Jedro

Tožnica očita izpodbijanima sodbama kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka dejstvo, da je bil postopek končan pred senatom, katerega člana sodnika porotnika v dotedanjem postopku nista sodelovala pri izvajanju dokazov. Gre za očitek kršitve načela neposrednosti. Kršitev tega načela utegne imeti relativni značaj. Načelo neposrednosti velja praviloma (4.čl. ZPP), kar pomeni, da so mogoče izjeme. Za primer, kot je obravnavani, določa zakon, da sme spremenjeni senat odločiti, ali se bodo dokazi izvedli znova ali pa se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (3. odst. 315.čl. ZPP). O tem se smejo stranke izjaviti (3. odst. 315.čl. ZPP), vendar če se pravilno povabljena stranka ne udeleži naroka, se s tem sama odreče možnosti, da bi se o tem izjavila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da idealna polovica nepremičnin vl.št. 2389 in 2388 k.o. M. ni skupna lastnina pok. V. B. in tožnice, pridobljena z delom v času trajanja njune zakonske zveze, temveč izključna lastnina tožnice. Zato delež pok. B. ne spada v njegovo zapuščino in se ne upošteva pri izračunu nujnega deleža toženke. Zavrnjen je bil tudi podrejeni zahtevek, po katerem znaša dejanski solastninski delež pok. B. na tem premoženju 1/100. Ugodeno pa je bilo zahtevku na ugotovitev, da je toženka prejela od svojega očeta v dar nepremičnine, kar se upošteva pri izračunu njenega nujnega deleža. Ugodeno je tudi nasprotnemu zahtevku, da spada v zapuščino po pok. B. do ene polovice tudi osebni avtomobil znamke DAF.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi I. B. kot toženke in razveljavilo sodbo prve stopnje glede osebnega avtomobila in glede pravdnih stroškov, pritožbo iste pritožnice kot tožeče stranke pa je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodbi ugotavljata, da pri zapisovanju prodajne pogodbe z dne 11.8.1976, s katero sta tožnica in V.B. kupila nepremičnine vl.št. 2389 in 2388 k.o. M. S. vsak do ene polovice, ni bilo nobene napake in da dejstvo, da sta kot kupca nastopila oba, ustreza njuni pravi volji.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka I. B. revizijo. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Navaja, da so bile nepremičnine vl. št. 2389 in 2388 k.o. M. kupljene z denarjem, ki je bil njeno posebno premoženje. Dogovor po 60. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa je mogoč samo glede skupno pridobljenega premoženja. Med zakoncema B. ni bil sklenjen noben pravni posel, s katerim bi tožnica razpolagala s svojim premoženjem v korist moža. Sklicuje se tudi na dodatek k oporoki pok. B., kjer je navedeno, da je B. lastnik nepremičnin, o katerih teče ta spor, le na papirju. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa revizija navaja, da sta pri obravnavi dne 16.3.1994 sodelovala sodnika porotnika, ki ju ni bilo na prejšnjih obravnavah, ko so se izvajali dokazi. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje, ali pa, da sodbi spremeni in tožbi ugodi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Nepremičnine vl.št. 2389 in 2388 k.o. M. niso skupno premoženje v smislu 2. odst. 51.