Jedro

Tožena stranka se je zavestno odločila, da tožnika pusti delati na delovnem mestu, za katerega je bilo z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da za tožnika ni ustrezno in s tem obšla dolžnost razporeditve na drugo ustrezno delo in tožniku povzročila škodo. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se I. in II., III. točka izreka spremenijo tako, da pravilno glasijo:

I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 v roku 15 dni pod izvršbo.

II. V presežku se tožbeni zahtevek (za znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.534,77 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 73,35 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (v višini 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati sodne stroške v višini 2.000,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in sicer zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 dalje, zavrnilo pa je tožben zahtevek za plačilo odškodnine v višini 32.000,00 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožniku priznalo odškodnino za čas od 14. 10. 2007 dalje in štelo, da je odškodnina za čas od 21. 4. 2006 do 13. 10. 2007 zastarala. Iz 19. točke izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožniku priznalo odškodnino v skupni višini 14.000,00 EUR in da ta znesek predstavlja pravično odškodnino. Iz izreka sodbe, kakor tudi obrazložitve razlogov pa sledi, da je tožniku priznana odškodnina v višini 8.000,00 EUR in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče štelo, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen do zneska 14.000,00 EUR, v primeru, če ne bi upoštevalo ugovora zastaranja tožene stranke, bi moralo biti to v razlogih sodbe vsekakor navedeno. Tožnik meni, da v danem primeru njegov tožbeni zahtevek ni zastaral. Gre za uveljavljanje nematerialne škode, katere se ne da natančno aplicirati na posamezne dneve in je potrebno v danem primeru upoštevati analogijo kot pri poškodbah, ko je mogoče odškodnino uveljavljati šele od končanega zdravljenja dalje in je tudi od takrat dalje šteti zastaralne roke. S tem, ko je sodišče zaključilo, da je tožbeni zahtevek za čas do 13. 10. 2007 zastaral, je zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako tožnik meni, da je dosojena odškodnina prenizka, saj je moral ves čas, odkar mu je bil priznan status invalida III. kategorije pa do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, opravljati dela, za katera ni bil zdravstveno sposoben in je zaradi tega utrpel okvaro na svojem zdravju, kar je bilo nedvomno ugotovljeno z izvedenskim mnenjem. Zato dosojena odškodnina ni adekvatna nadomestilu za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku. Neutemeljeno je tudi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je trpel zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti celotno obdobje, ko so bile kršene njegove pravice v zvezi z obveznostjo tožene stranke, da ga zaposli na delovnem mestu, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti. V dopolnjenem izvedenskem mnenju z dne 22. 4. 2014 je navedeno, da je razlog za priznanje invalidnosti III. kategorije stanje po odprtem zlomu desne goleni, katerega posledica v celoti predstavlja 70 %, ostalih 30 % pa predstavljajo diagnoze, ki vplivajo na delovno zmožnost: prilagoditvena motnja, somatizacijska motnja. Tožniku se je prilagoditvena motnja pojavila šele v času po prvi oceni invalidske komisije, torej v času kršitev tožnikovih pravic pri toženi stranki in to izkazuje, da tožnik ni trpel duševnih bolečin zaradi splošno zmanjšanih življenjskih aktivnosti samo v času, ko pri toženi stranki ni bil razporejen na ustrezno delovno mesto, temveč je glede tega nastala trajna posledica. Sicer pa intenziteta duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel skozi daljše časovno obdobje pri toženi stranki, narekuje, da se mu prizna odškodnina iz tega naslova tudi, če to prikrajšanje ne bi bilo trajne narave. Intenziteta duševnih bolečin zaradi splošno zmanjšanih življenjskih aktivnosti je takšna, da to zagotovo opravičuje. Priglaša stroške pritožbe.

