Jedro

Zaradi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu glede obstoja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 82. člena ZDR), delavcu ni potrebno dokazovati, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, temveč mora obstoj utemeljenega razloga in s tem pogojeno zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu v sporu dokazati delodajalec.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo v znesku 42.075,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21.11.2003 ter toženi stranki naložilo, da tožnico obdrži na delu. Ugotovilo je, da je tožnica dejansko delala kot dispečer, kjer se potreba po njenem delu ni zmanjšala, in ne na delovnem mestu špediterja, kjer je tožena stranka ugotovila presežek delavcev in za katero je sicer tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega tudi glede delovnega mesta špediterja tožena stranka ni dokazala, da bi bila tožnica uvrščena med presežne delavce na podlagi upoštevanja veljavnih meril za izbiro večjega števila presežnih delavcev.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto špediterja je presodilo, da je tožena stranka utemeljeno obravnavala tožnico med ostalimi špediterji. Ker je zaradi predvidene vključitve Republike Slovenije v Evropsko unijo utemeljeno ugotavljala bistveno zmanjšanje potreb po špediterskih delih, je sodišče ugotovilo, da je pri toženi stranki obstojal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu špediterjev tudi v toženkini poslovni enoti v Celju. Glede uporabe kriterijev za izbiro presežnih delavcev na tem delovnem mestu pa je ugotovilo, da tožena stranka pravilnosti uporabe teh kriterijev ni bila dolžna dokazati, ker to naj ne bi bilo predmet spora.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita kršitev načela neposrednosti, ker je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi izvedlo neposredno obravnavo, in navaja, da je tožnica že v tožbi navedla, da seznam presežnih delavcev ni posledica zakonito izvedenega postopka. Tudi če bi bila tožnica utemeljeno obravnavana na delovnem mestu špediterja, bi ji morala tožena stranka ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, to je delovno mesto dispečerja, na katerem je obstajala dejanska potreba po njenem delu.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Vztrajala je, da je bila tožnici v okviru odpovedi večjemu številu delavcev pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonito odpovedana.

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v nasprotju s sodiščem prve stopnje zmotno presodilo, da pravila o obrnjenem dokaznem bremenu iz 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) v tem sporu ni potrebno upoštevati. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica že v tožbi navajala, da je sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita "tudi zato, ker temelji na ugotovitvah (seznam presežnih delavcev), ki niso posledica zakonito izvedenega postopka". Seznam presežnih delavcev, iz katerega je tožena stranka izbirala delavce, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, je bil torej že ves čas sporen in bi v skladu s 1. odstavkom 82. člena ZDR morala tožena stranka sodišču predložiti ustrezne dokaze in dokazati, da je bil zakonito sestavljen na podlagi pri njej sprejetih kriterijev. Uporaba kriterijev za izbiro presežnih delavcev je bila tem bolj pomembna, kolikor je tožena stranka v skladu s sprejetim programom razreševanja presežnih delavcev (99. člen ZDR) na podlagi uporabe le teh reševala tudi vprašanje ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu posameznim delavcem (3. odstavek 88. člena ZDR), kot to zatrjuje v odgovoru na revizijo.

Glede na gornje ugotovitve in glede na dejansko ugotovitev, da tožena stranka v postopku pred sodiščem ni dokazala, da so bili kriteriji za izbiro presežnih delavcev glede izbire tožnice in odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi pravilno uporabljeni (ta ugotovitev tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bila spremenjena in je revizijsko sodišče nanjo vezano - 3. odstavek 370. člena ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu glede obstoja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu iz 1. odstavka 82. člena ZDR, ki je usklajeno z določbami 2. odstavka 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84; v zvezi z Aktom o nasledstvu ..., Ur. l. RS, št. 15/92) namreč pomeni, da ni potrebno delavcu dokazovati, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, temveč mora obstoj utemeljenega razloga in s tem pogojeno zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu, v sporu dokazati delodajalec, to je tožena stranka.

Glede na povedano je sodišče na podlagi določb 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je kot pravilno in zakonito obdržalo v veljavi sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP potrebno odločiti tudi o tožničinih pritožbenih stroških, stroškov v zvezi z vložitvijo revizije pa tožnica ni priglasila. Ker se je izkazalo, da je tožnica utemeljeno nasprotovala pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, ji mora tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP povrniti utemeljene stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo na 42.075,00 SIT, upoštevaje veljavno odvetniško tarifo.