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljnjem ZZZDR) tožnice in zdaj že pok. V. B., ker niso bile pridobljene z delom v času trajanja njune zakonske zveze. V tem ima revizija prav. Nima pa prav, ko iz tega izvaja, da gre za posebno premoženje tožnice. Nepremičnine sta namreč tožnica in njen mož kupila s prodajno pogodbo z dne 11.8.1976 od prodajalke J. V. vsak do ene polovice in sta na podlagi te pogodbe vknjižila v zemljiški knjigi lastninsko pravico vsak do ene polovice. Lastninsko pravico vsak na svoji idealni polovici nepremičnin sta pridobila z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi navedene prodajne pogodbe. Gre torej za premoženje pridobljeno z nakupom, ki je na podlagi pogodbe in vpisa v zemljiško knjigo solastno premoženje tožnice in njenega moža. S čigavimi sredstvi je bila plačana kupnina, je za vprašanje pridobitve lastninske pravice obeh pogodbenikov brez pomena. Spor se ne nanaša na lastništvo denarja, s katerim je bila kupnina plačana. Ker pa sta kupca s pogodbo in njeno vknjižbo pridobila solastninsko pravico na kupljenih nepremičninah, nasproti tretjim ni mogoče doseči spremembe lastninskih razmerij na podlagi zatrjevanja izvora denarja, s katerim je bila nepremičnina kupljena. Na ta način je V. B. veljavno postal solastnik navedenih nepremičnin. Pri tem ne gre za sporazum o deležih na skupnem premoženju po 60.čl. ZZZDR, ker obravnavane nepremičnine niso bile skupno premoženje zakoncev V. in I. B.. Glede tega ima revizija prav, vendar, kot je bilo obrazloženo, to ne vpliva na lastninska razmerja glede teh nepremičnin, kakršna so nastala na podlagi navedene prodajne pogodbe. To pomeni, da bi V. B. lahko razpolagal s svojim deležem. Toda zapis v dodatku k oporoki, da gre za papirnato lastnino, ne pomeni razpolaganja in ne vpliva na njegov lastninski delež.

Bistvena ugotovitev je glede na tožničino sklicevanje na napako pri zapisu prodajne pogodbe z dne 11.8.1976 ta, da napake ni bilo in da pogodba odraža pravo voljo pogodbenikov. Na podlagi te ugotovitve je odločitev o zavrnitvi tožničinih zahtevkov materialnopravno pravilna, čeprav z delno napačno argumentacijo. Pomembno je, da je V. B. pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi pogodbe, ki je veljavna in sploh ni bila nikoli izpodbijana. Zato uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tožnica očita izpodbijanima sodbama kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka dejstvo, da je bil postopek končan pred senatom, katerega člana sodnika porotnika v dotedanjem postopku nista sodelovala pri izvajanju dokazov. Gre za očitek kršitve načela neposrednosti. Kršitev tega načela utegne imeti relativni značaj. Načelo neposrednosti velja praviloma (4.čl. ZPP), kar pomeni, da so mogoče izjeme. Za primer, kot je obravnavani, določa zakon, da sme spremenjeni senat odločiti, ali se bodo dokazi izvedli znova ali pa se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (3. odst. 315.čl. ZPP). O tem se smejo stranke izjaviti (3. odst. 315.čl. ZPP), vendar če se pravilno povabljena stranka ne udeleži naroka, se s tem sama odreče možnosti, da bi se o tem izjavila. Pomembno je še, da tožeča stranka na predhodnih narokih ni nasprotovala ponovitvi dokazov na posreden način, t.j. z branjem zapisnikov (l.št. 78 spisa na predzadnjem naroku dne 6.10.1993). Razen tega sta se stranki že na naroku dne 23.11.1990 (l.št. 4 spisa) sporazumeli, da bo v tej zadevi sodil sodnik posameznik in je v skladu s tem sporazumom vseskozi potekal postopek na ta način. Ko sta pri zadnjem naroku kljub temu sodelovala sodnika porotnika, to ni kršitev, ki bi utemeljevala razveljavitev izpodbijane sodbe. Te kršitve tožeča stranka tudi ne uveljavlja kot kršitev dogovora o sojenju sodnika posameznika. Kršitve, na katere se sklicuje revizija, nimajo pomena bistvenih kršitev, ker niso vplivale niti niso mogle vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (1. odst. 354.čl. ZPP). Takih kršitev revizijsko sodišče ne upošteva (2. tč. prvega odst. 385.čl. ZPP), ker ne predstavljajo upoštevanih revizijskih razlogov.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke I. B. kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).