Jedro

Sodišče je pravilno zaključilo, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju zmožna opravljati svoje delo v skladu s časovno razbremenitvijo, ki ji je bila priznana z odločbo ZPIZ dne 19. 12. 2007, torej za delo s polovičnim delovnim časom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. ... z dne 25. 2. 2021 in št. ... z dne 2. 2. 2021 v delu, da je tožnica od 7. 2. 2021 dalje zmožna za delo ter da se ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 7. 2. 2021 do 23. 3. 2021. 2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek potrdi in tožencu naloži povrnitev stroškov. Podredno predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V bolniškem staležu je bila od leta 2018, nazadnje zaradi bolezni. Iz nobene zdravstvene dokumentacije ni razvidno, da bi se pred spornim obdobjem njeno zdravstveno stanje izboljšalo. Zdravstveno stanje na izvidih, na osnovi katerih je toženec zavrnil predlog za podaljšanje bolniškega staleža po 6. 2. 2021, je bilo enako kot na izvidih, na osnovi katerih ji je odobril stalež pred tem datumom. Nove dokumentacije ni mogla pridobiti zaradi epidemije. Toženec je bolniški stalež prekinil brez pregleda. Uporabljena dokumentacija naj bi bila odločba ZPIZ, ki temelji na zdravstveni dokumentaciji do 30. 1. 2020 in ne odraža zdravstvenega stanja v spornem obdobju, izvid revmatologa z dne 28. 7. 2020, izvid fiziatra z dne 17. 12. 2019, izvida psihiatra z dne 12. 1. 2021 in 9. 2. 2021 ter predlog osebnega zdravnika. Iz obeh izvidov psihiatra je razvidno, da se priporoča stalež. V obdobju pred 12. 1. 2021 je bilo njeno psihično stanje enako, kot na izvidu z dne 9. 2. 2021. Psihiater je 11. 8. 2020 uvedel dodatno medikamentozno terapijo. Zdravstveno stanje bi lahko dokazala s pregledom, saj je bilo fizično vidno, z močno otečenimi prsti rok in nog. Na predlogu osebnega zdravnika za podaljšanje bolniškega staleža so napisane oznake bolezni, tj. M‑359 (sistemsko vezivno tkivna bolezen), F-33.1 (bolezensko stanje psihične narave), F-43.2 (bolezensko stanje psihične narave), M-542 (bolečina v vratu) in A-16 (bolezni dihal) ali H-16 (bolezni oči). V spornem obdobju ni bilo zdravstvenih težav s kolenom v takšni meri, da bi bile te vzrok za bolniški stalež, zato je izvedenka neupravičeno pregledovala zdravstveno dokumentacijo v zvezi s poškodbo kolena iz leta 2018. Glavni problem je njena avtoimuna bolezen. Ne zmore pokrčiti prstov.

Sodna izvedenka medicine dela ni usposobljena podajati strokovnih navedb v zvezi z boleznijo imunološkega vzroka. Primer naj se dodeli strokovno usposobljenemu izvedencu. Gre za očitno kršitev postopka. Glede na naravo bolezni, da ni izvidov specialistov, da ni bil opravljen pregled na ZZZS in da se ne verjame osebnemu zdravniku in njej pri opisu stanja, bi bila izjava o delazmožnosti v spornem obdobju verodostojna samo od specialista ustrezne stroke. Sodnik se je pozanimal za naravo bolezni mezenhimopatija šele na zadnji glavni obravnavi. Izvedenka med drugim izjavi, da bi to verjetno bolje vedel kakšen imunolog. Sodišče je na mnenje izvedenke oprlo sodbo, kljub temu, da je le-to bilo pomanjkljivo, ni ustrezalo standardom strokovnosti, ni bilo natančno in se ni opiralo na dejansko zdravstveno stanje. Dovolila je vpogled v svojo zdravstveno dokumentacijo, ker je menila, da se bo izvedenka seznanila zgolj z vsebino zdravstvene kartoteke v spornem obdobju. Izvedenka je prejela dostop do celotne zdravstvene dokumentacije. Podala je pripombe na izvedensko mnenje in preklic dostopa izvedenki za vpogled v zdravstveni karton in medicinsko dokumentacijo. Kljub prepovedi je izvedenka napisala dopolnilno izvedensko mnenje. Kršen je 38. člen Ustave in ZVOP-1. Izvedenka se nestrokovno spušča v njen zunanji izgled.

