkov.5 To pa je, kot je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, mogoče le, če sta kumulativno izpolnjeni obe splošni predpostavki (obstoj napake in da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere) in vse posebne predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake (pravočasno obvestilo o napaki, pojav napake v jamčevalnem roku ter sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem, prekluzivnem roku).6 Namesto posebne predpostavke sodne uveljavitve zahtevka v enoletnem roku je lahko izpolnjena alternativna predpostavka določena v tretjem odstavku 663. člena OZ, in sicer, da je izvajalec naročnika s svojim ravnanjem zavedel, da ni pravočasno sodno uveljavil jamčevalnih zahtevkov.7

8. Ker sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo je treba za presojo utemeljenosti jamčevalnih zahtevkov tožeče stranke na podlagi 660. člena OZ upoštevati posebna določila o odgovornosti za stvarne napake pri gradbi (661. do 665. člena OZ) ter, v kolikor niso v nasprotju s posebnimi pravili, tudi splošna določila o odgovornosti za stvarne napake vsebovana v poglavju o podjemnih pogodbah (663. do 640. člena OZ).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta v tem primeru podani obe splošni predpostavki podjemnikove odgovornosti za stvarne napake, pri čemer je pravilno zaključilo tudi, da napaka zadeva solidnost gradnje. Nadalje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka pravočasno obvestila toženo stranko o napakah ter da se je napaka pojavila v jamčevalnem roku.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se tožena stranka v tem primeru zaradi njenega ravnanja ne more sklicevati na prenehanje pravice za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov zaradi poteka enoletnega prekluzivnega roka (drugi odstavek 663. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom istega člena).

11. Kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. _„protispisnost_“) je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če zatrjevano nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene.8 V dopisu tožene stranke z dne 19. 3. 2014 (priloga A8) je slednja navedla, da je tožeča stranka v prijavi reklamacije skladno z določili medsebojne pogodbe, “_uveljavila jamčevalni zahtevek po odpravi napak v lastni režiji na naše stroške_.“ Ker je točno to v sodbo pravilno povzelo sodišče prve stopnje, očitana kršitev določila 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Tožeča stranka je v dopisu z dne 6. 3. 2014 (priloga B2) primarno uveljavljala jamčevalni zahtevek za odpravo napak po izvajalcu (toženi stranki). Že v tem dopisu je za primer, da tožena stranka ne bi sama odpravila napake, podredno uveljavljala jamčevalni zahtevek za odpravo napake s strani naročnika ali po tretjem na račun podjemnika (torej da bo napake odpravila sama, ali po tretjem, na račun tožene stranke). Tožena stranka je v dopisu z dne 19. 3. 2014 zaradi okoliščin na njeni stranki izrecno zavrnila možnost odprave napak v lastni režiji. Pojasnila je, da zaradi posledic začetka prisilne poravnave ne razpolaga z dovolj kadra, da bi lahko sama pristopila k odpravi napak. V navedenem dopisu z dne 19. 3. 2014 pa je tožena stranka izrecno navedla, da se strinja, da tožeča stranka sama na njene stroške (na stroške tožene stranke) odpravi napake. S tem je tožena stranka zavrnila odpravo napak v lastni režiji, ni pa z ničemer nasprotovala svoji odgovornost iz naslova stvarnih napak. Izrecno se je strinjala s tem, da napake na njen račun odpravi tožeča stranka.

13. Rok za vložitev tožbe zaradi sodnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka je določen v korist izvajalca. V tem primeru v korist tožene stranke. Če se izvajalec z naročnikom glede odprave napak dogovori drugače, je tako ravnanje v skladu s splošnim načelom o svobodi urejanja obligacijskih razmerjih iz 3. člena OZ. V takem primeru je vložitev tožbe za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov lahko pravočasno tudi po poteku enoletnega prekluzivnega roka zaradi drugačnega dogovora strank. Izrecno izražena namera o plačilu stroškov, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, pomeni samostojno podlago za uveljavljanje zahtevka na odpravo napak. Če se kljub takemu jasno izraženemu stališču, da bo poravnala stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, zdaj tožena stranka skuša temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti, bi se moglo njeno ravnanje šteti za zavajanje, s katerim je tožečo stranko odvrnila od takojšnje vložitve tožbe.9 Med ravnanja, s katerimi je izvajalec zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, namreč skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo spadajo vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov prostovoljno izpolniti. Torej na podlagi katerih lahko naročnik utemeljeno sklepa, da sodno uveljavljanje pravic iz jamčevalnih zahtevkov ne bo potrebno. To pa je po določbi tretjega odstavka 663. člena OZ razlog, da se ne uporabi določba o enoletnem roku za vložitev tožbe.10

14. Upoštevajoč vse pojasnjeno je tožeča stranka v tem primeru na podlagi prejetega dopisa z dne 19. 3. 2014 ter predhodnih dobrih poslovnih odnosov utemeljeno pričakovala, da bo tožena stranka svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov (povračilo stroškov za odpravo napak) prostovoljno izpolnila. Prav tako nobeno dejanje tožene stranke po 19. 3. 2014 ne nakazuje na to, da bi morala tožeča stranka pravice na podlagi jamčevalnih zahtevkov uveljaviti po sodni poti. To ne izhaja ne iz zavrnitve plačila stroškov odprave napak etažnim lastnikom, v katerem se je tožena stranka sklicevala na relativnost obligacijskih razmerij, in niti iz udeležbe tožene stranke v sodnem postopku etažnih lastnikov proti tožeči stranki. Iz vseh dejanj tožene stranke namreč izhaja njeno zavedanje odgovornosti za stvarne napake in zavedanje dolžnosti za plačilo stroškov za opravo napak.

