Jedro

Za presojo zahtevka zaradi uporabe tuje stvari trenutek tožničinega vpisa v zemljiško knjigo ni bil bistvenega pomena. Pojma "tuja stvar" ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu, kot antipod pojmu "lastna stvar" ali "stvar, ki je predmet lastnine". Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do nadomestila za uporabo (uporabnine) upravičen tudi tisti, ki na stvari sicer nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko pravico, ki mu daje upravičenje uporabljati stvar (npr. pravice najemnika), stvarno pravico (npr. užitek), ali, kot je bilo v konkretnem primeru, pričakovalno pravico.

Če naj sodišče ugovor zastaranja zavrne, ga mora praviloma upnik v pravdi pred tem prerekati. Vendar to prerekanje ne pomeni sklicevanje na abstraktni dejanski stan katerega od primerov zadržanja, torej na katero od določb o zadržanju zastaranja, temveč pomeni navajanje konkretnih življenjskih dejstev, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja. Posebnost obravnavanega primera pa je, da je bila tožnica tega razbremenjena. Dejstvo obstoja pravnomočne zavrnitve podlage zahtevka za uporabnino je bilo namreč že samo po sebi vključeno v procesno gradivo.

Pri presoji, da pomeni pravnomočna sodba o izključitvi podlage za obstoj terjatve nepremagljivo oviro za njeno sodno uveljavitev, je ključno, da tak položaj, dokler traja, upniku ne daje nobene možnosti, da bi svojo terjatev sodno izterjal, oziroma da gre za obstoj okoliščin, zaradi katerih so možnosti uveljavljanja zahtevka zgolj hipotetične, brez resničnih možnosti za uspeh.

Izrek

I. Revizija tožene stranke se zavrne.

II. Reviziji tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke v celoti zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.194,62 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo uporabnine zaradi večletnega neupravičenega posedovanja in uporabe nepremičnin.

2. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe. Ugotovilo je, da obstaja terjatev tožnice v znesku 61.138,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določenih posamičnih mesečnih zneskov in da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev toženke1 v znesku 598,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov ter posledično toženki naložilo plačilo 61.138,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (glede 6.861,32 EUR ter glede zakonskih zamudnih obresti od določenih posamičnih mesečnih zneskov) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj tožničine terjatve v nižjem znesku, tj. v višini 43.450,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter toženki naložilo plačilo tega zneska. Posledično je tožbeni zahtevek zavrnilo za skupaj 24.549,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je pritožbo zavrnilo. Prilagodilo je odločitve o pravdnih stroških in odločilo še o pritožbenih stroških.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tako tožeča kot tožena stranka vložili revizijo na podlagi sklepov Vrhovnega sodišča II DoR 429/2019 z dne 23. 1. 2020 in II DoR 447/2019 z dne 14. 11. 2019. Toženka zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, tožnica pa poleg tega tudi kršitve določb pravdnega postopka. Toženka revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek za plačilo uporabnine vse do 31. 7. 2014; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe, toda tako, da se toženkina pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tako tožnica kot toženka priglašata stroške revizijskega postopka.

5. Tožničina revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila. Toženkina revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila, vendar je njen odgovor prepozen, zato ga revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo.2 **Dejanski in procesni okvir spora**

6. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva, ki so pomembna za odločitev o revizijah: - Toženka (kot prodajalka) je s tožničino pravno prednico (kot kupko) 15. 1. 1997 sklenila kupoprodajno pogodbo, s katero se je kot zavezala, da bo kupki izročila v last in posest nepremičnine parc. št. 978/1, 978/2, 978/3 in 978/4, vse vl. št. 616, k. o. ....

- Kljub plačani kupnini prodajalka svoje obveznosti izročiti prodane nepremičnine ni izpolnila. Pogodbi je začela nasprotovati, zato je med pogodbenima strankama po tožbi tožničine pravne prednice od leta 1998 tekla pravda o obstoju pogodbe in njeni izpolnitvi. Tožnica, ki je kot pravna naslednica prevzela pravdo,3 je z vlogo z dne 4. 12. 2006 spremenila tožbo tako, da je zahtevala tudi plačilo uporabnine za nepremičnine, ki bi ji jih morala toženka izročiti.