Zdravstvena kartoteka je pomanjkljiva, pisava nečitljiva, ne vsebuje vseh relevantnih dejstev, zdravnik je vpisoval podatke za nazaj. Sodišče je potrdilo navedbe izvedenke, da tožnica med 13. 1. 2021 in 10. 3. 2021 ni imela nobenih kontaktov z osebnim zdravnikom, kljub temu, da je iz zdravstvene kartoteke razvidno, da je 9. 2. 2021 z njim zagotovo imela najmanj telefonski kontakt, sicer ne bi bilo v kartoteki zavedeno, da se bo pritožila zoper odločbo ZZZS. Na ta dan je imela tudi telefonski pregled s specialistom psihiatrije. Na napake v kartoteki kaže dejstvo, da sta vpisana predloga za bolniški stalež do 15. 3. 2021 in do 30. 4. 2021. Izvedenka je potrdila, da je zdravstvena kartoteka v določenih delih nečitljiva, da je zdravnik podatke zapisoval za nazaj. Ne ve zakaj se je izvedenka ukvarjala z vpisi po spornem obdobju in zakaj bi morala ob vsakem poslabšanju stanja obiskati urgenco.

Ob poslabšanju stanja je obvestila osebnega zdravnika, ki ga je seznanila z odmerkom zdravila Medrol. Iz elektronske pošte posredovane zdravniku, je razvidno da je odmerek zmanjšala, ni pa navedla razloga. Ravnala je v skladu z navodili lečečega zdravnika in po dolgoletni praksi ter je najprej prejemala višje doze zdravila, ki jo je nato iz zdravstvenih razlogov zmanjšala. Odmerka ni zmanjšala zaradi izboljšanja stanja. V sporočilu z dne 7. 4. 2021 je navedla, da je prejela odgovor dr. A. A., da naj pred prejemom cepiva proti COVID-19 postopoma zmanjša odmerek Medrola. Najmanj do 7. aprila je prejemala doze Medrola, ki niso bile zgolj vzdrževalne, ampak je bil odmerek prilagojen akutnemu stanju. Zaradi tega se ji je v mesecu marcu aktiviralo vnetje oči. Kako dolgo traja akutno stanje lahko predvideva le sodni izvedenec imunolog oz. revmatolog. Strojena je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zapisana pomanjkljivo, iz obrazložitve sodbe vselej ni možno razbrati, kako je sodišče prišlo do zavzetja posameznih stališč in na katere dokaze je oprlo posamezna spoznanja. Ni navedeno, na osnovi katerega dokaza je utemeljena trditev, da v spornem obdobju niso bila predpisana protibolečinska zdravila. Za blaženje bolečin so ji bile predpisane tablete Nalgesin forte 550 mg, Brufen 600 mg in Lekadol. Navedene protibolečinske tablete so tudi v prosti prodaji. Od predpisanih na recept se razlikujejo le po miligramih. Sodišče ne upošteva izjave izvedenke, da obstajajo enake možnosti, da bi bil bolniški stalež podaljšan, kot da ne bi bil. Pozivu sodišča za predložitev listin ni sledila, saj je preklicala dovoljenje za obdelavo zdravstvenih podatkov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja tožnica.

Pritožbeno sodišče ne more slediti ugovoru pritožnice o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sodbi očita pomanjkanje in nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj so iz obrazložitve jasno razvidni razlogi zakaj in na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev je sodišče tožničin zahtevek zavrnilo, zaradi česar je sodbo mogoče preizkusiti.