15. Zato je zmotno pritožbeno stališče tožene stranke, da bi morala tožeča stranka zaradi zavrnitve jamčevalnega zahtevka za odpravo napak in hkratnega strinjanja tožene stranke s tem, da bo poravnala stroške, ki bodo tožeči stranki nastali zaradi odprave napake, v roku enega leta od obvestila vložiti tožbo za uveljavitev svojih pravic iz jamčevalnih zahtevkov. Takšno stališče je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

16. Pritožbeno sodišče upoštevajoč vse zgoraj pojasnjeno med razlogi sodbe ni zasledilo zatrjevanih nasprotij o tem, kateri jamčevalni zahtevek je tožeča stranka uveljavljala v dopisu z dne 6. 3. 2014 in izpolnitev katerega jamčevalnega zahtevka je tožeča stranka uveljavlja v tem postopku. Zato tudi v tem delu ni podana očitana kršitev določila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

17. Pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo materialnopravno upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov potrebnih za odpravo napake (po drugem podjemniku).11 Gre za jamčevalni zahtevek, ki ima značilnost obligacijske pravice v ožjem pomenu. Glede na pojasnjeno za odločitev o obstoju pravice do plačila denarnega zneska v višini stroškov potrebnih za odpravo napake ni pomembno, kdo je dejansko odpravil napake: tožeča stranka sama, tožeča stranka po svojih izvajalcih ali tretja oseba (izvajalci etažnih lastnikov) in niti na kakšni podlagi je tožeča stranka te stroške plačala upravičencem (etažnim lastnikom). Bistveno je le, da se zahtevek nanaša na terjatev za povračilo denarnega zneska v višini stroškov potrebnih za odpravo napak. Upoštevajoč pojasnjeno tudi v tem delu ni pritožbeno zatrjevanih nasprotij med razlogi sodbe.

18. Glede višine potrebnih stroškov za odpravo napak se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na intervencijski učinek pravde I Pg 118/2015. Po začetku pravde ima vsaka pravdna stranka pravico obvestiti o pravdi tretjo osebo, ki je zainteresirana za izid pravde. Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana odločba posreden pravni učinek na obveščenega tretjega. Tako tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil. V tem primeru se je tožena stranka kot stranki intervenient na strani tožene stranke (v tej pravdi tožeče stranke) udeležila pravde v zadevi I Pg 118/2015. 19. Zato so zanjo v tem postopku nastopile vse posledice intervencije (199. do 202. člen ZPP). V drugi pravdi intervenient iz prve pravde ne more ugovarjati, da spor, kot je bil predložen sodišču, v prvi pravdi (v postopku I Pg 118/2015) ni pravilno rešen oziroma da se je stranka, ki se ji je pridružil kot intervenient, slabo pravdala. Intervencijski učinek (v drugi pravdi) ima pravnomočna sodba (iz prve pravde). Veže njen izrek, pa tudi bistvene dejanske ugotovitve sodišča, navedene v obrazložitvi.12 Glede na navedeno je sodišče v tej pravdi vezano na višino stroškov potrebnih za odpravo napak gradbe, ki jo je ugotovilo sodišče v postopku I Pg 118/2015. 20. V navedeni pravdi sta namreč pravdni stranki iz te pravde (tožeča stranka v tej pravdi kot tožena stranka v pravdi I Pg 118/2015 in tožena stranka v tej pravdi kot stranski intervenient v pravdi I Pg 118/2015) imeli možnost, da bi zatrjevali in dokazali, da posamezni stroški za odpravo napak, ki so jih vtoževali etažni lastniki od tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku), niso bili potrebni. Pravdni stranki v postopku I Pg 118/2015 tega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogli. Zato tožena stranka v tem postopku upoštevajoč tudi okoliščino, da je v okviru določil o jamčevalnih zahtevkih imela možnost (in pravico), da sama odkrije vzrok za napake in jih tudi sama ali po svojih izvajalcih sanira, pa tega ni storila, ne more uspeti s trditvami, da bi bili stroški sanacije nižji, če bi jo izvedla tožeča stranka v svoji režiji.

