Jedro

Sklepčnost tožbe je materialnopravna in ne procesnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami.

Oblikovanje ugotovitvenega zahtevka z zahtevo, da toženci priznajo obstoj pravice oz. pravnega razmerja kot ostanek nekdanje, sicer dolgoletno uveljavljane sodne prakse, sodna praksa (še) dopušča. Ugotovitvena sodba nima učinkov izvršljivosti, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o neizvršljivosti tožbenega zahtevka.

Določbe ZEN ne dopuščajo upravnega postopka ureditve te meje. Zato tožba, s katero tožeča stranka (ob navajanjih, da sodni postopek ureditve te meje že teče) od tožene stranke zahteva dovolitev dokončne ureditve meje pri geodetski upravi na podlagi po geodetskem podjetju opravljene mejne obravnave, ni sklepčna.

Tudi v stvarnem pravu sta priposestovanje in zastaranje različna pravna instituta. Pretrganje zastaranja ni institut stvarnega prava.

Izrek

Pritožbam tožencev se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v odločitvi pod točko II izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, v katerem je ta zahtevala, da so toženci na podlagi pravnomočne sodbe dolžni dovoliti dokončno ureditev meje pri G. u. R.S., O. g. u. V., I. Ž., med parc. št. … in parc. št. ... ter ..., vse k.o. D., po podatkih zemljiškega katastra z mejnimi znamenji oz. mejniki, s katerimi je bila označena meja med parc. št. ... in parc. št. ..., vse k.o. D. v mejnih točkah 102, 125 in 103 in med parcelo št. ... in parcelo št. … k.o. Dobrovlje v mejnih točkah 101, 113 in 102 na podlagi dne 6. 8. 2003 in 9. 9. 2003 po G. d.o.o. in geodetu T. T. opravljeni mejni obravnavi, sicer bo takšno dovoljenje nadomestila ta pravnomočna sodba, vse v 15 dneh in pod izvršbo, zavrne, v odločitvah pod točko I, III in IV izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 6. 2011 razsodilo: pod točko I izreka, da so toženci dolžni priznati, da so tožniki J. Z. do 8/96, V. L. do 44/96 in I. L. do 44/96 lastniki parc. št. ... k.o. D., v obsegu po podatkih zemljiškega katastra do mejnih znamenj oz. mejnikov, s katerimi je bila označena meja med parc. št. ... in parc. št. ..., obe k.o. D. v mejnih točkah 102, 125 in 103 ter med parcelo št. ... in … k.o. D. v mejnih točkah 101, 113 in 102, na podlagi dne 6. 8. 2003 in 9. 9. 2003 po G. d.o.o. in geodetu T. T. opravljeni mejni obravnavi; pod točko II izreka, da so toženci na podlagi te pravnomočne sodbe dolžni dovoliti dokončno ureditev meje pri G. u. R.S., O. g. u. V., I. Ž., med parc. št. ... in parc. št. ... in ..., vse k.o. Dobrovlje, po podatkih zemljiškega katastra z mejnimi znamenji, s katerimi je bila označena meja med temi parcelami, na podlagi dne 6. 8. 2003 in 9. 9. 2003 po G. d.o.o. in geodetu T. T. opravljeni mejni obravnavi, sicer bo takšno dovoljenje nadomestila ta pravnomočna sodba; pod točko III izreka tožencem naložilo opustitev vsakršnih poseganj v lastninsko pravico tožnikov na parc. št. ... k.o. D., še posebej so dolžni opustiti sečnjo in spravilo lesa s te parcele; pod točko IV izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.240,89 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj s pripadki.

Navedeno sodbo so s pritožbami izpodbijali vsi štirje toženci.