- Tožnica je s svojima zahtevkoma za ugotovitev obstoja kupoprodajne pogodbe in za njeno izpolnitev pred sodiščem prve stopnje uspela, vendar je pritožbeno sodišče 12. 7. 2010 to sodbo spremenilo in oba zahtevka zavrnilo. Revizijsko sodišče je 7. 11. 2013 ugodilo tožničini reviziji in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

- Pritožbeno sodišče je nato 15. 1. 2014 toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil ugotovljen obstoj pravnega razmerja po kupoprodajni pogodbi in toženki naložena izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah ter njihova izročitev tožnici v posest. Vrhovno sodišče je toženkino revizijo proti tej sodbi zavrnilo.

- Do izpolnitve toženkine pogodbene obveznosti je prišlo šele v letu 2014 oziroma leta 2015. 31. 7. 2014 je bila vknjižena lastninska pravica tožnice, 23. 3. 2015 pa je nepremičnine dobila v posest z izvršbo.

- 6. 5. 2014 je sodišče prve stopnje odločilo, da se zahtevek za plačilo uporabnine obravnava ločeno. Z vlogo z dne 5. 10. 2015 je tožnica spremenila tožbo tako, da je zahtevala plačilo uporabnine še za čas do 23. 3. 2015, ko je tožnica prejela nepremičnine v posest. - Toženka je ugovarjala, da je zahtevek za del uporabnine za čas od 1. 1. 2001 do 1. 12. 2001 in za čas od 5. 12. 2006 do 4. 10. 2010 zastaral. **Revizijsko sporna stališča sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišči nižjih stopenj sta zavrnili toženkin ugovor, da bi bila tožnica upravičena do uporabnine šele v trenutku, ko bi postala zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, saj naj bi pred tem ne imela pravice do uporabe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožničina upravičenost do uporabnine temelji na določbi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR),4 ki govori o odmeni za uporabo tuje stvari v svojo korist. „Tuja stvar“ je stvar, na kateri uporabnik nima pravice do uporabe, ampak izkorišča kakršno koli tujo pravico – ne le stvarno, temveč lahko tudi obligacijsko. Tožnica je imela že od leta 1997 obligacijsko pravico zahtevati od toženke izpolnitev kupoprodajne pogodb, vključno z izročitvijo nepremičnin v posest, toženka pa dolžnost, da to stori. Toženka vse od takrat ni bila upravičena do posesti in uporabe teh nepremičnin.

8. Toženka je uveljavljala tudi ugovor zastaranja dela terjatve za plačilo uporabnine z obrestmi, in sicer za čas od 1. 1. 2001 do 1. 12. 2001 in za čas od 5. 12. 2006 do 4. 10. 2010. V prvotni pravdi je tožnica vtoževala uporabnino za obdobje od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2006 v mesečnem znesku 1.000 EUR. Tožbo je vložila 4. 12. 2006. Po razdružitvi pravd je 5. 10. 2015 spremenila tožbo tako, da je zahtevala uporabnino za celotno obdobje od 1. 1. 2001 do dneva izročitve nepremičnin, toda v nižjem mesečnem znesku – 400 EUR. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je (upoštevaje petletni zastaralni rok) zastaral zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje od 1. 1. 2001 do 1. 12. 2001. Dalje je presodilo, da je v večjem delu zastarala tudi obrestna terjatev. Obresti je tožnica namreč najprej zahtevala od vložitve tožbe dalje, po spremembi tožbe pa od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska uporabnine od 1. 2. 2001 dalje. Obrestni zahtevek je (upoštevaje triletni zastaralni rok in dejstvo, da je bila tožba spremenjena šele 5. 10. 2015) tako zastaran za obdobje od 1. 2. 2001 do 4. 10. 2012. 9. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da tožnica toženkinega ugovora zastaranja ni pravočasno prerekala. Prvič je to storila šele v odgovoru na pritožbo, ko je trdila, da je bila vmesna pravnomočna zavrnitev zahtevka glede veljavnosti prodajne pogodbe ovira za uveljavljanje zahtevka za uporabnino. Te trditve pomenijo dejanske trditve o okoliščinah, iz katerih tožnica izvaja nadaljnjo dejansko trditev o obstoju nepremagljivih ovir za uveljavljanje zahtevka. Gre torej za nedovoljene pritožbene novote. Tudi če bi bile trditve pravočasne, ne bi bile pravno upoštevne, saj ne gre za položaj, ko bi bilo tožnici nesorazmerno oteženo ali preprečeno uveljavljanje tožbenega zahtevka. Ni ji mogoče pripisati nevednosti, saj je vedela, kdaj terjatev zapade v plačilo, niti okoliščin neprimernosti vtoževanja, saj bi tožbeni zahtevek lahko zvišala že pred odločitvijo pritožbenega sodišča glede veljavnosti kupoprodajne pogodbe. Ugovor zastaranja je tako v celoti utemeljen. Terjatev za plačilo uporabnine je zastarala tudi za obdobje od 5. 12. 2006 do 4. 10. 2010. **O toženkini reviziji** _Dopuščeno revizijsko vprašanje_