21. Zamudne obresti, ki jih je bila tožeča stranka dolžna plačati po sodbi v zadevi I Pg 118/2015, in pravdni stroški, ki so tožeči stranki nastali zaradi postopka I Pg 118/2015 ne predstavljajo stroška potrebnega za odpravo napak. Pri tem gre za stroške, ki so nastali tožeči stranki, ker po pozivu etažnih lastnikov ni pravočasno izpolnila svojih obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov. Že zato ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je nasprotje med razlogi sodbe, ker je sodišče prve stopnje na eni strani zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti in pravdnih stroškov (ker v razmerju med pravdnima strankama ni podana odgovornost tožene stranke za ta del zahtevka) na drugi strani pa ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da bi tožeča stranka lahko preprečila nastanek tako visokih stroškov sanacije, če bi sama pristopila k sanaciji.

22. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova jamčevalnih zahtevkov nastala šele po začetku postopka prisilne poravnava St 000/2012. Terjatev lahko nastane šele, ko je opredeljena po svoji vsebini. Povedano drugače, terjatev nastane šele, ko je jasno, kaj je „predmet obveznosti“ (prim. 1. odstavek 34. člena OZ), kakšno dajatev ali storitev lahko torej upnik zahteva od dolžnika.13 Iz pojasnjenega torej izhaja, da lahko terjatev iz naslova uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov nastane najprej s pojavom napake na gradbi.14 Šele tedaj je najprej mogoče določiti, kaj je predmet obveznosti. Upoštevajoč obrazloženo je zmotno pritožbeno stališče, da je že „_z izročitvijo del po gradbeni pogodbi nastala pogojna terjatev na izpolnitev jamčevalnega zahtevka vezana na odložni pogoj, ki se uresniči, če se po izročitvi del pojavi napaka_.“

23. V tem primeru se je napaka na objektu pojavila decembra 2013, ko je začelo zamakati v več stanovanj objekta. Šele tedaj je investitor pridobil pravico (pravni temelj) zahtevati od izvajalca, da napako odpravi oziroma pravico, da uveljavi kakšen drug jamčevalnih zahtevek. Ker se je napaka pojavila šele decembra 2013, tako terjatev tožeče stranke iz naslova jamčevalnih zahtevkov nikakor ni mogla nastati pred začetkom postopka prisilne poravnave. Zato potrjena prisilna poravnava nanjo skladno z določilom prvega odstavka 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)15 ne učinkuje. 16

24. Skladno z določilom drugega odstavka 221.z člena ZFPPIPP ponovna prisilna poravnava, ki se je nad toženo stranko začela v letu 2017 (St 0001/2017) učinkuje le za terjatve, za katere je učinkovala prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Glede na pojasnjeno je tako sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da navedeni potrjeni prisilni poravnavi na višino terjatve, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem postopku, ne učinkujeta.

25. Ker se je zoper odločitev o stroških postopka tožena stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni stvari, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

26. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

27. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do pravno odločilnih pritožbenih očitkov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

1 V navedenem postopku so etažni lastniki od investitorja (tožeče stranke v tem postopku) zahtevali plačilo stroškov za odpravo napak zamakanja na gradnji. Napake je odpravil izvajalec, ki so ga angažirali etažni lastniki Tožena stranka je v navedenem postopku sodelovala kot stranski intervenient na strani tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku). 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 4 Skladno z določilom prvega odstavka 649. člena OZ je gradbena pogodba podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal dogovorjeno ceno. 5 Jamčevalni zahtevki so: zahteva naročnika, da podjemnik v primernem roku odpravi napake, odprava napak s strani naročnika ali po tretjem na račun podjemnika, znižanje plačila, odstop od pogodbe in povračilo morebitnih nastalih škod. 6 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del) 3. knjiga, GV založba, leto 2004, komentar k 660. členu, stran 1027 in 1028. 7 Prav tam, str. 1032. 8 Primerjaj: VSRS Sodba II Ips 235/2015 z dne 22.12.2016, VSRS Sodba II Ips 54/2016 z dne 28.03.2018 in VSRS Sklep II Ips 722/2005 z dne 28.02.2008. 9 Smiselno primerjaj: VSRS Sodba II Ips 938/93 z dne 30. 3. 1995 in VSRS Sodba II Ips 29/2006 z dne 13. 4. 2006. 10 Primerjaj: VSRS Sodba II Ips 29/2006 z dne 13. 4. 2006, VSRS Sodba II Ips 938/93 z dne 30. 3. 1995 in VSRS Sodba II Ips 489/99 z dne 04.05.2000 ter N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del) 3. knjiga, GV založba, leto 2004, komentar k 635. členu, stran 856. 11 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del) 3. knjiga, GV založba, leto 2004, komentar k 635. členu, stran 852. 12 Primerjaj VSRS Sklep II Ips 78/2016 z dne 07.02.2018. 13 Primerjaj VSL sklep I Cpg 1395/2013 z dne 9. 4. 2014 in VSL sodba III Ips 58/2003 z dne 12. 4. 2005. 14 Primerjaj VSL sklep I Cpg 1039/2015 z dne 14. 10. 2015. 15 Ur. l. RS, št. 126/2007 in naslednji. 16 Iz določila prvega odstavka 212. člena ZFPPIPP izhaja, da potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali v 213. členu tega zakona drugače določeno.