Jedro

Ker se po določbi 365. člena OZ zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe pred sodiščem, takšno pretrgano zastaranje po določbi tretjega odstavka 369. člena OZ pa začne znova teči, ko je spor končan,torej v vmesnem času ne teče.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitvi pod točko 1. in 2. izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 25. 9. 2020, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, razsodilo: - pod točko 1. izreka toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) v 8 dneh plača 714,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 392,00 EUR za čas od 1. 10. 2017 dalje do plačila in od zneska 322,00 EUR za čas od 4. 10. 2018 dalje do plačila ter ji povrne 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2020 dalje; - pod točko 2. izreka tožencu naložilo, da tožnici v 8 dneh povrne 58,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje, do plačila; - pod točko 3. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 392,00 EUR za čas od 16. 9. 2017 do 30. 9. 2017 in od zneska 322,00 EUR za čas od 16. 9. 2018 do 3. 10. 2018. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec in s pritožbo izpodbijal prisodilni del in odločitev o stroških, to je odločitvi pod točko 1. in 2. izreka (saj za pritožbeno izpodbijanje zavrnilnega dela, to je odločitve pod točko 3. izreka, ne bi imel pravnega interesa). V pritožbi ni navedel pritožbenih razlogov, predlagal pa je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo ponovno preuči. V pritožbi je očital, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le navedbe tožnice, ne pa tudi njegovih navedb in dokazov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodbena cena uporabe ene ure 14,00 EUR, nikjer v pogodbi pa ni navedlo, da je to šolska ura in da je bila dovoljena uporaba samo 45 minut, zaračunana pa ena ura. Tožnica je zavedla sodišče z načinom plačila, saj v 4. členu pogodbe ni specificirala, kako se plačuje telovadnica, mesečno ali letno, ampak samo po prejetju računa konec šolskega leta. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je terjatev zapadla v septembru 2017 in je 3-letni rok potekel septembra 2020, ker sodba in tožba še nista postali pravnomočni. Sicer pa so potekli zakonski roki iz 347. in 351. člena OZ.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, da so pritožbene trditve delno nedopustne, delno pa neutemeljene. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na takšno omejitev pritožbenih razlogov so bile pravdne stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučene. Pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbeno uveljavljenje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako ni dopustno. Utemeljenost pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša na podlagi dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.

6. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki 12. 9. 2016 sklenili Pogodbo o uporabi šolske telovadnice za šolsko leto 2016/2017 in dne 4. 9. 2017 Pogodbo o uporabi šolske telovadnice za šolsko leto 2017/2018; da je bilo v obeh dogovorjeno, da se sklepata za celo šolsko leto, torej za prvo pogodbo od septembra 2016 do junija 2017 in za drugo pogodbo od septembra 2017 do junija 2018; da je bilo v obeh dogovorjeno, da bo toženec plačal uporabnino za vse ure porabe skupaj na podlagi računa, ki ga bo izdala tožnica in ki ga mora plačati v 30. dneh po izdaji in da ura uporabe (45 minut) telovadnice stane 14,00 EUR (in ta vključuje DDV); da je toženec v šolskem letu 2016/2017 uporabljal telovadnico 28 ur in ga je tožnica z računom z dne 31. 8. 2017 pozvala na plačilo 392,00 EUR, v šolskem letu 2017/2018 pa je toženec telovadnico uporabljal 23 ur in ga je tožnica z računom z dne 3. 9. 2018 pozvala na plačilo 322,00 EUR; da toženec nobenega od teh pozvanih zneskov ni poravnal, so dejanski zaključki. Zato toženčevo izpodbijanje le-teh s pritožbenimi trditvami, da zapis pogodb ni jasen oziroma ne daje podlage za takšne ugotovitve sodišča, pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče zato takšnih pritožbenih očitkov ni upoštevalo.

7. Na podlagi zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje pa je to, ob pravilni uporabi materialnega prava (9. in 239. člen OZ), tudi pravilno zaključilo o toženčevi obveznosti plačila tožnici zneskov 392,00 EUR in 322,00 EUR kot izpolnitvi pogodbenih obveznosti in o utemeljenosti tožničinega zahtevka na plačilo 714,00 EUR. Pritožbeni očitki pritožnika o neenakem obravnavanju so premalo konkretizirani, da bi pritožbeno sodišče lahko nanje odgovorilo. Vsaj v delu, kjer pritožnik očita, da sodišče prve stopnje ni enako obravnavalo obeh pravdnih strank, ker ni upoštevalo tudi njegovih dokazov, pa so očitno neutemeljeni, saj toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje za nobene od svojih navedb (v nasprotju s tožnico, ki je za vse svoje trditve predlagala in predložila pisne dokaze) ni predlagal ali predložil nobenih dokazov.

8. OZ v prvem odstavku 355. člena določno našteva terjatve, za katere po navedenem določilu velja 1-letni zastaralni rok. To so terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, dimnikarske storitve, vzdrževanje snage; terjatve radijske in televizijske postaje za sprejem programov; terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefonov in poštnih predalov; terjatve za naročnino na občasne publikacije; terjatve za storitve zagotavljanja dostopa do medmrežja, do storitve zagotavljanja uporabe elektronske pošte in elektronskih poštnih predalov, za storitve vzdrževanja spletnih strani in za storitve, povezane z dostopom do kabelskih in satelitskih radijskih in televizijskih programov; terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve opravljanja. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožničini terjatvi ne predstavljata nobene od teh in da zato toženčevo utemeljevanje zastaralnega ugovora s sklicevanjem na 355. člen OZ ni utemeljeno. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da tožničini terjatvi predstavljata terjatvi zakupnine, za katere pa 351. člen OZ določa 3-letni zastaralni rok. Glede na to, da je tožničina terjatev iz pogodbe dne 12. 9. 2016 zapadla meseca septembra 2017, terjatev iz pogodbe z dne 4. 9. 2017 pa oktobra 2018, za nobeno od njiju do 17. 2. 2019, ko je tožnica vložila predlog za izvršbo, niso pretekla 3 leta. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ugovor zastaranja toženca ni utemeljen. Pritožbeni očitki toženca o materialnopravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje niso utemeljeni. Ker se po določbi 365. člena OZ zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe pred sodiščem, takšno pretrgano zastaranje po določbi tretjega odstavka 369. člena OZ pa začne znova teči, ko je spor končan,torej v vmesnem času ne teče, so pravno nepomembna pritožbena poudarjanja pomena še nepravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje ob odločanju o toženčevem ugovoru.

9. Zaradi delne nedopustnosti in delne neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožnice pritožbeno sodišče ni odločalo, ker ti niso bili priglašeni.