10. Revizija toženke je bila dopuščena glede vprašanja, ali je pri presoji utemeljenosti zahtevka za uporabnino relevanten trenutek vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.

_Povzetek revizijskih navedb_

11. Revidentka trdi, da tožnica pred pravnomočnostjo sodbe ni imela lastninske pravice; še več – imela ni niti obligacijske pravice. Če bi jo imela, bi bil za vpis v zemljiško knjigo potreben zgolj dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila; tožnica pa je v pravdi dejansko zahtevala, da sodišče šele ugotovi njeno obligacijsko pravico, tj. obstoj pravnega razmerja po kupoprodajni pogodbi. Do sodne ugotovitve zavezovalnega posla naj bi torej obligacijska pravica ne obstajala.

_Presoja utemeljenosti revizije_

12. Revizijsko sodišče mora odgovoriti na vprašanje, ali je pri presoji utemeljenosti zahtevka za uporabnino relevanten (torej odločilen/bistven) trenutek vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožnica je bila namreč vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin šele 31. 7. 2014. Čeprav je postala lastnica šele takrat, to ne pomeni, da pred tem ni bila upravičena do uporabe nepremičnin. Določbo 219. člena ZOR je treba razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v 210. členu ZOR. Ta določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tako teorija kot sodna praksa zagovarjata stališče, da vsi položaji neupravičene obogatitve izhajajo iz tega pravila in temeljijo na istih predpostavkah.5 Zato pojma »tuja stvar« ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu, kot antipod pojmu »lastna stvar« ali »stvar, ki je predmet lastnine«. Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do nadomestila za uporabo (uporabnine) upravičen tudi tisti, ki na stvari sicer nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko pravico, ki mu daje upravičenje uporabljati stvar (npr. pravice najemnika),6 stvarno pravico (npr. užitek),7 ali, kot je bilo v konkretnem primeru, pričakovalno pravico.

13. ZOR v 219. členu zato tudi ne govori o lastniku kot upravičencu do uporabnine, ampak uporablja širši pojem imetnika, ki pokriva vse malo prej nakazane možne položaje, vsekakor tudi kupca stvari, ki mu, kot je bilo v konkretnem primeru, prodajalec kljub plačilu kupnine in kljub zapadlosti svoje obveznosti, stvari ne izroči. Toženka, ki je od 15. 1. 1997 pa vse do leta 2015, ko so bile nepremičnine izročene v tožničino posest, brez pravne podlage uporabljala prodane nepremičnine, mora za uporabo prikrajšani tožnici nadomestiti korist, ki jo je imela od uporabe. Neobstoj pravne podlage za toženkino uporabo nepremičnin pomeni njena pogodbena zaveza, da tožnici te nepremičnine izroči in na njo prenese lastninsko pravico. Prav ta pogodbena podlaga, ki pomeni odsotnost veljavnega pravnega temelja za toženkino uporabo nepremičnin, je hkrati pravna podlaga tožničinega zahtevka za uporabnino.