Prvotoženec, drugotoženka in tretji toženec so v pritožbah uveljavljali vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbah so navajali, da je tožeča stranka s postavitvijo dajatvenega tožbenega zahtevka na priznanje, da so tožniki lastniki parcele 74/2 po podatkih zemljiškega katastra, postavila nepravilen in neizvršljiv tožbeni zahtevek, ki nima tudi podlage v trditvah tožbe. Zato bi sodišče prve stopnje moralo takšen zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti, posledično temu pa zavrniti tudi zahtevek pod točko II izreka sodbe. Ker je sodišče prve stopnje obravnavalo nesklepčna zahtevka, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tožniki za tožbeni zahtevek pod točko III, kjer so zahtevali varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice, niso zatrjevali nobene dejanske podlage, ko pa so na glavni obravnavi to podali, je tožena stranka ugovarjala spremembi tožbe. S podajo celotne trditvene podlage je bila spremenjena istovetnost zahtevka. Sodišče o spremembi ni odločilo s sklepom, ampak je vzelo zahtevek v obravnavo s podano trditveno podlago in mu ugodilo. Sodišče pa sicer ni ugotavljalo dejanskega stanja in navedlo razlogov za odločitev o ugoditvi temu zahtevku. Zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Tožniki so glede priposestvovanja podali le pavšalna zatrjevanja, da toženci niso priposestvovali spornega dela parcele 74/2, saj je priposestvovalna doba začela teči šele 26. 11. 1994, prenehala pa 6. 8. 2003, ko je tožeča stranka zahtevala zamejničenje. Tožniki niso podali nobenih trditev o nasprotovanju poteku meje, s katerimi bi nasprotovali dobri veri tožencev in nobenih trditev o pretrganju zastaranja z vložitvijo odgovora na predlog za ureditev meje. Sodišče prve stopnje je s takšnimi ugotovitvami ugotavljalo dejansko stanje po uradni dolžnosti, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev načela dispozitivnosti. Zato pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. V danem primeru ni bilo upniško-dolžniškega razmerja, zato je sodišče tudi zmotno uporabilo člen 388 ZOR. Glede na nespornost odločilnih dejstev, da so tožene stranke ves čas priposestvovalne dobe bile v dobri veri, da je priposestvovalna doba pričela teči z izdajo odločbe o denacionalizaciji 14. 6. 1994 in je tako potekla 13. 6. 2004, da je imela tožena stranka po svojih pravnih prednikih že od leta 1850 dalje posest dela parcele 74/2, kar tožniki niso prerekali, bi moralo sodišče zaključiti, da tožniki niso lastniki spornega dela zemljišča in je njihov tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Pritožniki so zato predlagali, da se njihovim pritožbam ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrne, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Četrtotoženec je v svoji pritožbi zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navajal je, da iz dejstev v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, sodba pa se ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo izhajati iz dejstva, da so bili toženci ves čas priposestvovalne dobe v dobri veri in da je desetletni priposestvovalni rok potekel. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnikov zavrne.

Pritožbe so utemeljene.

Sklepčnost tožbe je materialnopravna in ne procesnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje (uveljavlja) v tožbenem zahtevku. Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami(1).

Tožniki so v dne 1. 6. 2010 vloženi tožbi navajali, da so (so)lastniki parc. št. ... k.o. D., ki so jo njihovi pravni predniki pridobili v last s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji z dne 14. 6. 1994 in obseg katere je bil ugotovljen po podatkih zemljiškega katastra v mejni obravnavi po geodetskem podjetju v mejno ugotovitvenem postopku, v katerem se je ugotavljala katastrska meja med parcelo ... in parcelama ... in ... k.o. D, katerih (so)lastniki so toženci in ki tožnikom njihove (so)lastninske pravice na tej parceli v obsegu katastrskih podatkov niso priznavali, ob zatrjevanju, da so na delu te parcele na podlagi priposestvovanja pridobili lastninsko pravico pa so za tem sprožili tudi sodni postopek za ureditev meje, v katerem so predlagali določitev meje po uživalni meji med temi parcelami, ki je drugačna od katastrske meje, zato pa tožniki s tožbo zahtevajo priznanje njihove lastninske pravice na parceli ... k.o. D. v obsegu katastrskih podatkov in od tožencev dovolitev, da se meja med temi parcelami dokončno uredi pri geodetski upravi na podlagi elaborata meritve meje in zapisnika mejne obravnave, ki ju je izdelalo geodetsko podjetje G. d.o.o. Ž. ter tožencem prepoved poseganja v parcelo št. ... k.o. D. Na podlagi takšne tožbene trditvene podlage so tožniki postavili tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče prve stopnje v odločitvah pod točko I, II in III izreka sodbe v celoti ugodilo. Utemeljena so sicer pritožbena zatrjevanja, da tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim so ti od tožencev zahtevali priznanje (so)lastninske pravice tožnikov na parceli št. ... k.o. D., zahteva od tožencev izjavo volje glede uveljavljene lastninske pravice tožnikov na nepremičnini, kar pa ni usklajeno z določbo člena 181/1 ZPP, ki kot ugotovitveni zahtevek narekuje oblikovanje zahteve na ugotovitev (ne)obstoja pravice ali pravnega razmerja. Tako tožeča stranka kot sodišče prve stopnje sta tako oblikovan tožbeni zahtevek utemeljevala in presojala kot ugotovitveni zahtevek po členu 181/1 ZPP, v zvezi s takšnim pa je tožeča stranka zatrjevala, sodišče pa ugotavljalo tudi pravni interes tožnikov zanj, ki je v tem, da se odpravi negotovo stanje, ki izhaja iz nepriznavanja tožencev lastninsko pravico na parceli ... k.o. D. v obsegu, kot jo opredeljujejo katastrski podatki in v zvezi s katerim toženci poskušajo uveljavljati zatrjevano pravico v sodnem postopku za ureditev meje. Potrebni ugotovitveni procesni naravi tega zahtevka in ugotovljeni izkazanosti pravnega interesa za ugotovitveno tožbo pritožniki pritožbeno ne nasprotujejo. Oblikovanje ugotovitvenega zahtevka na takšen način, to je z zahtevanjem, da toženci priznajo obstoj pravice oz. pravnega razmerja kot ostanek nekdanje, sicer dolgoletno uveljavljane sodne prakse, sodna praksa (še) dopušča(2), zato pa so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ugotovitvena sodba nima učinkov izvršljivosti, zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o neizvršljivosti takšnega zahtevka.