Zoper I. in III. točko sodbe se pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za nematerialno škodo, saj je tožena stranka ves čas od seznanitve z odločbo ZPIZ z dne 3. 4. 2006 poskušala tožniku najti primerno delovno mesto. Tožena stranka je tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 3. 2008 za delovno mesto „konstrukcijski ključavničar“, vendar tudi za to delovno mesto ni pridobila pozitivnega mnenja ZPIZ-a. Tožena stranka si je ves čas intenzivno prizadevala najti rešitev ter tožniku zagotoviti ustrezno delovno mesto, prilagojeno njegovim omejitvam. Tožnik je prvi dopis glede premestitve na drugo delovno mesto toženi stranki naslovil šele 8. 7. 2009. Takrat mu je tožena stranka odgovorila, da še vedno intenzivno išče ustrezno delovno mesto, hkrati pa mu je še sporočila, da je pri ZPIZ-u v preučitvi delovno mesto, na katerem je zaposlen. Tožena stranka tudi meni, da je prišlo do zastaranja odškodninske terjatve, saj je v konkretnem primeru tožnikova nepremoženjska škoda nastala z dnem izvršljivosti in pravnomočnosti odločbe ZPIZ, to je 21. 4. 2006. Pravilen je sicer zaključek sodišča, da je tožnik upravičen do odškodnine za tisto škodo, ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke tri leta pred vložitvijo tožbe in od tedaj dalje, vendar je pri tem potrebno upoštevati sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 386/2009, na katero se sklicuje že Višje delovno in socialno sodišče v sklepu št. Pdp 619/2013 z dne 29. 10. 2013. Ta sodba med drugim res navaja, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tisto škodo, ki mu je nastala tri leta pred vložitvijo tožbe in od tedaj dalje, a med drugim, iz te sodbe izhaja tudi, da ni utemeljen ugovor zastaranja za škodo, katere vzrok tedaj še ni nastal. Pri tem je potrebno poudariti, da je vzrok za nastalo škodo pri tožniku nastal že v letu 2006. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede višine prisojene odškodnine, saj so prisojeni zneski znatno previsoki. V zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem je tožniku sodišče prisodilo odškodnino v višini 4.000,00 EUR. Sodišče med razlogi navaja, da je tožnik tudi po zaključenem zdravljenju trpel občasne lažje bolečine v desnem gležnju, predvsem po večjih fizičnih obremenitvah spodnjih udov, med katere je potrebno upoštevati, da je tožnik dalj časa stal na mestu, daljšo hojo po neravnem terenu, plezanje po lestvah, daljše čepenje, ponavljajoče se čepenje, dvigovanje in prenašanje težjih bremen. Pri tem pa tožena stranka poudarja, da sodišče očitno ni upoštevalo izpovedb prič A.A. in B.B., ki sta skladno izpovedala, da je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik, dejansko prilagojeno odločbi ZPIZ, saj ga je bilo mogoče opravljati občasno stoje in sede ter ni predstavljalo dela na višini. Neutemeljena pa je tudi odškodnina za pretrpljen strah, duševne bolečine, zaradi okrnitve osebnostnih pravic ter pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da naj bi tožnik doživljal zgolj zmerne duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta oblika škode je namreč praviloma trajne narave, denarna odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa se lahko prisodi le, v kolikor je zmanjšanje življenjskih aktivnosti močnejše intenzivnosti ali če opravičujejo posebne okoliščine. Posledično pa pritožbenemu sodišču tožena stranka predlaga, da tudi spremeni III. točko izpodbijane sodbe, torej odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbi in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne bistvene kršitve postopka, ki jo uveljavlja tožnik v pritožbi.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel na delu pri toženi stranki, ker tožena stranka ni spoštovala odločbe ZPIZ z dne 3. 4. 2006, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in se mu je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bi opravljal delo izmenoma stoje in sede, brez dela na višini oziroma lestvi, s polnim delovnim časom od 2. 3. 2006 dalje. Ker tožena stranka tožniku ni zagotovila delovnega mesta skladno z odločbo ZPIZ in je moral tožnik vse do 22. 10. 2009, ko ga je tožena stranka poslala na čakanje na delo, opravljati neustrezno delo, se mu je poslabšalo zdravstveno stanje in posledično zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo tretjič in sicer je s sodbo opr. št. Pd 145/2010 z dne 15. 3. 2012 je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku priznalo odškodnino v znesku 6.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Po pritožbah obeh strank je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom Pdp 709/2012 z dne 9. 1. 2013 izpodbijano sodbo razveljavilo. V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 9/2013 z dne 28. 3. 2013 tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je kot odločilni datum, ko naj bi tožnik zvedel za škodo in njenega povzročitelja, štelo 21. 4. 2006, ko je bila odločba ZPIZ z dne 3. 4. 2006 dokončna in pravnomočna. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil 13. 10. 2010, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbo vložil po izteku triletnega zastaralnega roka. Po pritožbi tožnika je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 619/2013 z dne 29. 10. 2013 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje z obrazložitvijo, da je ugovor zastaranja utemeljen le za škodo, ki jo je tožnik utrpel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (13. 10. 2010).

Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke tri leta pred vložitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Pdp 619/2013 z dne 29. 10. 2013 zapisalo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožnika, kljub pravnomočni odločbi ZPIZ, ni premestila na ustrezno delovno mesto, v času od 21. 4. 2006 do 22. 10. 2009, ko mu je odredila čakanje na delo s pravico do nadomestila. V skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - UPB, Ur. l. RS, št. 26/2003) je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti ustrezno delo, z izdajo formalne odločbe o razporeditvi na delovno mesto z ustreznimi omejitvami po odločbi ZPIZ. Tožena stranka pa tožnika ni razporedila na delovno mesto, kjer bi upoštevala omejitve vse do 22. 10. 2009, ko je tožnika napotila na čakanje na delo. Tožniku je zaradi trajajočih stalnih protipravnih škodljivih ravnanj tožene stranke nastajala škoda od 3. 4. 2006 naprej, ko je bil dolžan delo nadaljevati na delovnem mestu, za katero je ZPIZ s pravnomočno odločbo ugotovil, da ni ustrezno.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer 1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) namreč opredeljuje odškodninsko odgovornost delodajalca v 184. členu in določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

Omejitve pri delu po 101. členu ZPIZ-1 je dolžan zagotoviti delodajalec. Če ima zavarovanec z dokončno odločbo, enako velja za pravnomočno sodno odločbo, priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, mu mora delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu, v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo, usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo. Če delodajalec delovnemu invalidu ne zagotovi pravic na podlagi odločbe ZPIZ, kar mu nalaga tudi 199. in 200. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), lahko delavec pri delodajalcu zahteva odpravo kršitev po postopku, določenem v 204. členu ZDR. Odgovornost za zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev je izključno delodajalčeva in tudi sankcionirana kot prekršek po 1. alineji 1. odstavka 387. člena ZPIZ-1. Tožena stranka je bila torej dolžna spoštovati odločbo ZPIZ in dejstvo, da je tožnik moral opravljati delo na delovnem mestu, za katero je bilo z odločbo ZPIZ z dne 3. 4. 2006 ugotovljeno, da za tožnika ni ustrezno, predstavlja vsekakor protipravno ravnanje tožene stranke. Iz besedila 1. odstavka 101. člena ZPIZ-1, ki se je uporabljal v času nastanka škodnega dogodka izhaja obveznost delodajalca, da mora zavarovanca, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije invalidnosti, obdržati v delovnem razmerju in ga premestiti na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Pri razporejanju in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost oziroma pri izbiri ustreznega delovnega mesta mora delodajalec, na podlagi 2. odstavka 101. člena ZPIZ-1, upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti in določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivne pogodbe. Zato se tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti, četudi se je ves čas trudila tožniku zagotoviti ustrezno delovno mesto glede na omejitve v odločbi ZPIZ, kot to trdi v pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da iskanje primernega delovnega mesta ne pomeni izvršitve dokončne in izvršljive odločbe zavoda z dne 3. 4. 2006. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič A.A. in B.B., ki bi naj izpovedali, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravljal prilagojeno odločbi ZPIZ. Tožena stranka je namreč sama v pritožbi navedla, da je poskusila pridobiti dopolnilno mnenje ZPIZ o ustreznosti delovnega mesta (ključavničar - specialist - delovno mesto je prilagojeno za invalida), vendar je ZPIZ ocenil, da navedeno delovno mesto za tožnika ni ustrezno. Tožena stranka je bila torej na podlagi dopolnilnega mnenja, ki ga je podal ZPIZ, seznanjena, da delovno mesto, na katerem opravlja delo tožnik, zanj ni ustrezno. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge, zaradi katerih je štelo, da je ravnanje tožene stranke krivdno. Tožena stranka se je namreč zavestno odločila, da tožnika pusti delati na delovnem mestu, za katerega je bilo z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da za tožnika ni ustrezno in s tem obšla dolžnost razporeditve na drugo ustrezno delo in tožniku povzročila škodo.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode celotne presojene odškodnine, kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz 1. odstavka 179. člena OZ (subjektivna merila) in dodatna merila iz 2. odstavka 179. člena OZ (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je delno utemeljena pritožba tožnika glede višine dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju nepremoženjske škode tožnika in odmeri pravične denarne odškodnine oprlo na izvedensko mnenje C. fakultete Univerze v D. z dne 27. 6. 2011 in dopolnitev tega mnenja z dne 9. 1. 2012 in 22. 4. 2014. Z ozirom na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih je po stališču pritožbenega sodišča dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje in sicer v višini 4.000,00 EUR, prenizka in bi bila primerna odškodnina 5.000,00 EUR (od zahtevanih 13.000,00 EUR). Iz izvedenskega mnenja je namreč razvidno, da čeprav je bil tožniku priznan status invalida III. kategorije in pravica do dela na drugem delovnem mestu pri toženi stranki, je tožnik vse do 22. 10. 2009 opravljal dela in naloge, za katere je z odločbo ZPIZ z dne 3. 4. 2006 bilo ugotovljeno, da niso ustrezna. Zaradi navedenega je imel tožnik tudi vsakodnevno imel bolečine in se mu je poslabšalo zdravstveno stanje, kar vse izhaja iz pridobljenega izvedeniškega mnenja. Ob upoštevanju primerljivih primerov sodne prakse in zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega, je pritožbeno sodišče zvišalo odmerjeno odškodnino za pretrpljene bolečine na znesek 5.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja in dopolnitve z dne 22. 4. 2014 namreč izhaja, da je tožnik v času od leta 2006 do 2009 trpel pogostejše lažje bolečine v času dela in kasneje, po prihodu domov, ko se mu je poškodovana noga razbolela. Bolečine so trajale vse dokler se ni spočil. V času delovne obveze pa je trpel celo nekaj urne kontinuirane lažje bolečine. Pritožbeno sodišče je pri znesku dosojene odškodnine v znesku 5.000,00 EUR upoštevalo, da je tožbeni zahtevek za čas pred 13. 10. 2007 zastaral. Iz naslova pretrpljenega strahu je tožnik vtoževal 7.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je tožniku iz tega naslova dosodilo znesek 2.000,00 EUR, v presežku pa zahtevek tožnika zavrnilo. S prisojeno odškodnino za povrnitev škode iz naslova pretrpljenega strahu v zadnjih treh letih od vložitve tožbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Strinja pa se tudi z razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja v 15. točki obrazložitve sodbe.

Iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik vtožuje 15.000,00 EUR odškodnine. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da podlaga odškodnine zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal do škodnega dogodka in bi jih lahko ob rednem teku stvari opravljal tudi v bodoče, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Ta oblika škode mora biti praviloma trajne narave. Denarna odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko presodi le izjemoma in sicer takrat, kadar gre za zmanjšanje življenjskih aktivnosti močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Tožnik je iz tega naslova uveljavljal odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi težav s hrbtenico, vendar pa iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da so bolečine v vratnem in ledvenem delu hrbtenice bolezenskega značaja in niso v povezavi s kasnejšimi delovnimi obremenitvami. Sodišče utemeljeno tožniku iz tega naslova ni dosodilo odškodnine, ker zatrjevana škoda ni bila v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke, kot to izhaja iz izvedeniškega mnenja. Iz izvedeniškega mnenja z dne 27. 6. 2011 sicer izhaja, da je tožnik zaradi bolečin, ki jih je čutil ob prekomernih delovnih obremenitvah, razvil prilagoditveno motnjo in sicer je bil tesnoben, zaskrbljen, nespeč, potrt in brez volje. Vendar v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti zaradi prilagoditvene motnje tožnik ni podal nobene trditvene podlage. Zato sodišče dejansko brez ustrezne trditvene podlage ni moglo upoštevati dokazov (izvedenskega mnenja) v delu, ki se je nanašal na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi prilagoditvene motnje. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi prilagoditvene motnje, pravilna.

