Jedro

Prireditelj, ki je že dobil dovoljenje za prireditev posamezne igre na srečo, ne sme spreminjati pravil igre, če je že začel prodajati srečke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožeče stranke za spremembo pravil blagovno denarne loterije "T." in potrditev pravil dodatne nagradne igre v sklopu blagovno denarne loterije "T.". V obrazložitvi navaja, da je bilo tožeči stranki z odločbo tožene stranke z dne 13.4.1993 na njeno prošnjo s predložitvijo pravil dano dovoljenje za prireditev blagovno-denarne loterije z nazivom "T.". Z navedeno odločbo je bila dovoljena prodaja srečk od 27.4.1993 do 1.7.1993 z žrebanjem 3.7.1993 v dvorani Tabor v Mariboru. Dne 24.5.1993 pa je tožnik zaprosil za dovolitev spremembe pravil in še potrditev pravil dodatne nagradne igre v sklopu blagovno-denarne loterije "T." z večkratnim vmesnim žrebanjem. Po določilu 17. člena zakona o igrah na srečo prireditelj, ki je že dobil dovoljenje za prireditev posamezne igre na srečo, ne sme spreminjati pravil, če je že začel prodajati srečke ali tombolske kartice. Ker je tožnik že začel prodajati srečke, in sicer jih prodaja že od 26.4.1993, spremenjenih pravil glede na izrecno določbo zakona o igrah na srečo ni mogoče potrditi. Prav tako so v nasprotju z določili zakona o igrah na srečo pravila o dodatni nagradni igri v sklopu blagovno denarne loterije z večkratnim žrebanjem, ker zakon o igrah na srečo v 11. členu določa, da prireditelj lahko priredi loterijo samo enkrat na leto. Iz navedene zakonske dikcije jasno izhaja, da se žrebanje opravi samo enkrat letno in se loterija ne more ponavljati z večkratnimi žrebanji. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Tožena stranka je z odločbo z dne 13.4.1993 tožniku dovolila prireditev blagovno-denarne loterije po pravilih, ki so bila predložena. Tožnik je sprejel pravila dodatne nagradne igre za udeležence, ki kupijo komplet 10 srečk. Ta dodatna igra je bila zamišljena kot marketinška akcija in kot podpora večji prodaji srečk blagovno-denarne loterije. Ker loterija traja dva meseca, je tožnik tudi s to obliko želel utrditi in povečati zanimanje javnosti za loterijo. Tiskanje srečk, propagandni materiali, dogovori s sponzorji in javnost so bili še pred začetkom seznanjeni z vsemi dejstvi, ki so se tudi v izvedbi realizirala. Zato javni interes ni bil v ničemer prizadet. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe. Tožba ni utemeljena. Sodišče je iz zbranih podatkov v predloženih spisih ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin pravilno sklepala o dejanskem stanju in tudi pravilno uporabila materialni predpis. Tožnik se v tožbi sklicuje predvsem na dejstvo, da so bili tiskanje srečk, propagandni materiali, dogovori s sponzorji in javnost še pred začetkom seznanjeni z vsemi dejstvi in da zato javni interes ni bil v ničemer prizadet. Iz spisovnih listin izhaja, da je bilo tožniku z odločbo tožene stranke z dne 13.4.1993 dano dovoljenje za prireditev blagovno denarne loterije z nazivom "T.", in sicer na podlagi pravil, ki jih je tožeča stranka sprejela dne 24.3.1993. Pri kontroli, ki jo je dne 21.5.1993 izvršila inšpekcija tožene stranke, je bilo ugotovljeno, da se srečke že prodajajo in da blagovno denarna loterija ne poteka v skladu s pravili, ki so bila predložena in potrjena s strani tožene stranke. Dne 24.5.1993 je tožeča stranka pri toženi stranki vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za spremembo pravil denarno blagovne loterije. K prošnji je priložila nova pravila, ki imajo isti datum sprejema kot prvotna pravila, torej 24.3.1993, se pa v določbah sedmih členov razlikujejo od potrjenih pravil. Nova pravila predvidevajo večjo emisijo srečk, nižjo ceno srečke, nižji odstotek dobitkov od emisijske vrednosti srečk kot je v potrjenih pravilih, spremembo nekaterih dobitkov in spremembe v datumih o začetku in koncu prodaje srečk ter drug datum žrebanja. Hkrati je tožnik priložil tudi dodatna pravila o dodatnem žrebanju dobitkov za tiste kupce, ki bi kupili več kot deset srečk. Iz navedenega izhaja, tako kot je v izpodbijani odločbi ugotovila že tožena stranka, da je tožnik začel prodajati srečke že 26.4.1993, torej pred vložitvijo prošnje za spremembo pravil loterije. Kljub temu, da iz novih pravil izhaja, da so bila sprejeta že 24.3.1993, za sodišče ta okoliščina ni prepričljiva, saj meni, da bi tožeča stranka, če bi bila že od začetka zainteresirana za tak način poteka loterije, predložila toženi stranki ta pravila že takrat, ko je z vlogo z dne 29.3.1993 zaprosila za izdajo dovoljenja. Ker zakon o igrah na srečo (Uradni list SRS, št. 32/80 in 29/86 - ZIS) izrecno določa, da prireditelj, ki je že dobil dovoljenje za prireditev posamezne igre na srečo, ne sme spreminjati pravil igre, če je že začel prodajati srečke ali tombolske tablice (17. člen), in da prireditelj lahko priredi loterijo oziroma tombolo samo enkrat na leto (11. člen), je tožena stranka po presoji sodišča odločila v skladu z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in v zvezi z njim tudi pravilno uporabila materialni zakon, je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).