Jedro

Ker motilnega dejanja več ni, tudi ni pogojev za ugoditev zahtevku za prenehanje motenja posesti. Ker je bilo sicer nesporno motilno dejanje plod zmote, tudi ni pogojev za prepoved nadaljnjega motenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo zahtevke za posestno varstvo. Ti zahtevki so bili, naj toženec vzpostavi prejšnje stanje v garaži na B., namesti prejšnjo tožničino ključavnico, vrne dve dvajset litrski kovinski posodi za bencin in aluminijaste lestve ter popravi tla. Dalje je bilo zahtevano, naj se tožencu prepove vsakršno podobno motitveno dejanje v prihodnje pod pretnjo denarne kazni. Sodišče je nato odločilo še o stroških postopka.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo tožnica. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sklep spremeni in zahtevku ugodi. Če tega ne bo storilo, naj sklep vsaj razveljavi. Pritožbene navedbe bo sodišče v bistvenem povzelo v nadaljevanju tega sklepa in hkrati podalo odgovor nanje.

3. Pritožba je bila vročena tožencu. Ta je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Razlogi sodišča prve stopnje so glede dejanskih vprašanj prepričljivi (v dokazno oceno pritožbeno sodišče ne dvomi), glede pravnih vprašanj pa materialnopravno pravilni in jim pritožbeno sodišče lahko zgolj pritrdi.

6. Odločilni razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, so naslednji. Ker motilnega dejanja več ni, tudi ni pogojev za ugoditev zahtevku za prenehanje motenja posesti. Ker je bilo sicer nesporno motilno dejanje plod zmote (toženec je menil, da garaža pripada gospodarski družbi, ki je v stečaju in je v dejanskem pogledu zapuščena; takoj ko so na tožničin predlog posredovali policisti, pa je z motenjem prenehal), tudi ni pogojev za prepoved nadaljnjega motenja. Zahtevki v zvezi z motenjem premičnin so bili pravilno zavrnjeni ob dejanski ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela z verjetnostjo dokazati, da so ti predmeti sploh bili v garaži. Zahtevek, ki se nanaša na poškodovana tla, je bil ravno tako pravilno zavrnjen, saj ne gre za dejanski položaj, v katerem bi posestno-pravni zahtevki sploh prišli v poštev. V nadaljevanju bo zato pritožbeno sodišče le še odgovorilo na bistvena pritožbena mesta, ki jih podaja tožeča stranka v svoji pritožbeni vlogi.

7. Pritožnica trdi, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, češ da v enem delu motenja posesti sploh ne priznava, v drugem pa ga priznava in navaja, da ni verjetno, da bo v prihodnosti motenje ponovno nastopilo.

8. Odgovor pritožbenega sodišča na prej citirano navedbo je, da je sodišče po posameznih sklopih rešilo dejanska in pravna vprašanja. Ker so ta vprašanja po posameznih sklopih različna, so različni tudi razlogi sodišča. Pritožbeno sodišče lahko le še doda, da so ti razlogi povsem pregledni.

9. Pritožnica smiselno napada dokazno oceno, češ da sta bili izpovedbi tožnika in njegove prijateljice G. kontradiktorni. Sklicuje se na izpovedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali so bila v garažnem boksu mačke, ali so bile v tleh luknje in podobno.

10. Pritožbeno sodišče odgovarja, da tožnica dejansko stanje izpodbija s sklicevanjem na nepomembne podrobnosti. S takšnim pristopom ne omaje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Nato pa pritožnica v pretežnem delu pritožbe opisuje toženčevo ravnanje, njegovo siceršnje življenje in podaja tudi številne vrednotne sodbe. Razlogi, ki jih tožnica podaja v nadaljevanju pritožbe (glej drugo polovico list. št. 65 in vrhnji del list. št. 66 v tem pravdnem spisu) so pravno nepomembni in torej odveč. Nanje pritožbeno sodišče vsebinsko zato ne bo odgovarjalo.

12. Pritožnica nadalje izhaja s predpostavke, da so bila vrata garažnega boksa zaklenjena s ključavnico obešanko ter iz te predpostavke izpeljuje nadaljnjo argumentacijo. Trditev, da so bila vrata garaže zaklenjena z obešanko, nasprotuje drugačni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so prepričljive, pritožbeno sodišče nima nobene podlage (razlogov), da bi vanje podvomilo. Argumentacija pritožnika, ki izhaja z drugačne dejanske predpostavke (torej: da je bila ključavnica nameščena in da jo je toženec odstranil), je ob neuspešno izpodbijanem dejstvu, da so bila vrata odprta, neupoštevna.

13. Pritožnica nato še navaja, da je splošno znano, da so bili sankcionirani tudi posegi v nepremičnine JLA in to ne le tiste, ki so v posesti in lasti slovenskih ali drugih državljanov. Ne glede na deloma nerazumljivo pritožbeno izhodišče, je mogoče odgovoriti, da ti razlogi govorijo mimo pravilne argumentacije sodišča prve stopnje, da za sankcioniranje v okviru posestnega varstva v tej pravdi ni pravne in dejanske podlage.

14. Pritožba je neutemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353.člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

15. Tožena stranka je na neutemeljeno pritožbo sicer odgovorila. A z vsebino svoje vloge v tem pritožbenem postopku niti hipotetično ni mogla vplivati na svoj pravni položaj. Čim pa je tako, stroški za to vlogo za pravdo niso bili potrebni. Po merilu iz 155. člena ZPP jih zato pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo. Odločilo torej je, da vsaka stranka krije svoje stroške. Tožeča stranka zato, ker ni uspela, toženka pa zato, ker njeni stroški za pravdo niso bili potrebni.

(1) Zakon o pravdnem postopku