Pravilno pa opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic tožnika ocenilo prenizko. Tožnik je v tožbi navajal, da je bila s protipravnim ravnanjem tožene stranke, ker ga ni ustrezno razporedila v skladu z odločbo ZPIZ, prizadeta njegova pravica do dostojanstva ter dobrega imena in časti, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Navedel je, da so se sodelavci iz njega norčevali tako, da so na straniščna vrata pisali opazke, da je tožnik lenuh, ker ne dosega skupinske norme. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik zaradi očitkov sodelavcev trpel ter je navedeno povzročila tožena stranka s tem, ko zaradi neupoštevanja invalidske komisije tožniku ni zagotovila omejitev pri delu. Tožnik je bil prizadet zaradi odnosa nadrejenih in odnosa sodelavcev, ker dela, na katerega je bil razporejen, ni bil sposoben izvajati, zato so imeli njegovi sodelavci pripombe na njegovo delo, tožnik pa se je pri tem počutil ponižanega. Sodišče prve stopnje je glede na izvedensko mnenje zaključilo, da je šlo za poseg v tožnikove osebnostne pravice in sicer osebnostno pravico do dostojanstva ter dobrega imena in časti in mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR in sicer iz naslova duševnih bolečin ter zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojen znesek odškodnine prenizek in bi bila primerna odškodnina iz tega naslova glede na čas trajanja duševnih bolečin tožnika primeren znesek 3.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je v izreku tožniku sodišče prve stopnje dosodilo odškodnino v znesku 8.000,00 EUR, medtem ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da mu je prisodilo 14.000,00 EUR. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, očitno pomotoma, da je tožniku dosodilo skupno odškodnino v znesku 14.000,00 EUR, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, glede posameznih postavk za nematerialno škodo, jasno izhaja, da mu je dejansko prisodilo odškodnino v znesku 8.000,00 EUR in da gre za očitno pomoto v seštevku. Bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP predstavljata kršitev, ki se nanaša na odločilne razloge sodbe oziroma odločilna dejstva (nasprotje med temi dejstvi), ne pa napake, pomanjkljivosti oziroma nasprotja, ki sama po sebi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe v celoti. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je ta kršitev podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba ne vsebuje razlogov ali niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje pa je natančno obrazložilo višino denarne odškodnine, ki jo je dosodilo za pretrpljene telesne in duševne bolečine, strah in okrnjene osebnostne pravice tožnika. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku skupaj prisodilo 8.000,00 EUR odškodnine, ta znesek pa je pritožbeno sodišče sedaj zvišalo na 10.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena, ponovno odločilo o stroških celotnega postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel 25 %, tožena stranka pa 75 %. Sodišče prve stopnje je pravilno, skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), tožniku priznalo stroške postopka v višini 1.891,40 EUR in toženi stranki stroške postopka v višini 2.970,58 EUR. Glede na uspeh v sporu je tožena stranka (75 %) upravičena do stroškov postopka v višini 2.227,93 EUR, tožnik (25 %) pa je upravičen do stroškov postopka v znesku 472,85 EUR. Tožnik je plačal stroške za izdelavo izvedenskega mnenja v znesku 2.031,36 EUR in 1.258,49 EUR, skupaj torej 3.989,85 EUR, tožena stranka pa stroške izdelave dopolnilnega izvedeniškega mnenja v znesku 825,24 EUR.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, ZDSS-1) v 38. členu določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Sodišče je v konkretnem primeru izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, na podlagi katerega je tožniku tudi priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške izdelave izvedeniškega mnenja nosi tožena stranka kot delodajalec, saj zaradi delne zavrnitve zahtevka tožnika, niso nastali posebni stroški.

Glede na navedeno je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka po ZOdvT v višini 472,85 EUR ter stroškov izdelave izvedeniškega mnenja v znesku 2.031,36 EUR ter 1.258,49 EUR, skupaj torej 3.762,70 EUR. Tožena stranka pa je glede na uspeh v sporu upravičena do povračila stroškov v znesku 2.227,93 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.534,77 EUR.

Tožnik je s pritožbo delno uspel. Izpodbijal je zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (32.000,00 EUR) in pritožbeno sodišče je zvišalo odškodnino za znesek 2.000,00 EUR, kar pomeni, da je tožnik uspel s pritožbo 6,25 %. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo pritožbene stroške po ZOdvT in sicer po tarifni številki 3210 znesek 942,40 EUR ter 20,00 EUR materialnih stroškov (tarifna številka 6002). Skupaj z DDV znašajo stroški pritožbe 1.173,64 EUR. Glede na uspeh s pritožbo (6,25 %) pa je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku povrne pritožbene stroške v znesku 73,35 EUR.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP.