Jedro

Visokošolski zavodi kot svojo temeljno dejavnost izvajajo visokošolsko dejavnost (1. člen ZVis), ki pomeni tudi posredovanje znanja v okviru izvajanja visokošolskih programov, ki sodi v okvir njihove ustavno in zakonsko zagotovljene avtonomije (6. člen ZVis). Navedene visokošolske dejavnosti pa sodišče v upravnem sporu ni pristojno nadzirati, temveč le v tistih primerih, ko gre za izvajanje upravne funkcije v povezavi z njo.

Akti visokošolskega zavoda, ki niso izdani v okviru upravne funkcije, temveč v okviru znanstveno-izobraževalnega, študijskega procesa, niso upravni akti in niso predmet upravnega spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, ki jo je tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vložila zoper odločbo Komisije za študijske zadeve Filozofske fakultete UM, št. 03-510/2015-mm z dne 29. 6. 2015 v zvezi z odločbo Komisije za pritožbe študentov Univerze v Mariboru, št. 0730/2015/O 91/520-BF z dne 17. 7. 2015. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bilo odločeno o tožničinih študijskih obveznostih za 2. letnik.

2. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za odločanje v tem upravnem sporu, ker je tožena stranka 15. 9. 2015 izdala odločbo št. 073/2015/0-47/303MM, s katero je tožnici omogočila napredovanje v višji (3.) letnik.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper ta sklep vlaga pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ne gre za primer iz 39. člena ZUS-1, saj še vedno obstajata odločbi, zaradi katerih je vložila tožbo. Če pa bi sodišče štelo, da je tožena stranka z odločbo z dne 15. 9. 2015 spremenila ali odpravila odločbo, zaradi katere je vložila tožbo, pa bi moralo upoštevati, da iz njene pripravljalne vloge izhaja, da je tožbo dejansko umaknila in da vztraja le še pri povrnitvi stroškov, ki bi jih sodišče v takem primeru moralo odmeriti na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1. Meni, da ima pravni interes, ker odločbi, zaradi katerih je vložila tožbo, še vedno obstajata. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sklepa ne izhaja, da bi sodišče štelo, da gre za primer iz 39. člena ZUS-1, pritožnica pa po njenem mnenju zgolj z obstojem izpodbijanih odločb ni izkazala pravnega interesa za tožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in odloči, da pritožnica sama nosi svoje stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da v obravnavanem primeru z odločbo toženke z dne 15. 9. 2015 izpodbijana odločitev ni bila spremenjena ali odpravljena. Da bi sodišče prve stopnje menilo drugače, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Nasprotno, sodišče prve stopnje izrecno pojasnjuje, da se kasneje izdana odločba ne nanaša na pritožničin zahtevek (prošnjo) z dne 27. 10. 2014 za določitev študijskih obveznosti, na katerega pa se nanašata s tožbo izpodbijani odločbi. Ker torej (tudi po pritožničinem mnenju) ne gre za primer, ki ga ureja 39. člen ZUS-1, je neutemeljeno (sicer podrejeno) pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče njen odgovor, da vztraja pri povrnitvi stroškov postopka, šteti, da tožbo umika, ustaviti postopek, o stroških postopka pa odločiti na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1. 7. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da pritožnica po odločitvi tožene stranke (odločba z dne 15. 9. 2015), da se ji omogoči napredovanje v višji (3.) letnik, ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, s katero je izpodbijala odločitev tožene stranke o pritožničinih študijskih obveznostih za 2. letnik. Zato je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (tožba se zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist).