Sicer pa takšen zahtevek glede na to, da je tožeča stranka z enakimi trditvami utemeljevala tudi (dajatveni) zahtevek za varstvo pred vznemirjanjem te iste lastninske pravice (po 99. členu SPZ, o katerem je sodišče odločilo pod točko III izreka sodbe), predstavlja tudi vmesni ugotovitven zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP. Glede na tožbene trditve in določbi 11. in 99. člena SPZ pa so neutemeljeni pritožbeni očitki pritožnikov o nesklepčnosti tožbe v zvezi z zahtevkom, o katerim je sodišče odločilo pod točko I izreka sodbe, pa tudi v zvezi s to odločitvijo očitani podanosti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Utemeljeni pa so pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe tožnikov v delu, kjer so tožniki od tožencev zahtevali dovolitev dokončne ureditve meje med parcelo št. ..., ki je v (so)lasti tožnikov in parcelama št. ... in ..., vse k.o. D., ki sta v (so)lasti tožencev pri G. u. V., Izpostavi Ž., to pa na podlagi podatkov na podlagi dne 6. 8. 2003 in 9. 9. 2003 po G. d.o.o. in geodetu T. T. opravljene mejne obravnave, sicer bo takšno dovoljenje nadomestila ta pravnomočna sodba. Takšnemu zahtevku je sodišče ugodilo pod točko II izreka sodbe, sklicujoč se pri tem na posledičnost takšne odločitve odločiti na ugoditev zahtevku pod točko I izreka sodbe. V času vložitve tožbe veljaven Zakon o evidentiranju nepremičnin (Uradni list. št. 47/2006 – v nadaljevanju ZEN), ki (v 3. členu) določa pristojnost geodetske uprave za vzpostavitev, vodenje in vzdrževanje zemljiškega katastra, v zvezi s postopkom urejanja in evidentiranja mej določa, da se ta ureja po postopku ureditve meje, ki ga (najprej) izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev (to je izvedba postopka za izdelavo elaborata in izdelava elaborata ureditve meje – tretji odstavek 6. člena ZEN), šele na podlagi izdelanega elaborata ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje in na podlagi zahteve upravičene osebe (člen 28), pa se lahko uvede upravni postopek evidentiranja urejene meje v zemljiški kataster, ki ga vodi geodetska uprava (26. člen), pri čemer pa izvedba postopka za izdelavo elaborata in izdelava elaborata, ki ga vodi geodetsko podjetje (iz prvega odstavka 6. člena ZEN) ni sestavni del upravnega postopka, ki ga vodi geodetska uprava (prvi, tretji in četrti odstavek 6. člena ZEN). Geodetska uprava pa (upravnega) postopka evidentiranja urejene meje v zemljiški kataster tudi ob vložitvi zahteve upravičene osebe in predloženega elaborata, izdelanega v predhodnem postopku ureditev meje pred geodetskim podjetjem, ne sme izvesti, če že teče sodni postopek ureditve te meje, ampak mora že ob predhodnem preizkusu po prejemu zahteve za evidentiranje meje, ob ugotovitvi, da sodni postopek ureditve meje že teče, takšno zahtevo za evidentiranje urejene meje zavreči (prvi in tretji odstavek 35. člena ZEN). Glede na takšno materialnopravno ureditev in že predstavljene tožbene trditve samih tožnikov, pa ne izhaja materialnopravno upravičenje tožnikov za tožbeni zahtevek, s katerim od tožencev zahtevajo dovolitev dokončne ureditve meje pri geodetski upravi na podlagi po geodetskem podjetju opravljene mejne obravnave. Materialnopravna določila ZEN uvedbe takšnega postopka glede na že (leta 2004) uveden sodni postopek za ureditev meje, ne dopuščajo, zato pa tudi ni dopustna s tožbo zahtevana tožencem naložena obveznost dovoliti takšno ureditev meje in ob njihovi neizpolnitvi nadomestitev takšnega dovoljenja tožencev s pravnomočno sodbo. Pritožbene trditve tožencev o nesklepčnosti tovrstnega tožbenega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje v odločitvi pod točko II izreka tudi ugodilo, so tako utemeljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbam tožencev v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov v tem delu zavrnilo (šesti odstavek 358. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti ugotovitvenega zahtevka tožnikov naslonilo na ugotovljena naslednja dejstva: da je meja med zemljišči tožnikov in tožencev v naravi obeležena s starimi obledelimi oznakami na drevesih in skalah; da toženci v času od leta 1948 do izdaje odločbe v denacionalizacijskem postopku z dne 14. 6. 1994, ki je postala pravnomočna 11. 7. 1994, ko je bila parcela št. ... k.o. D. družbena lastnina, lastninske pravice niso mogli priposestvovati; da je priposestvovanje lahko začelo teči šele 11. 7. 1994, ko je postala pravnomočna odločba o vrnitvi parcele pravnim prednikom tožnikov; da so tožniki z vložitvijo odgovora na predlog za ureditev meje dne 6. 7. 2004 v nepravdnem postopku, ki teče med istimi strankami pod opr. št. N 13/2004, sedaj N 23/2009, opravili dejanje, ki je glede na določbo člena 388 ZOR pretrgalo zastaranje, zato pa je glede na določbo člena 369 OZ od takrat dalje zastaranje začelo teči znova in sodišče zastaranja, ki je teklo pred 11. 7. 1994 ni moglo upoštevati. Tožeča stranka je z ugotovitvenim zahtevkom zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, kakšno glede na opredelitev nepremičnine po členu 18 SPZ in drugi odstavek 16. člena ZEN predstavlja z identifikacijsko oznako označena in v zemljiškem katastru z katastrsko mejo evidentirana zemljiška parcela št. … k.o. D. Tožeča stranka pa je z dajatvenim zahtevkom, o katerim je sodišče odločilo pod točko III izreka sodbe, zahtevala varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem. Tema zahtevkoma so toženci nasprotovali s trditvami, da uveljavljeno sodno varstvo tožnikov ni utemeljeno, ker so toženci na delu nepremičnine parc. št. ... k.o. D. na podlagi priposestvovanja pridobili lastninsko pravico, ugovarjali pa so tudi zastaranje. Pravno podlago za presojo tožbenih zahtevkov tožnikov in za presojo utemeljenosti ugovornih trditev tožencev, tako predstavljajo pravila stvarnega prava (SPZ, ZTLR) in ne obligacijskega prava (OZ oz. ZOR), saj gre za stvarno pravna razmerja med pravdnimi strankami. Torej bi sodišče prve stopnje v zvezi s presojo utemeljenosti dopustnih tožbenih zahtevkov tožnikov moralo ugotavljati pravno pomembna dejstva, kot ta opredeljujejo pravila stvarnega prava (še zlasti 11., 42. in 99. člen SPZ oz. 20/2 in 42. člen ZTLR). Glede trditev tožencev pa pravno pomembna dejstva, ki ji določajo pravila stvarnega prava za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ter v zvezi s trditvami tožencev o zastaranju pravila, ki jih določa za zastaranje SPZ (členi 92/3, 98/3 in 99/3) oz. ZTLR (čl. 37/3, 42/3). Utemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporaba pravil obligacijskega prava o zastaranju obligacijskih terjatev pravno pomembnih dejstev za presojo utemeljenosti zahtevkov tožnikov sploh ni ugotavljalo. Ugotovljena predstavljena dejstva namreč dejstev, pomembnih za materialnopravno presojo dopustnega ugotovitvenega zahtevka tožnikov sploh ne predstavljajo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta tudi v stvarnem pravu priposestovanje in zastaranje povsem različna pravna instituta. Utemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožencev, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo o vloženem odgovoru na predlog kot dejanju, s katerim bi naj tožniki pretrgali zastaranje, prekoračilo trditveno podlago strank. Sicer pa pretrganje zastaranja ni institut stvarnega prava, zato pa tudi navedena okoliščina ni pravno pomembna za odločitev o ugotovitvenem zahtevku tožnikov. Glede na navedeno se tako izkažejo kot utemeljene tudi pritožbene trditve tožencev, da sodba v zvezi z odločitvijo o ugotovitvenem zahtevku tožnikov, nima razlogov o odločilnih dejstvih, in je tako podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev pa je podana tudi v zvezi z odločitvijo sodišča pod točko III izreka sodbe. Za slednjo sodba sodišča prve stopnje razen navedbe pravne podlage (99. člen SPZ) ne vsebuje nobenega dejanskega razloga (dejstva), na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev o ugoditvi tovrstnemu zahtevku.