14. Pri tem Vrhovno sodišče še dodaja, da so neutemeljene revizijske navedbe, da naj bi tožnica vse do pravnomočnosti sodbe še ne razpolagala niti z obligacijsko pravico. Že sodišči nižjih stopenj sta pojasnili, da je bila omenjena sodba v delu, kjer je ugotovila obstoj pravnega razmerja iz obligacijskega (zavezovalnega) posla, ugotovitvena, ne pa konstitutivna – ugotavlja torej obstoj pravnega razmerja za nazaj. Tožnica je že takrat poleg ugotovitvenega zahtevka dejansko zahtevala tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice pri zgoraj navedenih nepremičninah ter izročitev teh nepremičnin v posest tožnici. Lahko bi postavila tudi samo ta, dajatveni zahtevek, obstoj pravnega razmerja pa bi se ugotavljal kot predhodno vprašanje. Ker je tožnica takoj po sklenitvi pogodbe plačala kupnino in s tem sama svoje pogodbene dolžnosti izpolnila, je njena pravica pridobila dodatno kvaliteto – namreč pravno varovano pričakovanje (pričakovalno pravico), ki nastane osebi, ki ima konkreten zahtevek za pridobitev določene pravice, temelječ na veljavnem pravu in uveljavljeni sodni praksi.8

15. Odgovor na revizijsko vprašanje je torej nikalen. Za presojo zahtevka zaradi uporabe tuje stvari trenutek tožničinega vpisa v zemljiško knjigo ni bil bistvenega pomena. Odločilno je namreč, kdaj bi morala toženka izpolniti svojo obveznost iz prodajne pogodbe.

_Odločitev o reviziji_

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**O tožničini reviziji** _Dopuščena revizijska vprašanja_

17. Revizija tožnice je bila dopuščena glede vprašanj: - ali mora upnik v pravdi prerekati ugovor zastaranja, če naj se ta ugovor zavrne; - ali je v okviru trditvenega bremena pravdne stranke, da ponavlja trditve o odločilnih dejstvih, ki jih v pravdi navaja že nasprotna stranka in so med pravdnima strankama nesporne; - ali zastaranje terjatve teče v času, dokler je med upnikom in dolžnikom v veljavi pravnomočna sodba, po kateri je izključen temelj za njeno plačilo.

_Povzetek revizijskih navedb_

18. Revidentka navaja, da se obveznost prerekanja nasprotnikovih trditev nanaša le na dejstva, ne pa na materialnopravna naziranja in ugovore. Tako ji ni bilo treba na prvi stopnji izrecno uveljavljati, da je bilo zastaranje zadržano po 360. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj mora materialno pravo sodišče uporabiti po uradni dolžnosti. Glede navajanja samih dejstev velja, da dejstev, ki jih je navedla že nasprotna stranka, ni treba ponavljati. V konkretnem primeru je že toženka sama izrecno navajala, da je bila med leti 2010 in 2014 v veljavi pravnomočna sodba, po kateri naj bi tožnica ne imela pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Ker trditve držijo, jih tožnica ni niti zanikala niti sama ponavljala, ampak so postale del nespornega dejanskega stanja. Podvajanje vseh navedb v postopku bi vodilo le v nepotrebno kopičenje procesnega gradiva. Rezervno stališče pritožbenega sodišča, da tudi sicer navedb ne bi bilo mogoče upoštevati v smislu nepremagljivih ovir, naj bi bilo zmotno. V času veljavnosti omenjene sodbe bi bil zahtevek za plačilo uporabnine zavrnjen, saj je bil s sodbo izključen njegov temelj. Tožnica ni imela resničnih možnosti za uspeh s tožbo. Če bi v tem času zastaranje vseeno teklo, bi bila njena pravica do sodnega varstva okrnjena; toženka pa spora tudi ni mogla šteti za zaključenega, saj je bil v teku postopek z izrednimi pravnimi sredstvi.

_Presoja utemeljenosti revizije_ O prvih dveh vprašanjih

19. Revizijsko sodišče je prvi dve dopuščeni vprašanji obravnavalo hkrati, saj sta prepleteni. Zadevata tematiko zbiranja procesnega gradiva in razpravnega načela. Razpravno načelo, kot je glede dejstev (in dokazov) uveljavljeno v ZPP (7. člen ZPP), kratko povedano, pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke in da sodišče ni pooblaščeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala.9 Sodišče lahko opre svojo odločbo samo na dejstva, ki sta jih navedli stranki. Povedano nakazuje odgovor na drugo vprašanje – vendar le na prvi pogled. Kadar imamo namreč opraviti s t. i. anticipiranim, vnaprejšnjim priznanjem, ko torej stranka navede zanjo pravno neugodna dejstva, ki pa pravno koristijo nasprotni stranki, tako vnaprejšnje priznanje po stališču sodne prakse in teorije učinkuje šele, ko in če se nasprotna stranka nanj sklicuje.10 Vendar se v tej zadevi Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do vprašanja, ali je to stališče pravilno, ali pa naj velja, da mora sodišče vselej upoštevati navedena dejstva, ne oziraje se na to, ali stranka, ki je dejstva navedla, zanje sploh nosi trditveno breme. Obravnavani primer je namreč, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, izrazito poseben.

20. Za presojo, ali je terjatev uporabnine za čas od 5. 12. 2006 do 4. 10. 2010 zastarala, je ključnega pomena vprašanje, ali je petletni zastaralni rok tekel tudi v času obstoja pravnomočne sodbe, s katero sta bila zavrnjena tožničina zahtevka za ugotovitev obstoja kupoprodajne pogodbe in njene izpolnitve, torej v času, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da podlaga, na kateri temelji zahtevek za uporabnino, ne obstaja. Z drugimi besedami, v obdobju pravnomočnosti te sodbe je veljalo, da toženka nepremičnin ni uporabljala brez pravne podlage, saj teh nepremičnin ni bila pravno zavezana izročiti tožnici.

21. Drugače kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče menilo, da tega dejstva pri odločanju o zastaranju zahtevka za uporabnino ni mogoče upoštevati, ker da se je tožnica nanj prvič sklicevala šele v odgovoru na pritožbo. Da je to storila šele takrat, je sicer res. Vendar to dejstvo po svoji vsebini pomeni obstoj pravnomočne sodbe, s katero sta bila v tem istem postopku zavrnjena zahtevka za ugotovitev obstoja kupoprodajne pogodbe in za njeno izpolnitev. To dejstvo zato ni zunanje dejstvo, tako, ki bi ga bilo treba uvesti v postopek. Nasprotno, je dejstvo, ki je rojeno v samem postopku in zato njegov neločljiv del, tako kot je neločljiv del postopka dejstvo vložitve tožbe na ta ali oni dan, dejstvo, da je ta ali ona stranka na tem ali onem naroku opravila določeno dejanje, podala določeno izjavo, da je sodišče izdalo tako ali drugačno odločbo itd. V vseh teh primerih gre za dejstva, ki so nastala znotraj postopka, med postopkom in zaradi postopka.

22. Obstoj omenjene zavrnilne sodbe o tožničinih zahtevkih torej ni nekaj, kar bi bilo šele treba uvesti v postopek (ter potem dokazovati). Je dejstvo, ki je sestavina prav tega postopka, njegov neločljiv del in zato že samo po sebi vključeno v procesno gradivo, ki ga, če je pravno pomembno, sodišče pri odločanju ne sme prezreti. Tožnici, ki je v istem postopku uveljavljala zahtevek za ugotovitev obstoja kupoprodajne pogodbe in zahtevek za njeno izpolnitev ter hkrati še zahtevek za plačilo uporabnine, ni treba v postopku posebej navajati, kaj se je v tem istem postopku dogajalo. Nasprotno bi vodilo v začaran krog navajanj, ko bi morala stranka zatrjevati in dokazovati določeno dejstvo procesnega dejanskega stanja, nato pa, da je to (sedaj že s to navedbo dopolnjeno ter s tem novo procesno dejansko stanje) zatrjevala in dokazala, ter takoj zatem spet, da se je to zadnje zgodilo (da je navajala dejstvo o svojem navajanju dejstva, da je navajala …) in tako dalje.

23. Pri tem ničesar ne spremeni procesno dejstvo, da je sodišče prve stopnje 6. 5. 2014, torej po tem, ko je bila že pravnomočno ugotovljena podlaga zahtevka za uporabnino (a še v času teka revizijskega postopka, v katerem je toženka izpodbijala to odločitev),11 odločilo, da se ta zahtevek obravnava ločeno. Ta odločitev je bila sprejeta šele po tem, ko je sporna pravnomočna sodba o zavrnitvi temelja tožničinega zahtevka že prenehala veljati in je 15. 1. 2014 nastopila pravnomočnost sodbe, s katero je bilo obema tožničinima zahtevkoma ugodeno. Ne glede na sklep, da se zahtevek za plačilo uporabnine obravnava ločeno, se zato v procesnem smislu ni prav nič spremenilo. Še toliko bolj, ker je po odločitvi o zahtevku za ugotovitev obstoja pogodbe in zahtevku za njeno izpolnitev (poleg revizijskega postopka) ostal odprt le še zahtevek za uporabnino.12

24. Dejstvo, da je pritožbeno sodišče zahtevka za ugotovitev obstoja kupoprodajne pogodbe in za njeno izpolnitev 12. 7. 2010 zavrnilo, s čimer je bilo glede zahtevka za uporabnino pravnomočno rešeno predhodno vprašanje, ter dejstvo, da je bila ta sodba pritožbenega sodišča na revizijski stopnji 7. 11. 2013 razveljavljena, sta del procesnega gradiva. Revizijsko sodišče mora tako odgovoriti še na vprašanje, ali je to dejstvo, ki je po svoji naravi del procesnega gradiva, za sodišče zavezujoče tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko torej pomeni obrambno sredstvo zoper ugovor zastaranja.

25. Odgovor na to vprašanje je pozitiven. Če mora sodišče dejstvo pravnomočne sodne odločbe, ki je bila izdana v tem postopku, upoštevati ne glede na to, ali se stranka na to izrecno sklicuje, potem je v kombinaciji z načelom, da se strankam ni treba sklicevati na pravno podlago, s katero utemeljujejo svoje zahtevke ali ugovore (tretji odstavek 180. člena ZPP),13 pravilen le sklep, da tožniku v obrambi pred ugovorom zastaranja ni treba opozarjati na določbe o zadržanju zastaranja, med njimi tudi na določbo o nepremagljivih ovirah (383. člen ZOR oziroma 360. člen OZ). Drugače kot pri ugovoru zastaranja, za katerega tretji odstavek 360. člena ZOR (oziroma tretji odstavek 335. člena OZ) določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, pri institutu zadržanja zastaranja pravo take določbe ne pozna. Ne določa, da bi sodišče zadržanje upoštevalo le, če se na ta institut tožnik posebej sklicuje. Čeprav se tožnica pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala na pravnomočno sodbo, s katero je bil ugotovljen neobstoj pravne podlage njenega zahtevka za uporabnino, in ni predlagala, naj sodišče to dejstvo subsumira pod določbo 383. člena ZOR o nepremagljivih ovirah kot razlogu za zadržanje zastaranja, ji ta pasivnost ni smela škodovati. Pravnomočna zavrnilna sodba o tožničinih zahtevkih za ugotovitev obstoja prodajne pogodbe in za njeno izvršitev je bila namreč del procesnega gradiva kot dejstvo, materialnopravno določbo o zadržanju zastaranja zaradi nepremagljivih ovir pa mora sodišče upoštevati, ne glede na to, ali se stranka na njo izrecno sklicuje. Sodišče je bilo tako dolžno opraviti subsumpcijo navedenega dejstva pod ustrezno materialnopravno pravilo.

26. Strnjeno sta tako odgovora na revizijski vprašanji naslednja. Če naj sodišče ugovor zastaranja zavrne, ga mora praviloma upnik v pravdi pred tem prerekati. Vendar to prerekanje ne pomeni sklicevanje na abstraktni dejanski stan katerega od primerov zadržanja, torej na katero od določb o zadržanju zastaranja, temveč pomeni navajanje konkretnih življenjskih dejstev, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja. Posebnost obravnavanega primera pa je, da je bila tožnica tega razbremenjena. Dejstvo obstoja pravnomočne zavrnitve podlage zahtevka za uporabnino je bilo namreč že samo po sebi vključeno v procesno gradivo.