5. Predmet presoje je dokončna odločba toženca z dne 25. 2. 2021, ki je potrdil prvostopenjsko odločitev imenovanega zdravnika z dne 2. 2. 2021, da je tožnica od 1. 2. 2021 do 6. 2. 2021 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, od 7. 2. 2021 dalje pa je zmožna za delo v okviru preostale delazmožnosti po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) z dne 19. 12. 20072. V pritožbenem postopku je ostalo sporno, ali je tožnica začasno nezmožna za delo še od 7. 2. 2021 do 23. 3. 20213 v skladu z navedeno odločbo ZPIZ.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve, da izvedenka medicine dela, prometa in športa ni usposobljena podati mnenja v tej zadevi. Ko sodišče za ugotovitev kakšnega dejstva pomembnega za odločitev nima ustreznega strokovnega znanja (243. člen ZPP), pridobi izvedensko mnenje. Sodišče je za presojo tožničine delazmožnosti pravilno določilo specialistko medicine dela, prometa in športa. Kot je to izpostavilo že Vrhovno sodišče RS4 ima prav izvedenec navedene stroke ustrezno strokovno znanje tako s področja medicine kot s področja poznavanja različnih poklicev, delovnih mestih znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo delovnih mest. Tožničine zdravstvene težave je bilo potrebno presojati v povezavi z opravljanjem njene samostojne dejavnosti oziroma z oceno tveganja in obremenitvami pri opravljanju te dejavnosti, kar pa je izključno v pristojnosti specialista medicine dela, prometa in športa. Iz tega razloga ni utemeljeno pritožničino zatrjevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje delazmožnost presojati z drugim izvedencem, tj. revmatologom oz. imunologom. Tožnica tudi zmotno in povsem pavšalno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z drugim izvedencem ustrezne stroke, pri čemer sama izvedbe tega dokaza ni predlagala.

7. Pritožbeno sodišče ne more slediti tožničinim navedbam, da je izvedenka neupravičeno pregledovala celotno medicinsko dokumentacijo in zato izvedensko mnenje ni pravilno. Po tem, ko je izvedenka, na podlagi sklepa sodišča in soglasja tožnice, da se pridobi zdravstveni karton pri njenem osebnem zdravniku, že opravila pregled celotne dokumentacije in bila seznanjena z njenim zdravstvenim stanjem, na podlagi katerega je izdelala tudi izvedensko mnenje, je tožnica soglasje za vpogled naknadno neutemeljeno preklicala. Šele s pregledom celotne dokumentacije in s primerjavo tožničinega zdravstvenega stanja pred in po spornem obdobju ter z upoštevanjem strokovnega znanja, je lahko izvedenka ocenila njeno zdravstveno stanje v spornem obdobju ter podala prepričljivo izvedensko mnenje. Kot izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja je pregled celotne dokumentacije upravičen zlasti v okoliščinah konkretnega primera, saj je v zdravstvenem kartonu že v letu 1998 zapisana diagnoza povezana z avtoimuno boleznijo in težave v duševnem zdravju.5 Posledično ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje o kršitvi pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave6 in s tem v zvezi Zakona o varstvu osebnih podatkov7 (ZVOP-1).

8. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti tožničinim trditvam, da iz nobene zdravstvene dokumentacije ni razvidno izboljšanje njenega zdravstvenega stanja pred spornim obdobjem. Tožnica je osebnemu zdravniku v elektronskem sporočilu z dne 13. 1. 20218, navedla da se ji je konec decembra 2020 ponovno pojavila oteklina hrustanca na vrhu nosu, mehka tkiva na malih sklepih rok in malih sklepih prstov na nogah ji otekajo, zato je povečala dnevni odmerek Medrola in ga nato zmanjšala. Izvedenka je utemeljeno sklepala, da je pri tožnici prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja, ker v obdobju od 18. 1. do 10. 3. 2021 ni zapisanih aktualnih zdravstvenih težav tožnice in tudi ne podatka, da bi tožnica osebnega zdravnika prosila za nadaljnja navodila ali osebni pregled. Po oceni izvedenke je tožnica ustrezno ukrepala in zvišala dozo kortikosteroidov, kar je pripeljalo do izboljšanja klinične slike. Nadalje je izvedenka pojasnila, da v izvidu psihiatra z dne 9. 2. 2021, ki je sicer predlagal podaljšanje bolniškega staleža ni podatkov, ki bi nakazovali na poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice v vtoževanem obdobju.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti očitku tožnice, da ni navedeno na osnovi katerega dokaza je utemeljena trditev, da ni bilo predpisanih protibolečinskih zdravil. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi tožnica osebnega zdravnika, kot je to storila že predhodno, po elektronski pošti obvestila v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja ter bi o tem obstajal zapis v zdravstveni kartoteki tožnice. Osebni zdravnik bi ji v takem primeru predpisal vsaj protibolečinska zdravila.