Po določbi člena 184/II in III ZPP je sprememba tožbe podana, če tožnik spremeni istovetnost zahtevka, poveča obstoječi zahtevek ali uveljavlja drugi zahtevek poleg obstoječega, tožba pa ni spremenjena, če tožnik spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe tako, da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Dopolnitev navedb, s katerimi tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek, katerega pa sicer ne spreminja (še zlasti, če pred tem tožnik sploh ni podal trditvene podlage za takšen tožbeni zahtevek), tako ne predstavlja spremembe tožbe. Zato pa v takšni situaciji ob trditvah tožencev, da navajanje novih dejstev predstavlja spremembo tožbe, kateri pa sicer nasprotujejo, odločitev sodišča o dovoljenosti spremembe tožbe ni potrebna. Zato pritožbeni očitki o podani sicer nekonkretizirani kršitvi določb postopka, ki bi jo naj z nesprejemom sklepa o dovoljenosti spremembe zagrešilo sodišče, niso utemeljeni. Glede na iz zapisnikov o opravljenih narokih za glavno obravnavo (z dne 1. 6. 2011 in 8. 6. 2011) izhajajoče dejstvo, da tožena stranka sicer pred sodiščem prve stopnje morebitne kršitve pravil ZPP zaradi nesprejema sklepa o dovolitvi spremembe tožbe sploh ni uveljavljala, pa takšna kršitev glede na določbo člena 286b ZPP, v pritožbi tudi ni dopustno uveljavljena.