O tretjem vprašanju

27. Vrhovno sodišče mora odgovoriti še na vprašanje, ali zastaranje terjatve teče v času, dokler je med upnikom in dolžnikom v veljavi pravnomočna sodba, po kateri je izključen temelj za njeno plačilo. Vprašanje meri na uporabo 383. člena ZOR oziroma 360. člena OZ, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti. V jedru problema je dilema, ali obstoj pravnomočne sodbe, s katero je bil v obdobju njene veljavnosti (med 12. 7. 2010 in 7. 11. 2013) izključen temelj zahtevka za uporabnino, pomeni nepremagljivo oviro, zaradi katere upnica (tožnica) ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Vrhovno sodišče pritrjuje reviziji, da je taka sodba, s katero je bilo hkrati odločeno tudi o predhodnem vprašanju, odločilnem za upravičenost do uporabnine, tožnici onemogočala sodno uresničitev svoje terjatve.

28. Pri presoji, da pomeni pravnomočna sodba o izključitvi podlage za obstoj terjatve nepremagljivo oviro za njeno sodno uveljavitev, je ključno, da tak položaj, dokler traja, upniku ne daje nobene možnosti, da bi svojo terjatev sodno izterjal, ali, kot je v sržu obrazložitve v zadevi št. Up-1177/12, Up-89/14 navedlo Ustavno sodišče, da gre za obstoj okoliščin, zaradi katerih so možnosti uveljavljanja zahtevka zgolj hipotetične, brez resničnih možnosti za uspeh.14

29. Prav tak je obravnavani primer. Pravnomočna zavrnitev tožničinih zahtevkov za ugotovitev obstoja prodajne pogodbe in za njeno izpolnitev ne pomeni nič drugega kot pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja o (ne)obstoju pravne podlage zahtevka za uporabnino. Ves čas obstoja in učinkovanja take odločitve je bilo zato tožnici onemogočeno sodno uveljavljanje uporabnine. Zahtevek bi sicer lahko vložila, a bi ga sodišče, dokler je obstajala omenjena pravnomočna sodba, moralo zavrniti (prvi odstavek 13. člena ZPP). Njene možnosti za uspeh z zahtevkom za uporabnino so bile zato samo navidezne ter še manj kot zgolj teoretične ali hipotetične. Čeprav je bila sodba pritožbenega sodišča izpodbojna z revizijo in je tožnica s tem izrednim pravnim sredstvom pred Vrhovnim sodiščem (ter ob ponovnem sojenju pred pritožbenim sodiščem) na koncu uspela, pa je ta sodba ves čas svojega obstoja pomenila nepremagljivo oviro za sodno uveljavitev zahtevka. Dokler je ni Vrhovno sodišče razveljavilo, je bilo uveljavljanje tožničinega zahtevka za uporabnino brez vsakršnih možnosti za uspeh.

30. Odgovor na tretje revizijsko vprašanje je zato naslednji: dokler je med upnikom in dolžnikom v veljavi pravnomočna sodba, po kateri je izključen temelj za plačilo upnikove terjatve, zastaranje ne teče. _Odločitev o reviziji_

31. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče tožničini reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP) (II. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

32. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške. Z revizijo pa je uspela tožnica, ki ji mora zato toženka povrniti njene revizijske stroške (III. točka izreka). Stroški tožničinega odgovora na toženkino revizijo niso priznani stroški, saj je bil odgovor prepozen.

33. Priznani stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo15 (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 1.194,62 EUR (priglašenih 1.600 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 16/3, materialni stroški v višini 2 % skupne vrednosti storitev po drugem odstavku 15. člena OT - 32 točk, 22 % DDV).

**Sestava senata in glasovanje**

34. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Toženka je v pobot uveljavljala terjatev, ki naj bi pomenila plačane račune za elektriko in nadomestilo za stavbno zemljišče. 2 Odgovor na revizijo se vloži pri sodišču prve stopnje v 30 dneh od prejema revizije. Zadnji dan roka je bila nedelja (26. 1. 2020), odgovor na revizijo je bil še pravočasno, to je v ponedeljek (27. 1. 2020) oddan priporočeno na pošto, vendar je bil naslovljen neposredno na Vrhovno sodišče. Ker slednje ni pristojno za sprejem odgovora na revizijo, ga je odstopilo sodišču prve stopnje, ki ga je prejelo 4. 2. 2020. Odgovor na revizijo je torej prepozen. 3 Tožničina pravna prednica je bila družba A., d. o. o., ki je bila leta 2005 s sklepom sodišča izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Tožnica je kot ustanoviteljica in edina aktivna družbenica njena univerzalna pravna naslednica. 4 Sporno obligacijsko razmerje je nastalo pred uveljavitvijo OZ. Zato ga je treba presojati po določbah ZOR (1060. člen OZ). 5 Prim. K. Lutman, Neupravičena obogatitev, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 85. 6 Prim. sodbo VS RS št. II Ips 698/2009 z dne 28. 10. 2010, jedro in t. 7. 7 Sodba VS RS II Ips 52/2019 z dne 19. 12. 2019, t. 28. 8 Glej tudi sodbo VS RS III Ips 121/2005 z dne 29. 1. 2008 in L. Šturm, ur., Komentar Ustave RS; Dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 462-466. 9 Glej A. Galič, D. Wedam Lukić v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 65. 10 Glej sodbo VS RS št. II Ips 401/2003 z dne 27. 11. 2003, jedro in sodbo VSL št. I Cpg 1424/2015 z dne 20. 4. 2016, t. 10; J. Zobec v: L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 362. 11 Sodbo pritožbenega sodišča, s katero sta bila zavrnjena zahtevka za ugotovitev obstoja kupoprodajne pogodbe in za njeno izpolnitev, je revizijsko sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, to pa je nato 15. 1. 2014 toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Zoper to sodbo je toženka sicer vložila revizijo, a jo je revizijsko sodišče 16. 6. 2016 zavrnilo. 12 Glej sklep sodišča prve stopnje št. 369/1998-I z dne 6. 5. 2014, kjer sodišče v obrazložitvi pove, da je z zavrnitvijo pritožbe zoper sodbo o ugoditvi zahtevku za ugotovitev obstoja kupoprodajne pogodbe in zahtevku za njeno izpolnitev »postal aktualni zahtevek za plačilo uporabnine, za katerega je […] odločilo, da ga bo ločeno obravnavalo«. V nadaljevanju pa smotrnost ločenega obravnavanja utemelji s tem, da je toženka zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo »in bo zato zadeva v delu, na katerega se revizija nanaša, odstopljena Vrhovnemu sodišču RS«. Razlog za sklep o ločenem obravnavanju je bil torej zgolj administrativno-tehnične narave, saj je bilo na ta način omogočeno, da se sodni spis razdeli ter s tem fizično omogoči hkratni tek revizijskega postopka in postopka odločanja o zahtevku za uporabnino. 13 Glej npr. določbo Ustavnega sodišča RS št. Up-108/04 z dne 8- 9- 2005, t. 9: »Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. Dejstva, na katera opira tožnik tožbeni zahtevek, mora torej sodišče presojati z vseh možnih pravnih vidikov, to je s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm.« Glej tudi A. Galič, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 134, 135. 14 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015, t. 20. To stališče je Ustavno sodišče ponovilo v istega dne izdanih odločbah št. Up-1195/12, Up-1141/12 in št. Up-124/14, U-I-45/14. S temi odločbami je kot protiustavno razglasilo razlago o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka, in razlago, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo možnost uporabe instituta zadržanja zastaranja z utemeljitvijo, da obstoječa zakonodaja ni prepovedovala uveljavljanja odškodninskih zahtevkov, niti ni kako drugače nepremagljivo posegla v pritožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti. Nakazalo je, da jezikovne meje določb o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka in pojma »nepremagljive ovire« iz 383. člen ZOR (oziroma 360. člena OZ) omogočajo ustavno skladno razlago. 15 Ur. l. RS, št. 7/95.