10. Neutemeljene so navedbe pritožnice, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave izvedenke o obstoju enakih možnosti za podaljšanje bolniškega staleža kot za nepriznanje staleža, saj je izvedenka prepričljivo pojasnila, da gre pri tem za špekulacije, pri čemer ji je sodišče prve stopnje argumentirano v celoti sledilo. Pred spornim obdobjem je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi poslabšanja osnovne bolezni, ki jo je zdravila s povečanjem odmerka zdravil Medrol, po spornem obdobju pa je bila v bolniškem staležu zaradi težav v očmi. V vmesnem obdobju izvedenka ni potrdila, da bi bilo tožničino zdravstveno stanje takšno, da ne bi bila zmožna opravljati svojega dela v skladu s časovno razbremenitvijo po odločbi ZPIZ, tj. polovični delovni čas. Ob tem je izpostavila, da je v podanem predlogu za podaljšanje bolniškega staleža osebni zdravnik le navedel oznake bolezni, pri čemer ni navedel, da je pri tožnici podano poslabšanje zdravstvenega stanja.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačnih navedbah v izvedeniškem mnenju v katerem je navedeno, da med 18. 1. in 10. 3. 2021 tožnica ni imela nobenih kontaktov z zdravnikom. Sodna izvedenka je res pojasnila, da v tem obdobju ni podatka o zdravstvenem stanju tožnice, vendar to ne pomeni, kot zmotno meni tožnica, da tudi ni imela kontakta z osebnim zdravnikom o vloženi pritožbi zoper odločbo toženca. Ključno je, da so bile tožničine zdravstvene težave9, ki vplivajo na njeno zmožnost opravljanja dela, upoštevane že v invalidskem postopku, v tožničini zdravstveni dokumentaciji pa ni objektivnih dokazov o poslabšanju osnovne bolezni, kar bi pogojevalo bolniško odsotnost v spornem obdobju.

12. Tudi pritožbeno sodišče je izvedensko mnenje sprejelo kot prepričljivo in logično ter ni podvomilo v pravilnost in verodostojnost izvedenskega mnenja. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju zmožna opravljati svoje delo v skladu s časovno razbremenitvijo, ki ji je bila priznana z odločbo ZPIZ dne 19. 12. 200710, torej za delo s polovičnim delovnim časom.

13. Na podlagi obrazloženega je potrebno tožničino pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Tožnica je razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na delovnem mestu, na katerem dela, to je organizacija in izvedba prireditev s. p., s polovičnim delovnim časom od 5. 12. 2007 dalje. 3 Osebni zdravnik je 24. 3. 2021 tožnici odobril bolniški stalež zaradi težav z očmi. 4 Glej sodbo VIII Ips 257/2015 z dne 5. 4. 2016. 5 Te težave naj bi bile po navedbah tožnice razlog za bolniški stalež v vtoževanem obdobju. 6 Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl. 7 Ur. l. RS, št. 86/04 in nasl. 8 Ki je povzeto v njenem zdravstvenem kartonu. 9 Tj. avtoimuna bolezen (mezenhimopatija) in ponavljajoča se depresivna motnja. 10 Dne 17. 4. 2020 bil podan ponovni predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki ga je ZPIZ zavrnil, ker pri tožnici ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi narekovale spremembo stopnje invalidnosti.