8. V zvezi s predmetnim sporom Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je treba pri sporih v zvezi s študijem skladno z Zakonom o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) določbo 71. člena ZVis1 razlagati v povezavi z ZUS-1, saj ni mogoče voditi upravnega spora o tistih odločitvah organov visokošolskih zavodov (torej tudi univerz), ki ne ustrezajo pojmu upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Visokošolski zavodi namreč kot svojo temeljno dejavnost izvajajo visokošolsko dejavnost (1. člen ZVis), ki pomeni tudi posredovanje znanja v okviru izvajanja visokošolskih programov, ki sodi v okvir njihove ustavno in zakonsko zagotovljene avtonomije (6. člen ZVis). Navedene visokošolske dejavnosti pa sodišče v upravnem sporu ni pristojno nadzirati, temveč le v tistih primerih, ko gre za izvajanje upravne funkcije v povezavi z njo. To pomeni, da je sodno varstvo študentom oziroma drugim upravičenim osebam po 71. členu ZVis zagotovljeno v upravnem sporu v tistih primerih, ko bodisi visokošolski zavodi na podlagi izrecnega javnega pooblastila izdajajo upravne odločbe o pravicah ali obveznostih študentov, bodisi ko zakon določa, da visokošolski zavodi odločajo o pravicah ali obveznostih študentov z enostranskimi, oblastvenimi akti, izdanimi v okviru upravne funkcije visokošolskega zavoda (2. člen ZUS-1 v povezavi s 4. členom ZUP). To pomeni, da akti visokošolskega zavoda, ki niso izdani v okviru upravne funkcije, temveč v okviru znanstveno-izobraževalnega, študijskega procesa, niso upravni akti in niso predmet upravnega spora. V povezavi s 71. členom ZVis to pomeni, da je možno izpodbijati tiste odločitve visokošolskih zavodov o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta ter druge odločitve v zvezi s študijem, ki so izdane na podlagi odločanja o pravici ali obveznosti študenta oziroma druge osebe, določeni z ZVis (npr. prvi odstavek 66. člena ZVis), in niso zgolj posledica (ne)uspeha v študijskem procesu, saj slednje ni predmet sodne presoje v upravnem sporu. Kadar zgornjo premiso odločanja predstavljajo spoznanja znanosti in stroke na posameznem področju in ne pravni predpisi, ne gre za pravno odločanje, ki bi po svoji vsebini in posledicah pomenilo odločanje v upravnih zadevah. Zato se taka odločitev tudi vsebinsko ne izrazi v obliki upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1 in ni predmet upravnega spora. Tudi morebitne vzpostavitve pravnih sredstev (npr. pritožbe), ki jih urejajo avtonomni splošni akti visokošolskih zavodov, ne vzpostavljajo naknadne možnosti upravnega spora. Gre namreč za oblike strokovnega in ne pravnega nadzora. Ali je za posamezno vrsto preverjanja znanja potreben poseben strokovni nadzor ali ne, pa je vprašanje primernosti ureditve načina preverjanja znanja in ustavno zagotovljene avtonomije univerze in samostojnih visokošolskih zavodov.

9. V predmetnem sporu je predmet izpodbijanja odločitev Komisije za študijske zadeve Senata Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, katere predmet je bila določitev študijskih obveznosti (v primeru spremembe študijskega programa), kar z vidika postopka ureja Statut Univerze v Mariboru v okviru avtonomnega urejanja študijskega procesa. Vsebinska odločitev o navedenem (katere obveznosti mora za pridobitev ustrezne stopnje oziroma vsebine izobrazbe pridobiti študent, katere je mogoče priznati kot že opravljene itd.) pa je vprašanje strokovnega odločanja in presoje v okviru izobraževalne funkcije in ne upravne funkcije univerze.2 Iz tega razloga pa zoper izpodbijani akt ni dovoljen upravni spor in bi bilo že zato treba tožbo zavreči (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tudi zmotna navedba pravnega pouka glede možnosti tožbe v upravnem sporu, tožnici ne more dati več pravic kot ji gredo po zakonu. Že zato je pritožba tožnice neutemeljena.

10. Ob tem pa Vrhovno sodišče tudi pritrjuje sodišču prve stopnje, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

11. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da pritožnica pravni interes izkazuje že zato, ker izpodbijani odločbi nista bili spremenjeni ali odpravljeni. Obstoj odločbe, ki ne posega v pritožničin pravni položaj, namreč sam po sebi ni razlog, ki bi utemeljeval drugačno odločitev. Da bi ugoditev tožbenim predlogom (odprava obeh odločb in odobritev ponovnega vpisa v 2. letnik) izboljšala njen pravni položaj po tem, ko je bila izdana odločba o dovolitvi vpisa v 3. letnik, pa pritožnica ne navaja. Po presoji Vrhovnega sodišča pravni interes ni razviden niti iz tožbenih navedb, iz njenih navedb v pripravljalnih vlogah pa izhaja, da so sporni le stroški postopka. Stroški postopka sami po sebi niso podlaga za priznanje pravnega interesa za odločanje o zakonitosti izpodbijanega akta. To pomeni, da si pritožnica svojega pravnega položaja, kot ga je uveljavljala s tožbo, ne more več izboljšati, tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o njeni tožbi. Glede na to tudi po presoji Vrhovnega sodišča za varstvo svojih pravic v upravnem sporu ne izkazuje pravovarstvene potrebe.

12. Ker si v tem primeru glede na zgoraj navedeno pritožnica z vloženo tožbo, tudi če bi ji bilo ugodeno, ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja, je tudi zato odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna in zakonita.

13. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopka v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Ta določa: "Zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem se lahko sproži upravni spor." 2 V tem smislu tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 183/2007 z dne 23. 4. 2008.