Pritožbeno sodišče je tako utemeljenim pritožbam tožencev v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu, torej glede odločitev pod točko I in III izreka sodbe, ter posledično v odločitvi o stroških pod točko IV izreka sodbe, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/1 ZPP). Zaradi obsežnosti ugotovitve pravno pomembnih dejstev pritožbeno sodišče namreč takšne kršitve samo ne more odpraviti, ne da bi s tem strankam kršilo ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Pritožbeno sodišče v zvezi s ponovnim odločanjem o tožbenih zahtevkih tožnikov poudarja, da je na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme za dokazovanje dejstev, potrebnih za odločitev o njenem tožbenem zahtevku, ter trditveno in dokazno breme tožene stranke za dokazovanje njenih trditev. Zgolj v morebitno opozorilo pa pritožbeno sodišče poudarja, da odločitev o ugotovitvenem zahtevku o obstoju (lastninske) pravice na določeni nepremičnini s pravnomočnostjo sodbe pridobi učinke pravnomočnosti, ki se nanašajo na konkreten predmet, konkretne osebe in na določen čas v postopku. Zato pa se tožena stranka takšnim učinkom ne more upreti z materialnopravnim ugovorom oz. trditvami, da zatrjevani obstoj uveljavljane pravice na delu te nepremičnine ni utemeljen, ampak le z ustrezno nasprotno tožbo (po členu 187/III ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je v skladu s členom 165/III in IV ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 1045/2008. Op. št. (2): Tako tudi Aleš Galič: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2 knjiga, stran 143.