Jedro

Dolžnik se zoper tako dovoljeno izvršbo ne more braniti z ugovorom, temveč lahko na podlagi drugega odstavka 34. člena ZIZ le predlaga, da se že dovoljena izvršba opravi tako, da se opravi samo na nekatere že dovoljene predmete izvršbe ali le z nekaterimi sredstvi izvršbe. Iz tega razloga torej ni dopustno vložiti pravnega sredstva ugovora, pač pa je na dolžnikov predlog dopustno že dovoljeno izvršbo le (začasno) omejiti, vendar le pod pogojem, da bodo že dovoljena sredstva izvršbe zadoščala za poplačilo terjatve. Da bi dolžnik v dani situaciji s predlogom iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ uspel, bi moral (glede na navedbe v pritožbi) tudi sam delovati v smeri uspešne izvršbe tako, da bi razkril, katere premičnine ima, koliko so vredne (izvršba se opravlja za terjatev, ki presega 23.000 evrov), kje so in omogočiti čimprejšnjo poplačilo iz njihove vrednosti ali pa jih dejansko predložiti izvršitelju v prodajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbe, dolžan pa je v roku 8 dni od vročitve tega sklepa plačati upnikove nadaljnje izvršilne stroške v znesku 399,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (izvršbo na delež družbenika v gospodarski družbi, navedeni v sklepu z dne 28. 4. 2017); (II.) zavrnilo dolžnikov predlog, da se omeji izvršba na že dovoljena sredstva in (III., IV.) dolžniku naložilo plačilo nadaljnjih stroškov upnika ter odločilo, da sam krije svoje stroške ugovora.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Že sodišče prve stopnje je pritožniku pravilno pojasnilo, da sodišče dovoli izvršbo za poplačilo upnikove terjatve z izvršilnimi sredstvi in predmeti izvršbe, ki jih predlaga upnik bodisi v predlogu za izvršbo bodisi v dodatnem predlogu (glej prvi in tretji odstavek 34. člena ZIZ). Dolžnik se zoper tako dovoljeno izvršbo ne more braniti z ugovorom (nedopustnosti izvršbe), da naj se izvršba opravi na neko drugo premoženje (v konkretni zadevi na premično premoženje, ki je kot predmet izvršbe določeno že v sklepu o izvršbi), temveč lahko na podlagi drugega odstavka 34. člena ZIZ le predlaga, da se že dovoljena izvršba opravi tako, da se opravi samo na nekatere že dovoljene predmete izvršbe ali le z nekaterimi sredstvi izvršbe. Iz tega razloga torej ni dopustno vložiti pravnega sredstva ugovora, pač pa je na dolžnikov predlog dopustno že dovoljeno izvršbo le (začasno) omejiti, vendar le pod pogojem, da bodo že dovoljena sredstva izvršbe zadoščala za poplačilo terjatve. Iz dolžnikovega ugovora (pravilno vloge z dne 18. 5. 2017) izhaja, da je dolžnik navedel le, da naj se izvršba opravi z že dovoljenimi izvršilnimi sredstvi, ker zadoščajo za poplačilo. Vendar je ta trditev ostala povsem nekonkretizirana. Glede na vsebino ugovora in pritožbe višje sodišče pritrjuje upniku, da gre le za poskus zavlačevanja s postopkom (tudi zato je višje sodišče odločilo v petih dneh po predložitvi zadeve v odločanje). Da bi dolžnik v dani situaciji s predlogom iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ uspel, bi moral (glede na navedbe v pritožbi) tudi sam delovati v smeri uspešne izvršbe tako, da bi razkril, katere premičnine ima, koliko so vredne (izvršba se opravlja za terjatev, ki presega 23.000 evrov), kje so in omogočiti čimprejšnjo poplačilo iz njihove vrednosti ali pa jih dejansko predložiti izvršitelju v prodajo. Dolžnik pa namesto tega v pritožbi celo navaja, da je na naslovu, na katerem se izvršba opravlja, le najemnik (na tem naslovu se nahaja tudi družba, katere poslovni delež je bil dolžniku rubljen) – trditve o tem kako naj bi upnik prišel do poplačila, so tudi na pritožbeni stopnji izostale.

7. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Odločitev o stroških odgovora temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ. Stroški so odmerjeni po priglašenem stroškovniku na upnikovi vlogi, zato je podrobnejša obrazložitev odpadla.